Jedro

Tožnikova trditev, da je bila z njegovo postavitvijo za tolmača med državo (sodiščem) in njim sklenjena mandatna pogodba, ni utemeljena, saj gre za posebno razmerje, ki nastane v pravdnem postopku in se o njem tudi odloča v tem postopku (glej stališče v zadevi VSL sklep I Cpg 242/1999 z dne 17. 2. 2000).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 6.577,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje do plačila.

2. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.255,53 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 630,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.807,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2011 dalje do plačila ter da je dolžna na račun ZPIZ plačati prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožeče stranke v znesku 408,43 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške v znesku 393,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno v tej zadevi je, da tolmač za svoje korektno opravljeno delo ni dobil plačila. Naziranje sodišča, da tolmač ni v pravnem razmerju s sodiščem, je napačno, saj gre za izvirno obveznost države, ki jo je ZPP prevalil na stranke. Izvirno razmerje med državo in tolmačem je lahko nastalo na podlagi zakona ali pogodbe (mandatna pogodba). Materialno pravno napačen pa je zaključek sodišča, da naj bi zakon prevaljeval obveznost države na stranke. N. I. je v pravdnem postopku predlagala izvedbo dokaza, ki ga je možno izvesti zgolj ob strokovni pomoči tolmača, s čimer je ta postal amicus curie, ne pa izvajalec stranke. Tolmač je svoje delo opravil za sodišče, saj je sodišče tisto, ki mu je naročilo prevod listin. Zakon na pravdno stranko prevaljuje zgolj strošek, ki je nastal sodišču, s tem ko je moralo plačati tolmača. Lastno terjatev za doplačilo predujma ima tako sodišče, saj se doplačilo izvede na račun in v dobro sodišča in ne na račun in v dobro tolmača. Tolmač nima lastnega zahtevka do pravdne stranke, niti je ne more izvrševati na podlagi sklepa o odmeri nagrade, česar se je zavedala tudi razpravljajoča sodnica v pravdni zadevi P 2709/2008-II, saj je odredbo poslala v računovodstvo, da začnejo s postopkom prisilne izterjave tega predujma. Če bi imel tolmač lasten zahtevek zoper stranko, potem sodišče izvršbe zoper stranko ne bi moglo začeti, temveč bi pozvalo tolmača, naj to stori sam. Če bi bilo sodišče v zadevi zgolj posrednik, bi se tudi sklep o odmeri nagrade glasil tako, a bi ga lahko tolmač izvršil neposredno zoper pravdno stranko. Sicer pa je napačno uporabljeno materialno pravo tudi zato, ker bi moralo sodišče glede na določilo četrtega odstavka 153. člena ZPP tolmaču ne glede na to, ali je bil predujem (do)plačan ali ne, plačati nagrado iz lastnih sredstev. Če sodišče po uradni dolžnosti odredi izvedbo dokaza za ugotovitev dejstva v zvezi z uporabo tretjega odstavka 3. člena tega zakona, pa stranki ne založita določenega zneska, se izplačajo stroški za izvedbo dokaza kljub določbi tretjega odstavka tega člena iz sredstev sodišča. Če je sodišče v zadevi P 2709/2008-II izvedlo dokaz kljub neplačanemu predujmu, je to lahko storilo zgolj, če je šlo za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti, saj bi sicer moralo postopati po določbi tretjega odstavka 153. člena ZPP. Tudi četrti odstavek 154. člena ZPP določa, da je lahko sodišče neposredno zavezano za plačilo stroškov in ne zgolj stranke. Glede na uspeh dokazovanja odloči sodišče, ali naj plača stroške iz četrtega odstavka 153. člena ZPP ena stranka ali obe ali pa naj se plačajo iz sredstev sodišča. Tretjo neposredno materialnopravno podlago za izplačilo nagrade tolmaču pa določa prvi odstavek 96. člena Zakona o sodiščih. Tolmač naročila ni prejel od pravdne stranke ter z njo nikoli ni komuniciral. Konkretni zahtevek je utemeljen tudi na podlagi odškodninske odgovornosti sodišča, saj je razpravljajoča sodnica, ki je tolmaču naložila delo, pozabila predhodno preveriti, ali je sodišče prejelo predujem od pravdne stranke, da se tak dokaz izvede. Sicer je potem skušala to popraviti, ampak ni šlo, ker se tožnica očitno požvižga na slovensko sodišče. Sodišče je s tem kršilo tretji odstavek 153. člena ZPP, ki pravi, da bi moralo sodišče opustiti izvedbo dokaza, če ni plačan predujem.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik, ki je bil v pravdni zadevi P 2709/2008-III s sklepom dne 1. 12. 2010 postavljen za sodnega tolmača, vtožuje plačilo nagrade, odmerjene za opravljeno delo, ki mu je bilo naloženo s sklepoma z dne 30. 5. 2011 in 8. 9. 2011, in sicer za prevod listin stranke. Za opravljeno delo mu je sodišče s sklepom z dne 27. 9. 2011 odmerilo nagrado v višini 6.807,20 EUR in 6 % prispevek za PIZ, skupno torej nagrado v višini 7.215,63 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva, in sicer: - Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom P 2709/2008-III z dne 14. 10. 2010 naložilo N. I. (tam tožeči stranki) plačilo predujma v znesku 300 EUR na račun Okrožnega sodišča, za stroške sodnega tolmača, kar je tožnica v naloženem roku tudi plačala; - Okrožno sodišče je s sklepom P 2709/2008-III z dne 1. 12. 2010 določilo L. F. za tolmača v citirani pravdni zadevi z nalogo, da prevede v nemški jezik Zaprosilo za pridobitev medicinske dokumentacije z dne 1. 12. 2010; - s sklepom P 2709/2008-III z dne 19. 1. 2011 je Okrožno sodišče odmerilo sodnemu tolmaču za opravljen prevod nagrado v znesku 36,72 EUR ter prispevek PIZ v znesku 2,202 EUR, nagrada in prispevek, ki sta se plačala iz predujma, sta bila tolmaču nakazana 31. 3. 2011; - s sklepom P 2709/2008-III z dne 1. 9. 2011 je Okrožno sodišče odmerilo sodnemu tolmaču nagrado za opravljen prevod listine z dne 10. 5. 2011 v znesku 25,00 EUR, stroške v znesku 3,75 EUR ter 6% prispevek za PIZ v znesku 1,73 EUR, nagrada, stroški in prispevek, ki se izplačajo iz predujma N. I. so bili tolmaču nakazani 14. 10. 2011; - s sklepoma P 2709/2008-III z dne 30. 5. 2011 in dne 8. 9. 2011 je bilo sodnemu tolmaču naloženo, da prevede v slovenski jezik listine, ki se v citiranem spisu nahajajo v prilogah A 77 do A 184; - s sklepom P 2709/2008-III z dne 27. 9. 2011 je Okrožno sodišče odmerilo sodnemu tolmaču za nemški jezik za opravljeno delo bruto nagrado v skupnem znesku 7.215,63 EUR in sklenilo, da se stroški in prispevek za PIZ izplačajo iz predujma tožnice in hkrati tožnici naložilo doplačilo predujma v znesku 6.985,03 EUR v roku 15 dni na račun sodišča; - po sklepu sodišča s 27. 9. 2011 je bil sodnemu tolmaču 31. 1. 2014 izplačan znesek 229,67 EUR iz predujma; - tožnica ni plačala predujma po sklepu z dne 27. 9. 2011, prav tako zoper njo ni bila uspešna po uradni dolžnosti izvršena prisilna izterjava manjkajočega predujma, saj ni imela rubljivih dohodkov.

7. Iz neprerekanih trditev tožnika izhaja, da mu je sodišče na njegove številne pozive za izplačilo nagrade odgovorilo z dopisi dne 19. 2. 2013, 20. 8. 2015 in 24. 3. 2016, prav tako je tožnik zaradi izplačila nagrade vložil tožbo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki je bila zavržena s sklepom II P 1243/2016 zaradi pomanjkanja pravnega interesa z argumentom, da tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom, ki tožniku omogoča doseg izpolnitve s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani (priloga A 20). Sledeč obrazložitvi sklepa II P 1243/2016 z dne 9. 8. 2016 je tožnik vložil predlog za izvršbo zoper Okrožno sodišče v Ljubljani zaradi izterjave nagrade, ki mu je bila priznana s sklepom s 27. 9. 2011, vendar je izvršilno sodišče njegov predlog za izvršbo s sklepom I 3840/2016 z 21. 2. 2017 zavrnilo z obrazložitvijo, da sklep s 27. 9. 2011 ne predstavlja izvršilnega naslova zoper Okrožno sodišče v Ljubljani.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen po obeh pravnih podlagah (pogodbeni in odškodninski), ki ju je uveljavljal tožnik. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je materialnopravno presodilo, da med tožnikom in sodiščem s tem, ko ga je sodišče v pravdni zadevi P 2709/2008-III postavilo za sodnega tolmača, ni bila sklenjena mandatna pogodba, zaradi česar med pravdnima strankama ne obstoji niti pogodbeno razmerje niti denarna terjatev tožnika, ki jo tožnik vtožuje v obravnavanem primeru. Prav tako je zahtevek zavrnilo na odškodninski podlagi z argumentom, da sodišče prve stopnje v zadevi P 2709/2008-III s tem, ko je s sklepom o odmeri nagrade tožeči stranki naložilo doplačilo manjkajočega predujma, ni prekršilo določila tretjega odstavka 153. člena ZPP.

9. Stroški, ki so potrebni za izvedbo dokazov, so del sodnih stroškov (tudi stroški v zvezi z delom sodnega tolmača). Čeprav izvirno bremenijo državo1, jih ta na podlagi zakonskega pravila prevaljuje na stranke. Sodišče obveznost plačati predujem stranki naloži s sklepom, v katerem označi dokaz, ki ga je treba izvesti, višino zneska predujma in rok, v katerem mora biti znesek plačan. Vsebovati mora tudi opozorilo, da bo opustilo izvedbo dokaza, če znesek ne bo založen.

10. Tožnikova trditev, da je bila z njegovo postavitvijo za tolmača med državo (sodiščem) in njim sklenjena mandatna pogodba, ni utemeljena, saj gre za posebno razmerje, ki nastane v pravdnem postopku in se o njem tudi odloča v tem postopku (glej stališče v zadevi VSL sklep I Cpg 242/1999 z dne 17. 2. 2000). Zato so obširne pritožbene navedbe, ki navedeno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje izpodbijajo, neutemeljene. Vendar pa lahko v primeru, če sodišče pri odločanju o nagradi in stroških za delo sodnega tolmača ne ravna po določbah ZPP, nastane odškodninska odgovornost države (tako VSL sklep I Cpg 242/1999 z dne 17. 2. 2000), kar je v obravnavani zadevi zatrjeval tudi tožnik.

11. V skladu z določilom 26. člena URS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba, ki tako službo ali dejavnost opravlja. V zvezi z ravnanjem sodnika pri njegovem delu je treba pri presoji o protipravnosti ravnanja izhajati iz same narave sodniškega dela, zato pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi2. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Če je to možno, mora stranka (oškodovanec) v samem postopku do pravnomočnosti oziroma v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi uveljavljati protipravnost ravnanja sodišča, sicer se nanjo ne more sklicevati v odškodninskem postopku proti državi3. V obravnavanem primeru pa tožnik, ki ni bil stranka pravdnega postopka, v prvotnem postopku odprave napak s pravnimi sredstvi ni mogel doseči, saj je bilo njegovemu predlogu za odmero nagrade s sklepom s 27. 9. 2011 ugodeno.

12. Sodišče prve stopnje je v zadevi P 2709/2008-III tolmaču s sklepom naložilo prevod listin, ki jih je tožeča stranka predložila v prilogah A 77 - A 184. V skladu z določilom drugega odstavka 226. člena ZPP pa mora stranka listini kot dokazu, sestavljeni v tujem jeziku, priložiti tudi uraden prevod. Če stranka predložitvenega bremena po pozivu sodišča za odpravo pomanjkljivosti ne izpolni4, sodišče dokaza z listino ne bo moglo izvesti5. V obravnavanem primeru tožnik trdi, da je sodišče v pravdni zadevi P 2709/2008-III ravnalo protipravno, ker izvedbe dokaza s prevodom listin ni opustilo. Ker sodišče v zvezi s prevodom listin stranke ni uporabilo jasne določbe prvega in drugega odstavka 226. člena ZPP, je po materialno pravni presoji pritožbenega sodišča ravnalo protipravno. Protipravnost sodišča je podana, ker sodišče za izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega tolmača glede na jasno določilo 226. člena ZPP ni imelo pravne podlage, saj ZPP v 226. členu sodišču nalaga dolžnost, da stranko pozove na predložitev overjenega prevoda listin, česar pa sodišče ni storilo, temveč je naložilo prevod listin sodnemu tolmaču. Pobrani predujem 300 EUR pa za tako obsežno delo več kot očitno ni zadoščal. O višini predujma za izvedbo dokaza na podlagi 153. člena ZPP odloča sodišče s procesnim sklepom, zoper katerega ni pritožbe. Kljub temu, da lahko tolmač na podlagi določila 50. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, kadar se plačilo za njegovo delo izplačuje iz vnaprej založenih zneskov, po opravljenem študiju spisa predlaga zvišanje založenega zneska, če meni, da zaradi predvidene obsežnosti dela že plačani znesek ne bo zadostoval za izplačilo stroškov in plačila za delo, je sklep o odmeri predujma procesni sklep, zoper katerega tolmač nima pritožbe. Sama okoliščina, da je sodišče stranki v postopku odmerilo prenizek predujem, po presoji pritožbenega sodišča sicer ne predstavlja grobe napake sodišča, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost države za ravnanje sodišča, vendar pa je v obravnavani zadevi podan splet več okoliščin, ki vse skupaj predstavljajo protipravno ravnanje sodišč, in sicer, kot že rečeno, da je sodišče sploh postavilo tolmača za prevod listin stranke, kar je v nasprotju s povsem jasno določbo 226. člena ZPP, v nadaljevanju pa je sodišče tožbo tožnika za plačilo nagrade zavrglo z argumentom, da tožnik že razpolaga z izvršilnim naslovom za izterjavo svoje terjatve, medtem ko je izvršilno sodišče njegov predlog za izvršbo zavrnilo z argumentom, da tožnik z izvršilnim naslovom zoper toženko ne razpolaga.

13. Tožnik je v postopku trdil, da je toženka njegovo terjatev pripoznala, kar je dokazoval z dopisi Okrožnega sodišča v Ljubljani. Na podlagi vsebine navedenih dopisov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženka terjatve tožnika ni pripoznala, saj mora biti pripoznava terjatve jasna in nedvoumna. Toženka je v postopku ugovarjala zastaranje terjatve. Navajala je, da tudi če bi šlo za pogodbeno razmerje med strankama in bi bil pravni posel sklenjen 1. 12. 2010, bi terjatev v plačilo zapadla 12. 12. 2011 in bi zastarala po preteku 5-letnega zastaralnega roka 12. 12. 2016 (tožba je bila vložena 7. 3. 2017). Tožnik pa je navedenemu oporekal s trditvijo, da gre za judikatno terjatev, ugotovljeno s sodno odločbo, zaradi česar velja 10 letni zastaralni rok. Trditvam tožnika, da je slednji zaradi izterjave svoje terjatve na toženko vložil številne pozive za izplačilo svoje terjatve, kot tudi tožbo v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 1243/2016 z dne 9. 8. 2016 ter predlog za izvršbo zaradi izterjave nagrade na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2709/2008-III z dne 27. 9. 2011 (priloga C1), toženka ni nasprotovala. Iz navedenega izhaja, da tožnik kot upnik v postopku izterjave svoje terjatve ni bil pasiven, temveč izjemno aktiven. Za izterjavo svoje terjatve si je ves čas prizadeval s pozivi sodišču, v nadaljevanju pa še z vložitvijo tožbe zoper toženko in vložitvijo predloga za izvršbo zoper toženko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodišče ves čas na pozive tožnika, odgovarjalo z navedbami, da bo plačilo tožnikove nagrade izvedeno takoj, ko bo na računu predujmov dovolj sredstev za izplačilo. Toženka je v postopku trdila, da je odškodninska terjatev tolmača že zastarala, saj je triletni subjektivni zastaralni rok že potekel. Drži, da za odškodninske terjatve Obligacijski zakonik (OZ) v 352. členu določa tri letni zastaralni rok, vendar pa ta začne teči šele, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Glede na to, da je tožnik zaradi izterjave svoje terjatve vložil predlog za izvršbo, na kar ga je napotilo Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom II P 1243/2016, je tožnik šele z zavrnitvijo predloga za izvršbo, ki je bil zavrnjen sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani I 3840/2016 z dne 21. 2. 2017 (priloga C2), izvedel za nastanek škode. Navedeni sklep je postal pravnomočen 4. 3. 2017. Glede na to, da je tožnik obravnavano tožbo vložil 5. 3. 2017 (ves čas pred tem pa je z raznimi pravnimi sredstvi zoper toženko poskusil doseči izterjavo terjatve), ugovor zastaranja toženke ni utemeljen.

14. Tolmač je trdil, da mu je zaradi ravnanja sodišča, ki izvedbe dokaza ni opustilo, nastala škoda v višini nagrade za njegovo delo, ki mu jo je sodišče prve stopnje priznalo s sklepom P 2709/2008-III z dne 27. 9. 2011. Toženka pa je glede višine škode ugovarjala, da tožnik pri obračunu višine svoje terjatve ni upošteval zneska 229,67 EUR, ki je bil tožniku že nakazan 31. 1. 2014, kar je tožnik zgolj nekonkretizirano prerekal v prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2018. Ker je ugovor toženke, da je potrebno pri izračunu višine terjatve tožnika upoštevati tudi delno plačilo tožniku z dne 31. 1. 2014 v višini 229,67 EUR utemeljen, je pritožbeno sodišče pri izračunu višine škode navedeno upoštevalo tako, da je višino škode za že plačani znesek zmanjšalo.

15. Tožnik pa je s tožbo od toženke zahteval tudi, da ZPIZu zanj plača prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 408,43 EUR. Iz sklepa o odmeri nagrade izhaja, da je sodišče tolmaču od odmerjene nagrade priznalo tudi 6 % prispevek iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. ZPIZ-2 v členih 152., 153. in 154. natančno določa, kdo je zavezanec za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar je pogojeno s pravno podlago, na podlagi katere je zavarovan zavarovanec (13. - 20. člen ZPIZ-2). Vendar pa tožnik v svoji trditveni podlagi ni podal trditev o tem, na kakšni pravni podlagi je pokojninsko in invalidsko zavarovan. Od tega pa je odvisna pravilna uporaba določil 152, 153. in 154. člena ZPIZ-2, ki določajo zavezanca za plačilo pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ali je zavezanec za plačilo prispevka zavarovanec sam ali pa je zavezanec izplačevalec prejemka). Ker tožnik trditvene podlage o pravni podlagi svojega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni podal, njegov zahtevek v tem delu zaradi materialno pravne nesklepčnosti ni utemeljen.

16. Glede zamude tožnik trdi, da je toženka v zamudo s plačilom prišla 12. 12. 2011, ko bi morala tožniku nagrado za opravljeno delo izplačati v skladu z določilom 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, cenilcih in sodnih tolmačih. Temu je toženka v odgovoru na tožbo nasprotovala. Odškodninska obveznost tožene stranke 12. 12. 2011 še ni zastarala. Glede na to, da je tožnik na toženko dopis na izpolnitev obveznosti naslovil 2. 12. 2013, s katerim je toženko pozval na izpolnitev obveznosti v roku 15 dni od prejema poziva (priloga A17), je toženka v zamudo s plačilom prišla 18. 12. 2013, zaradi česar je toženka tožniku dolguje zakonske zamudne obresti od zneska 6.577,53 EUR od 18. 12. 2013 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 12. 12. 2011 dalje do 17. 12. 2013 zavrnilo.

17. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče na podlagi določila 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženko obvezalo na plačilo odškodnine v višini 6.577,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje do plačila, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo.

18. Sprememba sodbe je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel po višini z 91%, toženka pa z 9%. Glede na to, da tožnik ni uspel s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške, ki so mu nastali pred sodiščem prve stopnje, ki znašajo: nagrada za sestavo tožbe znaša 400 točk, nagrada za sestavo zahtevka pred Državnim pravobranilstvom 400 točk, za sestavo prve pripravljalne vloge 400 točk, za prvi narok 400 točk, skupaj 1600 točk ter materialni izdatki v višini 2% znašajo 26 točk. Nagrada v višini 1626 točk ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke znaša 746,33 EUR, povečano za 22% DDV pa 910,53 EUR. Skupaj s stroški sodne takse za tožbo v višini 345 EUR pravdni stroški tožnika tako znašajo 1.255,53 EUR, kar je toženka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

19. Tožnik zgolj z neznatnim delom pritožbe ni uspel, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v celoti. Pritožbeni stroški tožnika znašajo 500 točk za sestavo pritožbe, materialni izdatki 10 točk, kar znaša 510 točk oziroma 234,09 EUR, povečano za 22% DDV pa 285,59 EUR, skupaj s stroški sodne takse za pritožbo v višini 345 EUR pa 630,59 EUR, kar je toženka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon komentarjem, 2. knjiga, stran 27. 2 VS RS sodba II Ips 49/2017. 3 dr. Damjan Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis, 2013. 4 L. Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 422. 5 J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 427.