Jedro

Sklep o zavrnitvi izločitve uradne osebe, izdan na podlagi določb 45. člena ZUP (1986) in ki se na podlagi določb 222. člena ZUP (1986) lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo, ni eden izmed sklepov, ki se po določbi drugega odstavka 5. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 2. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 8. 5. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 17. 7. 2008. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe A.A. v denacionalizacijski zadevi, ki se vodi pod št. 321-493/92. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da sklep, izdan na podlagi 45. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986), s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izločitev uradne osebe, ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Ne gre namreč za akt iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in navaja, da je tožbo v obravnavanem primeru vložil, ker iz pravnega pouka v odločbi tožene stranke izhaja, da je zoper obravnavano odločitev dopusten upravni spor. Napačen pravni pouk pa stranki ne more biti v škodo. Dodaja tudi, da mu sodišče ni posredovalo odgovora na tožbo tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporno, ali je zoper dokončen sklep prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev uradne osebe v postopku denacionalizacije, dopusten upravni spor.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, ker izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pravilno je namreč pojasnilo, da izpodbijani sklep, izdan na podlagi določb 45. člena ZUP (1986), ni eden izmed sklepov, ki so po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavni zadevi tudi ne gre za akt iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, torej akt, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

7. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep prvostopenjskega upravnega organa je izdan na podlagi določb 45. člena ZUP (1986), ki se v postopkih denacionalizacije uporablja na podlagi določb drugega odstavka 6. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe na podlagi določb 46. člena ter prvega in tretjega odstavka 222. člena ZUP (1986) pa ni dovoljena posebna pritožba, temveč je ta sklep mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper odločbo. To pa hkrati pomeni, da je tudi sodno varstvo zoper takšen sklep zagotovljeno v okviru tožbe zoper odločbo, ne pa v posebnem upravnem sporu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, ker izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Čeprav je prvostopenjski organ v pravnem pouku v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa tožnika zmotno poučil o pravici do posebne pritožbe, tožena stranka pa o pravici do sodnega varstva, to na odločitev o stvari ne vpliva, saj napačen pravni pouk v obeh navedenih odločbah ne more vzpostaviti pravice do pravnih sredstev, ki jih sicer stranka po ZUP (1986) in ZUS-1 nima.

8. Ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo v okviru predhodnega preizkusa tožbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, odgovora na tožbo ni bilo dolžno vročati tožniku. Na drugačno presojo ne more vplivati okoliščina, da je sodišče tožbo že vročilo toženi stranki v odgovor, saj mora sodišče na podlagi drugega odstavka 36. člena ZUS-1 na razloge iz prejšnjega odstavka paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

9. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.