Jedro

Tožnik je poziv sodišča na dopolnitev tožbe prejel in nato v danem roku predložil sodišču v spis odločbo DT 4933-40400/2016-4 z dne 23. 3. 2018, svojega tožbenega zahtevka v predmetni tožbi pa ni popravil v skladu z napotki sodišča. Iz tožnikovega zahtevka tako še vedno izhaja, da izpodbija odločbo Ministrstva za finance DT-499-23-183/2018 z dne 13. 6. 2019, ki pa, kot je bilo že navedeno, v skladu z določbo 2. člena ZUS-1 ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 22. 7. 2019 pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance DT-499-23-183/2018 z dne 13. 6. 2019 zaradi prisilne izterjave davčnega dolga v kateri navaja, da je v postopku osebnega stečaja, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. Davčni organ je v zadevi napačno uporabil materialno pravo in storil kršitve določb postopka. Izvršitev odločbe o prekršku, ki je predmet obravnavane prisilne izterjave davčnega dolga, je absolutno zastarala v roku 4 let od izdaje odločbe o prekršku, kar pojasni. Sodišču predlaga, da naj odločbo tožene stranke DT 499-23-183/2018 z dne 13. 6. 2019 v zvezi z odločbo DT 4933-40400/2016-4 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje oziroma naj odločbo spremeni. Toženi stranki naj sodišče tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti njegove pravdne stroške v roku 8 dni po izdaji odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

2. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

3. Tožnik z obravnavano tožbo izpodbija odločbo Ministrstva za finance DT-499-23-183/2018 z dne 13. 6. 2019, ki v danem primeru v skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožnika 28. 8. 2019 pozvalo, naj v roku 30 dni predmetno tožbo popravi tako, da pravilno navede izpodbijani akt v skladu z določbo 2. člena ZUS-1 tako, da navede prvostopenjsko odločbo, ki je v predmetni zadevi odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4933-40400/2016-4 z dne 23. 3. 2018 in jo sodišču tudi predloži. Tožnika je sodišče tudi opozorilo, da bo v primeru, če svoje tožbe v danem roku ne bo popravil v skladu z napotki sodišča in zato sodišče ne bo moglo zadeve obravnavati, na podlagi drugega odstavka 31. člena in prvega odstavka 36. člena ZUS-1 predmetno tožbo s sklepom zavrglo.

4. Tožnik je poziv sodišča na dopolnitev tožbe prejel in nato v danem roku 3. 9. 2019 predložil sodišču v spis odločbo DT 4933-40400/2016-4 z dne 23. 3. 2018, svojega tožbenega zahtevka v predmetni tožbi pa ni popravil v skladu z napotki sodišča. Iz tožnikovega zahtevka tako še vedno izhaja, da izpodbija odločbo Ministrstva za finance DT-499-23-183/2018 z dne 13. 6. 2019, ki pa, kot je bilo že navedeno, v skladu z določbo 2. člena ZUS-1 ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sodišče pa v zadevi odloča v okviru tožbenega zahtevka.

5. Ker tožnik predmetne tožbe ni dopolnil v skladu z napotki sodišča in je bila tožba kljub tožnikovi dopolnitvi še vedno nepopolna in bistveno pomanjkljiva do take mere, da zadeve ni bilo mogoče obravnavati, je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena in prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavrglo.

6. Ker je toženka na tožbo odgovorila, je sodišče odgovor na tožbo poslalo tožniku in ga je tožnik prejel 19. 9. 2019. S tem je bila kontradiktornost strank v postopku zagotovljena.

7. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.