Jedro

Na podlagi okoliščin, da je obdolženec specialni povratnik, očitano dejanje pa je storil prav v preizkusni dobi ter glede na kriminalno količino in dejstvo, da je sodeloval v hudodelski združbi, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ponovitveno nevaren.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Kopru je po vloženi obtožnici s sklepom I Ks 55343/2012 z dne 28. 3. 2013 zoper obdolženega L. K. zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pripor obdolžencu odpravi, podrejeno pa, da se odredi milejši ukrep hišnega pripora. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljenost suma izpodbija z navedbami, da materialnih dokazov zoper obdolženega K. ni, dokazi s prisluhi pa se le hipotetično lahko pripišejo obdolžencu, pod pogojem, da se izkaže, da je on imetnik telefonske številke. Nezanesljiva naj bi tudi bila ugotovitev, da je bil obdolženec določenega dne viden na določenem mestu in da naj bil imel določen vzdevek. Zagovornik problematizira tudi priznanje soobdolženega R., da je deloval v organizirani skupini in da je mamilo kupil od neznanca na Vrhniki. Zagovornik je prepričan, da si je R. takšno zgodbo izmislil, da bi obremenil obdolženega K., dejansko pa je R. imel doma zalogo mamila. Državno tožilstvo pa je nekritično kot podlago za obtožbo vzelo samo tisti del R. priznanja, ki obdolženca bremenil. Dne 3. 8. 2012, ko naj bi obdolženec po navedbah obtožbe sodeloval pri prodaji droge na območju Ljubljane, se je obdolženec nahajal na območju Postojne, kjer je opravljal izpit za voznika C kategorije, zato je očitno, da oseba z vzdevkom Š. ali B., ki uporablja telefonsko številko 051 ..., ni obdolženi K. Sklepu višjega sodišča zagovornik očita, da se ni ni v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb, in to kljub dejstvu, da višje sodišče ugotovi, da je prvostopenjsko sodišče pomešalo nekaj stvari. Nazadnje zagovornik izpodbija še obstoj ponovitvene nevarnosti in opozarja na to, da je obdolženec v priporu že več kot šest mesecev, čeprav glede njega ni bilo kaj preiskovati. Res je bil K. že obsojen za kaznivo dejanje in naj bi dejanje storil v preizkusni dobi, a zgolj to ne more biti razlog za pripor, drugih okoliščin za podaljšanje pripora pa sodišče ni našlo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena, navedbe zahteve, ki bi nakazovale kršitev materialnega ali procesnega zakona, so nekonkretizirane, v pretežnem delu pa zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zato vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti le zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti v pretežni meri vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je ugotovilo že višje sodišče, se obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora ne ujema v celoti z dejanji, kot so po točkah navedena v obtožnici, vendar zgolj zaradi tega ni moč trditi, da so si razlogi sklepa in njegove obrazložitve precejšnji meri v nasprotju. V obrazložitvi sklepa je obdolženčeva vloga dobavitelja droge povsem jasno in konkretno opisana in podprta z do sedaj zbranimi dokazi. V sklepu o podaljšanju pripora sta opisana dogodka z dne 3. 8. 2012 in dogajanje 6. in 7. 8. 2012. V prvem primeru se obdolžencu očita, da je H. D. prodal za 650 EUR heroina, pri čemer je heroin od obdolženca prevzel kurir D. R., kar izhaja iz prestrežene intenzivne komunikacije med obdolžencem, D. in R. in izsledkov tajnega opazovanja, vse obrazloženo na 7. strani sklepa o podaljšanju pripora. V zvezi z drugim dogodkom je sodišče ugotovilo, da se je kurir R. 6. 8. 2012 na Vrhniki sestal z obdolžencem, kasneje pa je R. na poti v Postojno ustavila policija in mu zasegla 99,25 g heroina, kar je sodišče obrazložilo na 8. strani sklepa o podaljšanju pripora. Zaključek sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec na ta način storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa prepovedane droge po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, je po prepričanju Vrhovnega sodišča pravilen. Obdolženec bo v dokaznem postopku imel možnost dokazovati, da obremenilne telefonske številke ni uporabljal, da se določen vzdevek zanj ne uporablja, v tej fazi postopka pa Vrhovno sodišče v pravilnost zaključkov nižjih sodišč, glede obstoja utemeljenega suma, ne dvomi.

7. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do uveljavljenih kršitev. Procesni standard obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma, da jih ni prezrlo (sodba VS RS I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007).

Višje sodišče je ugotovilo določeno neujemanje med očitanimi dejanji iz obtožnice in obrazložitvijo prvostopenjskega sklepa, vendar je pojasnilo, da glede na to da gre le za napačno navajanje točk obtožnice, ni mogoče govoriti že o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako se je sodišče sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, na podlagi katere sodišču ni potrebno znova presojati obstoja utemeljenega suma, če je ta ugotovljen že v sklepu o odreditvi pripora, o preiskavi ali v obtožnici, do tedaj zbrani dokazi in dejstva pa se v ničemer niso bistveno spremenili in s tem utemeljenosti suma niso v ničemer omajali.

8. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornika, da obdolženec ni ponovitveno nevaren oziroma da sodišče okoliščin, ki bi kazale na njegovo ponovitveno nevarnost, ni ugotavljalo. Konkretno za obdolženca je sodišče ugotovilo, da je specialni povratnik, da je bil že dvakrat obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, očitano dejanje pa je storil prav v preizkusni dobi ter glede na kriminalno količino in dejstvo, da je sodeloval v hudodelski združbi, po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ponovitveno nevaren.

9. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu vložena zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, uveljavljene kršitve pa niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.