Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka (delodajalec, žena) s tožnikom (delavec, mož) v razveznem postopku in da je prišlo po njenih trditvah do zaostritve v odnosu med zakoncema, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožniku omogočila zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2011 nezakonita.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in delno sodbo z dne 12. 1. 2012 razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnice in tožene stranke ter pregleda pogodbe o zaposlitvi, izredne odpovedi in drugih relevantnih dokazov, ki jih na naroku dne 7. 12. 2011 ni določno specificiralo, zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2011 nezakonita. Postavilo se je na stališče, da je odpoved nezakonita zato, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, saj po presoji sodišča prve stopnje, ko ima žrtev kršitve, kot je opisano v 83. členu ZDR, ni mogoče razumeti v smislu, ki ga razlaga tožena stranka, pač pa kot SSKJ, po katerem to predstavlja osebo, ki je poškodovana ali umre zaradi napada, nasilja nekoga ali drugega, nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava. Sodišče je zavzelo stališče, da zagovora pred izredno odpovedjo ni potrebno izvesti zgolj v kolikor gre za oškodovance s področja osebnih deliktov, kjer bi bilo zaradi fizične prizadetosti oziroma osebne vpletenosti delodajalca, ki je fizična oseba, dejansko neupravičeno od njega pričakovati, soočenje z delavcem, ki ga je napadel. V konkretnem primeru pa so bila tožniku očitana predvsem premoženjska kazniva dejanja, brez elementov nasilja, tako da ni tehtnih okoliščin, ki bi izključevale dolžnost tožene stranke, da tožniku omogoči zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni zaslišalo tudi predlaganih prič, A.A. in A.B., ni poizvedelo na PP Ljubljana ... o podanih kazenskih ovadbah zoper tožnika, ni presodilo leasing in kreditnih pogodb, katere je tožnik brez veljavnega pooblastila sklepal za toženo stranko, ni presojalo izjave – dopisa dr. A.C. in potrdila o prejemu dela gotovine za 19.160,00 EUR, plačilnih nalogov o danih posojilih podjetju za znesek 4.150,00 EUR, Akta o ustanovitvi Zobnega laboratorija A.D. d.o.o. z dne 16. 12. 2010, zapisnika o ugotovitvah kontrolnega pregleda dne 13. 1. 2001, sklepa o ustanovitvi A.D. d.o.o., fotografij, dopisa na DURS z dne 17. 5. 2010 in poročila A.E. z dne 22. 11. 2011. Prav tako sodišče prve stopnje brez obrazloženega razloga ni upoštevalo, da je toženec zakonec nosilke tožene stranke in je v spornem obdobju prišlo do zaostritve v odnosu zakoncev, na katere je sklepati iz trditve tožene stranke, ki je podala prijavo na policijo. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov je bila toženi stranki kršena pravica do izjave in kontradiktornosti postopka, posledično pa nepopolno in napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zakon določa splošno pravilo, da delavcu ni potrebno zagotoviti zagovora, če bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, pri čemer zakon ne določa vseh primerov. V konkretnem primeru, bi moralo sodišče upoštevati okoliščino, da sta pravdni stranki zakonca in da je v teku postopek za razvezo zakonske zveze, med strankama pa je bila komunikacija bistveno otežena, prav tako je bilo v celoti porušeno medsebojno zaupanje, ko je tožena stranka ugotovila, da je prišlo do odtujitve in ustanovitve družbe A.D. d.o.o.. Tožena stranka je tožniku kot zakoncu seveda popolnoma zaupala, med drugim tudi finančne zadeve tožene stranke. Tožnik je znesek v skupni vrednost 544.016,60 EUR nakazal na svoj osebni račun, nakazoval je osebna posojila podjetju mimo vednosti tožene stranke, brez vednosti in pooblastila tožene stranke sklenil več dodatkov h kreditnim pogodbam. Tožnik je kakršnokoli komunikacijo s toženo stranko zavračal. Kot je tožena stranka prepričljivo izpovedala, je bila pripravljena tožniku dati možnost, da kadarkoli, kamorkoli pride na zagovor, klicala pa ga je tudi v pričo policistov. Ker pa se tožnik sploh ni odzival na klice tožene stranke, razpolagal pa je s ključi prostorov tožene stranke in odtujil dokumente, so bile nedvomno podane takšne okoliščine iz 83. člena ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v odločbo z dne 8. 1. 2001, ugotovitveni sklep z dne 4. 12. 2001, izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pogodbe z dne 1. 10. 1999 in kot sodišče navaja v druge relevantne dokaze ter po zaslišanju tožnika in tožene stranke v predmetni zadevi izdalo delno sodbo z dne 12. 1. 2012, s katero je odločilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2011 nezakonita. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da sodišče ni povsem določno navedlo, katere dokaze je izvedlo, je pa sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze pomembne za odločitev, pri čemer gre za odločitev o vprašanju, ali je bila tožena stranka dolžna tožniku omogočiti zagovor pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče je v konkretnem primeru presojalo le o vprašanju ali je bil zagovor potreben in tako zaslišanje prič ter poizvedbe na PP ... ne bi mogle vplivati na drugačno rešitev, pri čemer je poudariti tudi, da je sodišče ocenjevalo potrebnost izvedbe dokazov glede na trditveno podlago tožene stranke. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz delne sodbe. Pritožba tudi navaja, da je bila toženi stranki kršena pravica do izjave in kršeno načelo kontradiktornosti postopka, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne drži. Tožena stranka je bila kot to izrecno izhaja iz zapisnika glede okoliščin, zakaj ni bil izveden zagovor zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2011, na obravnavi pa je bila prisotna tudi tožničina pravna pooblaščenka, ki je lahko postavila vsa relevantna vprašanja, torej se je tožnica lahko izjavila glede potrebnosti zagovora tožnika. Tako tudi ni kršilo načelo kontradiktornosti.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je v konkretnem individualnem delovnem sporu smiselno odločati najprej o delu prve točke tožbenega zahteva, ki se nanaša na tožbeni zahtevek glede ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi, saj je odločitev odvisna od vprašanja, ali je v konkretnem primeru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bil potreben zagovor, kot ga sicer določa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 42/2002 – 103/2007 – ZDR) v 83. členu, ki sicer ureja postopek pred odpovedjo s strani delodajalca, pri čemer 2. odstavek 83. člena ZDR določa, da pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Poudariti je tudi, da 3. odstavek 83. člena ZDR izredno določa, da mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom tega zakona, pri čemer 87. člen ZDR določa, da mora redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti delodajalec delavcu po pravilih pravdnega postopka.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da niso obstajale okoliščine, zaradi katerih tožniku tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora. Kdaj je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je odvisno od različnih okoliščin, ki pa morajo biti tehtne, pri čemer gre za pravni standard, ki ga sicer napolni sodna praksa. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, upoštevaje pri tem trditveno podlago strank in dokazno breme, se tako postavlja vprašanje, ali so obstajale takšne dejanske okoliščine, da bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da tožniku omogoči formalni zagovor. Res je, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni formalni postopek, mora pa delavcu zagotavljati pravico do zagovora po določilih Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84 v zvezi z Aktom o nasledstvu Ur. l. RS 15/92). Tudi navedena Konvencija v 7. členu določa pravico do zagovora pred prenehanjem delovnega razmerja, zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu zagovor omogoči. Po oceni pritožbenega sodišča samo dejstvo, da sta pravdni stranki v razveznem postopku in da je med njima prišlo do zaostritve v odnosu med zakoncema, kot to navaja pritožba, ni okoliščina, ki bi pomenila, da delodajalec – konkretno žena, ni dolžna omogočiti zagovora delavcu – konkretno mož, torej da ne gre za odnos oziroma okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Res gre praviloma med zakoncema za zaupno razmerje, pri čemer je dejansko tožnik kmalu po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2011 vložil tožbo dne 9. 2. 2011 zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka, določitve stikov in preživnine. Prav tako je tožnica zoper tožnika podala kazensko ovadbo na PP Ljubljana – ... in sicer v zvezi s poslovanjem pri njej kot delodajalki, to je v zvezi z zlorabo pooblastil oziroma s svojimi premoženjskopravnimi zahtevki zoper tožnika, ne pa iz razloga, ker bi bila sama žrtev v smislu tožnikovih groženj ali fizičnega napada, vendar gre tudi v tem primeru za postopek, ki sam po sebi nima vpliva na pravico do zagovora, saj podaja ovadbe na PP sama po sebi še ne more pomeniti, da je tožnik dejansko zagrešil nekaj, kar mu očita tožena stranka.

Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da pritožba obširno navaja tožnikove kršitve o sklepanju leasing in kreditnih pogodb, katere je tožnik brez veljavnega pooblastila sklepal za toženo stranko, prav tako pritožba navaja, da je tožnik brez vednosti nakazal na svoj osebni račun znesek 544.016,60 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore izrecno ugotavlja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi le navaja, da je tožnik storil hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja, pri čimer le navaja, da je odnašal dokumente, potrebne za izdelavo zobotehničnih izdelkov, z namenom, da si protipravno prilasti te dokumente, ki so last delodajalca in navede le, da je delodajalec tatvino odkril dne 13. 1. 2011 in dne 16. 1. 2011 podal kazensko ovadbo oziroma prijavo pri Policijski postaji .... Navaja tudi, da je tožnik odnašal porcelan, pri čemer imajo opisana dejanja znake kaznivega dejanja po določbi 204. člena Kazenskega zakonika in so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved po določbi 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. S tatvino je tožnik onemogočil delodajalcu poslovanje in povzročal škodo. Gre tudi za naklepno kršitev pogodbenih in drugih obveznosti delavca iz delovnega razmerja in sicer za kršitve 35. člena ZDR in 37. ZDR, s čimer so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Izredna odpoved ob tem v ničemer ne konkretizira storjenih kršitev in ne opredeljuje posameznih dejanj niti časovno, tako da bi tožena stranka morala tožniku toliko bolj omogočiti zagovor, saj v odpovedi zgolj pavšalno navaja, da je tožnik odnašal dokumente za izdelavo zobotehničnih izdelkov in odnašal porcelan in gre za poslovni odnos, kjer niti niso znana pooblastila tožnika pri poslovanju tožene stranke.

Dejstvo, da je tožena stranka s tožnikom v razveznem postopku in da je prišlo po njenih trditvah do zaostritve v odnosu zakoncev ne morejo odvezovati delodajalca, da delavcu ne bi omogočil zagovora, pri čimer je v konkretnem primeru posebej poudariti, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje niti ene kršitve, ki bi bila opredeljena konkretno, s konkretno navedbo storitve dejanja, torej bi tožena stranka še toliko bolj morala zagotoviti delavcu, da poda zagovor in se opredeli do očitanih – abstraktno zatrjevanih kršitvah v pogodbi o zaposlitvi. To še toliko bolj, ker gre za razmerje med zakoncema, med katerima sicer pravna razmerja delodajalca in delavca glede na njun status zakonske zveze niso povsem jasna. Prav tako ni podan razlog, da je delodajalec sam žrtev kršitve. Zagovor je namreč namenjen ne samo ugotavljanju dejanskega stanja očitanih kršitev, temveč se lahko delavec v tem seznani tudi z očitanimi kršitvami in odpovednim razlogom. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku očitala premoženjska kazniva dejanja, brez elementov nasilja, po oceni pritožbenega sodišča ne morejo omeniti primer, da je bila sama žrtev kršitve.

Pritožba ob tem navaja tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 513/2008, v kateri se je sodišče postavilo na stališče, da zagovora pred odpovedjo ni potrebno izpeljati, kadar stranki na razlog odpovedi ne moreta več vplivati. Pritožbeno sodišče navaja, da ne gre za primerljivi zadevi, ter da je šlo v konkretnem primeru za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti za visokošolskega učitelja, ki ni uspešno opravil habilitacijskega postopka in ni bil imenovan v ustrezni naziv, kar pa je povsem neprimerljivo s predmetno zadevo.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da bi morala tožena stranka tožniku zagotoviti zagovor v skladu z določili 2. odstavka 83. člena ZDR in mu seveda istočasno podati v vabilu obrazložen razlog, zaradi katerega mu namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi z datumom, uro in krajem zagovora. Dejstvo, da tožena stranka navaja, da je tožnika večkrat klicala po telefonu, tudi ne zadoščajo kriterijem vabila na zagovor, saj se tožnik s toženo stranko po telefonu niti ni pogovarjal, pa tudi sicer je trdil, da ga tožena stranka ni klicala po telefonu. Vabilo na zagovor mora biti pisno in vročeno po določilih ZPP. Tako klic po telefonu, tudi če je tožena stranka to storila, ne predstavlja vabila na razgovor v smislu določil ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.