Jedro

Vprašanje veljavnosti odločanja na kongresu in s tem tudi izvolitve zastopnika stranke je tudi po presoji sodišča predhodno vprašanje, za rešitev katerega tožena stranka kot registrski organ ni pristojna in je zato odločitev, da se po določbah 47. in 150. člena ZUP postopek prekine ter tožnika napoti na pravdo tudi zoper politično stranko pravilna in zakonita v smislu določbe 4. odstavka 11. člena ZPolS. Prav tako je pravilna odločitev, da mora tožnik tožbo vložiti tudi zoper stranko. Postopek registracije sprememb pri toženi stranki se nanaša izključno na stranko, zato je odločitev sodišča o predhodnem vprašanju bistvenega pomena tako za vsebino njenega akta (statuta) kot tudi za registracijo zastopnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče RS je dne 12. 4. 2002 prejelo tožbo tožeče stranke zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve z dne 14. 2. 2001. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 8. 11. 2000 združila postopka za registracijo zastopnika stranke AAA, uvedena na vlogo AA z dne 18. 10. 2000 ter na vlogo BB z dne 5. 11. 2000 v en postopek, ker je stvarno pristojna za reševanje obeh zahtevkov, oba zahtevka pa se nanašata na isto pravno podlago. V tako združenem postopku je tožena stranka skladno z določbami 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUP) AA v odgovor poslala vlogo BB, BB pa vlogo AA ter ju pozvala, da posredujeta odgovor. Tožnik BB je v odgovoru navedel, da AA ni zastopnik stranke v pravnem prometu, podobno pa v svojem odgovoru za BB navaja tudi AA. Tožena stranka pa kot registrski organ vodi tudi postopek za registracijo spremembe statuta stranke AAA, uveden na vlogo AA z dne 3. 5. 2000, ki je bil s sklepom z dne 10. 7. 2000 prekinjen, dokler pristojno sodišče ne bo odločilo o vprašanju, ali je 9. kongres AAA dne 8. 4. 2000 veljavno odločal o spremembah statuta in veljavno izvolil svet stranke in AA za predsednika stranke, kolikor bi bilo ugotovljeno, da ta kongres ni veljavno odločal pa, ali je izredni združitveni kongres stranke AAA dne 15. 1. 2000 veljavno izvolil tožnika BB za predsednika stranke. S tem sklepom je bilo tožniku BB kot stranki v postopku, ki je registraciji sprememb statuta ugovarjala tudi naloženo, da vloži tožbo zoper AA in stranko AAA pri pristojnem sodišču. Tožnik je dokazilo o vloženi tožbi ter kopijo tožbe pravočasno dostavil. Na poizvedbo tožene stranke pri Okrajnem sodišču v A, ali je o tožbi BB zoper AA in stranko AAA zaradi rešitve predhodnega vprašanja, zaradi katerega je bil postopek za registracijo sprememb statuta prekinjen, že odločilo v pravdni zadevi opr. št. IV/P 1715/2000, je Okrajno sodišče sporočilo, da postopek še ni končan, nato pa še, da je BB dne 22. 9. 2000 umaknil tožbo zoper stranko AAA. Tožena stranka je nato prekinjeni postopek nadaljevala. Ker pa se oba postopka, to je postopek za registracijo sprememb statuta in postopek za registracijo zastopnika stranke AAA nanašata na podobno dejansko stanje in isto pravno podlago, je tožena stranka, ki je kot registrski organ stvarno pristojna za reševanje vseh treh zahtevkov, skladno z določbo tretjega odstavka 130. člena ZUP združila oba postopka v en postopek. Ker sta vlogo za registracijo zastopnika stranke vložila tako AA (izvoljen na 9. kongresu stranke dne 8. 4. 2000) kot tožnik BB (izvoljen na izrednem kongresu stranke dne 15. 1. 2000) med obema vlagateljema še vedno obstaja spor o tem, kdo je zakoniti zastopnik stranke AAA in, ali je 9. kongres AAA dne 8. 4. 2000 veljavno odločal o spremembah statuta. To vprašanje pa je isto, kot je predhodno vprašanje v že uvedenem postopku za registracijo sprememb statuta stranke. Brez razrešitve tega vprašanja ni mogoče rešiti stvari, ki je predmet upravnega postopka, to je registrirati sprememb statuta, sprejetih na 9. rednem kongresu stranke dne 8. 4. 2000 ter registrirati zastopnika stranke AAA. Ker je rešitev predhodnega vprašanja potrebna za odločitev o vseh treh zahtevkih je tožena stranka z v tem postopku izpodbijanim sklepom postopek prekinila glede na določbe 1. odstavka 147. člena in 2. odstavka 151. člena ZUP. Po določbah Zakona o političnih strankah (Uradni list RS, št. 62/94, 13/98 - odl. US, 1/99 in 70/2000, v nadaljevanju: ZPolS) registrski organ nima pristojnosti, da bi odločal o predhodnem vprašanju, ki je med strankami v postopku sporno. V 4. odstavku 11. člena ZPolS je namreč določeno, da kadar je odločitev registrskega organa o registraciji odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, ki je med udeleženci v postopku sporno, registrski organ postopek registracije stranke prekine in napoti udeleženca v postopku, ki ugovarja registraciji, da v primernem roku začne pravdni oziroma drug postopek za odločitev o predhodnem vprašanju. Odločitev sodišča v tej zadevi je lahko za stranko AAA zavezujoča samo, če v postopku sodeluje kot tožena stranka, zato je potrebno tožbo vložiti tudi zoper stranko AAA. Tožena stranka je tako postopka za registracijo zastopnika stranke in registracijo sprememb statuta stranke združila v en postopek in postopek prekinila, dokler pristojno sodišče ne odloči o predhodnem vprašanju, tožniku pa naložila, da zoper stranko AAA vloži tožbo za rešitev predhodnega vprašanja ter sodišču predlaga združitev tega postopka s postopkom, ki ga Okrajno sodišče že vodi pod opr. št. IV/P 1715/2000 ter o tem registrskemu organu v določenem roku predloži dokazilo. Pri tem ga je opozorila tudi na posledice, če se ne bo ravnal po izreku sklepa.

Tožnik vlaga tožbo zoper navedeni sklep, ker se z njegovo vsebino ne strinja. Tožnik je sklep Ministrstva za notranje zadeve prejel dne 26. 3. 2001, kar je razvidno iz knjige, kamor se vpisuje prevzeta pošta in šteje, da je tožba vložena pravočasno. Vročitev tožniku dne 17. 2. 2001 ni bila opravljena osebno, kot bi bilo potrebno, ampak je pošto sprejel vratar na naslovu K 11, ki nima pooblastila za sprejem njegove pošte, zato vročitev tega dne ni bila veljavno opravljena. Pred Okrajnim sodiščem v A je glede rešitve predhodnega vprašanja v teku pravdni postopek pod opr. št. IV/P 1715/2000, kjer je tožba vložena le zoper AA, ne pa tudi zoper stranko AAA. Po mnenju tožnika je tožena stranka zmotno ugotovila, da bi naj bila legalna predstavnika stranke AAA tako AA kot tudi BB in zato neutemeljeno naložila vložiti tožbo tudi zoper stranko AAA. Iz sklepa sploh ni razvidno, kje naj bi bil sedež stranke AAA, v imenu katere naj bi AA vložil zahtevo za registracijo sprememb statuta in za registracijo zastopnika stranke. Sedež stranke in tako tudi njenega zakonitega zastopnika je lahko le na K 11, A, kjer je sedež stranke že od njene ustanovitve, zato je nerazumljivo, da tožena stranka brez rešitve tega vprašanja obravnava vlogo nekoga na naslovu O 63, B. Glede na tako pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje tožnik niti ne ve, na katerem naslovu je stranka AAA, ki naj jo toži. Nedvomno je, da ima edina legalna stranka AAA, ki ji pripada tožnik, sedež na naslovu K l1, A, zato se ne strinja s toženo stranko, da bi moral (glede na to, da ni jasno kje je stranka AAA, ki ji pripada AA), vložiti tožbo zoper lastno stranko. ZUP upravnemu organu, ki odloča v upravnem postopku nalaga izvedbo ustne obravnave zadeve, ki je obligatorna, če nastopata v postopku dve stranki z nasprotujočimi si interesi. Tožena stranka obravnave ni opravila, ampak je bilo odločeno na podlagi pisnih vlog obeh strank, s tem pa so bila kršena pravila postopka. Dejansko stanje je bilo posledično ugotovljeno zmotno in nepopolno ter napačno uporabljen materialni predpis. Zakon o političnih strankah določa, da registrski organ prekine postopek registracije in napoti na pravdo tistega, ki registraciji ugovarja. V tem primeru pa tožnik ni tisti, ki ugovarja registraciji ampak je tisti, ki je prav tako kot AA vložil zahtevo za registracijo predsednika oziroma zastopnika stranke AAA. Tožena stranka bi morala v postopku vsaj ugotoviti, pravica katere od strank je manj verjetna in tisto napotiti na pravdo. Iz izpodbijane odločbe pa kaj takega sploh ni razvidno ampak je bil enostavno napoten na pravdo tožnik, ki je vložil zahtevo pri toženi stranki kasneje. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. V zvezi s tožbenimi navedbami še pojasnjuje oziroma dodaja, da je vročala pisanja AA na naslovu O 63, B, ker ima tam naslov za vročanje.

Dne 18. 7. 2002 je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora utemeljenost prekinitve postopka in napotitev tožnika na pravdo zoper stranko AAA. Po presoji sodišča vročitev, ki je bila opravljena dne 17. 2. 2001 za tožnika ni bila opravljena pravilno (v skladu z določbo 85. člena ZUP). ZUP v 85. členu določa, da se vročitev praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi na naslovu K 11, A (kjer je naslov stranke AAA) dne 17. 2. 2001 izpodbijani sklep prejel tožnik osebno, kot je naveden na povratnici, saj na njej ni njegovega podpisa, iz podpisa prejemnika pa ni razvidno niti kdo je podpisal prejem, niti v kakšni vlogi in po čigavem pooblastilu, zato je sodišče tožbo štelo za pravočasno vloženo in je odločalo o zadevi.

Iz upravnih spisov izhaja, da je AA, kot izvoljeni predsednik na kongresu stranke AAA, ki je bil dne 8. 4. 2000, pri toženi stranki dne 3. 5. 2000 vložil predlog za vpis spremembe statuta v register in po uveljavitvi Zakona o spremembah ZPolS (Uradni list RS, št. 70/2000), po določbah katerega se v register strank vpisuje tudi sprememba zastopnika, dne 18. 10. 2000 še vlogo za vpis zastopnika stranke. Tožnik je svoj predlog za vpis zastopnika v register vložil dne 5. 11. 2000. Trditev tožeče stranke, da ni tisti, ki ugovarja registraciji je protispisna, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki je bil tožniku vročen dne 17. 9. 2002 vendar nanj ni odgovoril, skladno s podatki upravnih spisov navedla, da je tožnik oporekal registraciji sprememb statuta stranke AAA in zato dne 30. 5. 2000 zahteval vstop v postopek. Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilno, da je tožena stranka štela tožnika za tistega, ki predlogu za registracijo ugovarja in je odločitev, da se na pot pravde napoti tožnika, pravilna. Vprašanje veljavnosti odločanja na kongresu in s tem tudi izvolitve zastopnika stranke je tudi po presoji sodišča predhodno vprašanje, za rešitev katerega tožena stranka kot registrski organ ni pristojna in je zato odločitev, da se po določbah 147. in 150. člena ZUP postopek prekine ter tožnika napoti na pravdo tudi zoper stranko AAA pravilna in zakonita v smislu določbe 4. odstavka 11. člena ZPolS. Prav tako je pravilna odločitev, da mora tožnik tožbo vložiti (poleg tožbe, ki je, kot izhaja iz upravnih spisov, že vložena zoper AA) tudi zoper stranko. Postopek registracije sprememb pri toženi stranki se nanaša izključno na stranko AAA, zato je odločitev sodišča o predhodnem vprašanju bistvenega pomena tako za vsebino njenega akta (statuta) kot tudi za registracijo zastopnika. Glede na navedeno je razlog, da bo le v primeru, če je tožba vložena tudi zoper stranko odločitev zanjo obvezujoča, ki ga navaja tožena stranka, tudi po presoji sodišča pravilen in utemeljen.

Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi tožena stranka skladno z določbami ZUP morala opraviti ustno obravnavo zadeve. Tožena stranka je z v tem postopku izpodbijanim sklepom odločala le o postopkovnih vprašanjih, ki urejajo formalnopravna vprašanja med udeleženci in dejanskega stanja sploh ni ugotavljala, saj ni odločala o upravni stvari, ki je predmet postopka.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.