Jedro

Enota večkratnika povprečne mesečne plače v državi je primerjalna enota, ki jo sodna praksa uporablja za pravilno uporabo načela objektivizacije, to je za primerjavo dosojenih odškodnin v primerljivih primerih in za pravilno umestitev obravnavanega primera med manjše, večje in najhujše škode ter odškodnine zanje.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Po pravnomočnosti delne sodbe o določitvi odškodnine za duševne bolečine staršev (druge in tretje tožeče stranke) zaradi težke invalidnosti sina (prvega tožnika) je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločalo še o odškodnini za nepremoženjsko škodo prvega tožnika (neposrednega oškodovanca, dne 00. 5. 2016 poškodovanega kot pešca v prometni nesreči, ki jo je povzročil voznik motornega vozila, obveznostno zavarovanega pri toženi stranki) ter o stroških pravdnega postopka. Toženki je naložilo plačilo 138.184 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2019 naprej, v roku 15 dni (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (glede višje glavnice, obresti in krajšega paricijskega roka, točka II). O povračilu pravdnih stroškov je odločilo po temelju tako, da jih mora toženka povrniti tožeči stranki v deležu 58 %, tožeča stranka pa toženki v deležu 42 % (točka III izreka).

2.Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, tožena v obsodilnem. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1, toženka tudi zaradi kršitev ustavnih pravic. Predlagata, naj jima pritožbeno sodišče ugodi in sodbo ustrezno spremeni. Tožeča stranka se podrejeno zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Tožeča stranka v pritožbi navaja, da gre po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pri prvem tožniku za katastrofalno škodo. Poudarja, da ni pomemben le priznani znesek odškodnine za posamezno obliko škode, temveč je bistveno, kolikšen je skupni znesek odškodnine. Za pravilno ugotovljeni izjemno hud primer po Fischerjevi lestvici bi moralo sodišče določiti skupni znesek odškodnine za vse sicer pravilno ugotovljene oblike škode. Ker je znesek določilo po seštevku posameznih oblik odškodnine, je kršilo materialno pravo, sodno prakso ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilno je upoštevalo načelo individualizacije. Upoštevaje ugotovljena in neprerekana dejstva o tožnikovem stanju in prikrajšanjih v primerjavi s prejšnjim življenjem bi mu moralo po načelu individualizacije določiti najvišjo možno odškodnino. Razlogov, zakaj je ni, v obrazložitvi ni. Po načelu izravnalne pravičnosti se oškodovancem pri katastrofalnih škodah lahko določi le enaka, najvišja odškodnina. Med njimi se ne sme delati razlik. Tožniku bi bilo treba po tem načelu dosoditi najvišjo možno odškodnino, ki jo sodišče ugotovi z upoštevanjem načela individualizacije. Sodba je neobrazložena in pravno zmotna v zavrnilnem delu, in sicer za vse oblike škode in glede celotnega priznanega zneska. Sodišče neprimerno ugotavlja odškodnine za katastrofalne škode le za leto 2001. Nepravilno primerja posledice drugih oškodovancev, prezre poškodbe sluha in vida pri tožniku. Nepravilno vrednoti odškodnino s približnim (namesto natančnim) izračunom plač. Tožnik je na ta račun oškodovan za znesek 421,25 EUR. V tožbi je uveljavljal odškodnino v višini 370 povprečnih plač. Navedel je primerljive primere iz sodne prakse, ki jih ponovno našteva. Pojasnil je, zakaj drugi primeri, ki jih je naštela toženka, niso primerljivi. Priznana odškodnina 283 povprečnih plač je daleč od povprečja dosojenih plač v podobnih primerih. Ni obrazloženo, zakaj. Obrazložitev, da ni mogoče upoštevati sodne prakse zaradi rasti povprečnih plač, je zgrešena. Nasprotuje sodni praksi in valorizaciji, ki jo je po drugi strani sodišče upoštevalo pri plačilu odškodnine z dne 24. 6. 2020. Sodno prakso je treba upoštevati v primerljivih primerih. Neobrazložen je način in izračun valorizacije. Uporabljena je napačna metoda. Ob upoštevanju načela pravičnosti bi bilo treba vse zneske (vtoževane, plačane in dosojene) preračunati v plače in ugotoviti, koliko plač na dan izdaje sodbe mora toženka še plačati. Sodišče je upoštevalo napačen podatek o povprečni plači v času sojenja. Upoštevati bi bilo treba plačo za maj (1.434,45 EUR) in dosoditi 2.546,60 EUR več. Pravo vrednost povprečne plače je treba ustrezno na novo upoštevati tudi pri valorizaciji plačanega zneska odškodnine. Zaradi zavrnitve zaslišanja prič, ki je bilo potrebno zaradi načela individualizacije, je sodišče kršilo določbe ZPP in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

4.Tožena stranka sodbo izpodbija v celoti v ugodilnem delu. Navaja, da škoda v obsegu, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, ni izkazana. Prisojena odškodnina po višini bistveno in neobrazloženo odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih (razpon 217 do 242 plač; sodišče je dosodilo 283 plač). Tožnikov primer je primerljiv z II Ips 144/2017 (242 plač). Bistveno previsoko je odmerjena odškodnina za skaženost. Primerljiva je zadeva II Ips 144/2017 - 20.000 EUR. Obrazložitev sodbe o odmeri celotne odškodnine je nejasna in nerazumljiva glede višjih plač ob sojenju kot v primerljivi sodni praksi. Judikati so le našteti, vsebinske primerjave ni. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5.Pravdni stranki na pritožbi nista odgovorili.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Tožnik je kot 23-letni študent 00. 5. 2016 utrpel posebno hude telesne poškodbe, ki sodijo med izjemno hude primere po Fischerjevi klasifikaciji (v skupino VI. od šestih skupin). Ugotovljene poškodbe, navedene v točki 37 sodbe2, zaradi katerih je bilo tožnikovo življenje neposredno in med zdravljenjem ogroženo, se po poškodbenih skupinah razvrščajo med poškodbe glave in možganov, poškodbe vida in poškodbe sluha. Drži, da je sodišče navedlo, da gre za katastrofalno škodo, kamor sodna praksa šteje zlasti paraplegijo in tetraplegijo3. Za izjemno težke primere katastrofalnih škod, ko se oškodovančeva trpljenja vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati, sodna praksa dopušča, da se prisodi enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo, čeprav se slednja v načelu prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej4. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage ter tožbenega predloga obravnavalo tožnikovo škodo po posameznih oblikah nepremoženjske škode. V okviru tožbenega predloga mu je dosodilo odškodnino za vsako od ugotovljenih oblik škode, skupno odškodnino pa po njihovem seštevku. Tožbeni očitki o napačnem materialnopravnem pristopu so neutemeljeni.

8.Obseg tožnikove škode je sodišče zanesljivo ugotovilo z izvedenskim mnenjem Medicinske fakultete, Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki mu nobena stranka ni nasprotovala. Pritožbena navedba tožene stranke, da škoda ni izkazana, je pavšalna, nekonkretizirana in je ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev o obsegu telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (točka 41 do 45 sodbe) in skaženosti (točka 60 do 62), pa tudi ne o strahu (točke 69 do 70) ter o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (točke 52 do 56), ki ju v pritožbi omenja tožnik. Oporo o obsegu strahu je imelo sodišče v pravilno ocenjenem izvedeniškem mnenju. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču in ne tožniku, da primarnega strahu glede na ugotovljene okoliščine nesreče in tožnikovo stanje po njej ni mogel utrpeti. Dokazne ocene in razlogov v točki 69 sodbe pritožnik z ničemer ne omaje. Enako velja za ugotovljene duševne bolečine zaradi zavedanja prikrajšanj ob izgubi tožnikovega prejšnjega življenja. Sodišče prve stopnje je v točki 31 obrazloženo in upravičeno zavrnilo izvajanje nadaljnjih dokazov (zaslišanje prič), zato sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje v točki 47 do 56 je pravilno in popolno ugotovilo z zaslišanjem tožnikovih staršev in z izvedeniškim mnenjem (izvedenec psihiatrične stroke).

9.Sodišče je tožniku prisodilo za telesne bolečine 85.500 EUR (od vtoževanih 100.000 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 225.000 EUR (od vtoževanih 240.000 EUR), pri čemer je kot primerno in pravično priznalo odškodnino v višini 235.000 EUR in jo zmanjšalo za 4 % (10.000 EUR) na račun mesečnega nadomestila za invalidnost (po 370 EUR). Za skaženost mu je prisodilo 75.000 EUR (od zahtevanih 100.000) in za strah 17.000 EUR (od vtoževanih 20.443 EUR). Skupaj je kot pravično in primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo prisodilo 402.500 EUR. Upoštevaje med pravdo nesporno plačani znesek odškodnine 221.000 EUR z dne 24. 3. 2020, ki ga je valoriziralo na dan sojenja (7. 6. 2023) in je znašal 264.316 EUR, je toženi stranki naložilo v plačilo še 138.184 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2019 naprej. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10.Ocenjena nepremoženjska škoda v skupni višini 402.500 EUR je po oceni sodišča prve stopnje v času sojenja znašala približno 283 povprečnih mesečnih plač. Pojasnilo je, da je uporabilo zadnji uradno objavljeni podatek o povprečni mesečni plači v marcu 2023 (1.423,75 EUR)5. Tožnik meni, da bi moralo upoštevati podatek za maj (1.434,45 EUR)6. Sodba je bila izdana junija 2023, ko je povprečna neto plača v RS znašala 1.431,16 EUR7. Tožnik nadalje meni, da je treba primerjavo opraviti z navedbo natančnega (ne približnega) števila neto plač, in trdi, da je bil zaradi neupoštevanja pravih in natančnih podatkov tožnik oškodovan.

11.Drži, da je vrednost odškodnine, izražena v neto plačah, nekoliko nižja od ugotovljene v sodbi. Po vrednosti plače v marcu predstavlja dosojena odškodnina 282,7 povprečnih plač, po vrednosti plač v juniju 281,15 plač in po vrednosti plač v maju 280,59 plač. Vendar s tako primerjavo tožnik ni bil v ničemer oškodovan. Odškodnine se ne določajo po številu plač. Enota večkratnika povprečne mesečne plače v državi je zgolj primerjalna enota, ki jo sodna praksa uporablja za pravilno uporabo načela objektivizacije, to je za primerjavo dosojenih odškodnin v primerljivih primerih in za pravilno umestitev obravnavanega primera med manjše, večje in najhujše škode ter odškodnine zanje (načelo objektivizacije - 179. člen OZ8.

12.V 179. členu OZ so določena izhodišča za uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Po prvem merilu - načelo objektivizacije - je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 83/2023 z dne 5. 6. 2024 pojasnilo, da se razmerje med obema načeloma in njuna vsebina skozi čas spreminjata in razvijata. Ves čas pa je bistveno, da se načelo individualizacije osredotoča na konkretnega oškodovanca in njegovo trpljenje, načelo objektivizacije pa obravnavani primer umešča v nek širši družbeni kontekst. V razvoju sodne prakse je načelo objektivizacije pridobilo zlasti ustavnopravni pomen. Vsebinsko ga napolnjuje osrednji vidik načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), po katerem mora sodišče na bistveno enake primere navezovati bistveno enake pravne posledice. Pri denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo to pomeni, da primera, ki sta si po značilnih tipih telesnega in duševnega trpljenja podobna, utemeljujeta podoben9 denarni znesek odškodnine, izraženo v ustrezni primerjalni enoti. V sodni praksi se je kot takšna uveljavila enota večkratnika povprečne mesečne plače v državi10. Ta metoda je še vedno v veljavi.11 Ugotovitve sodišča prve stopnje o (nominalnih) razlikah povprečne plače ob izdaji sodbe v primerjavi s časom, ko so bile izdane sodne odločbe, ki jih je pregledalo, ki jih kot zmotne in nejasne izpostavljata obe pritožbi, so tudi po oceni pritožbenega sodišča odveč. Vendar na pravilnost in razumljivost sprejete odločitve niso vplivale. Pritožbeno sodišče takega novega (ali dodatnega) merila za objekivizacijo v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča ni našlo, sodišče prve stopnje pa se je oprlo na starejšo sodno prakso, ki je opozorila na neprimerljivost primerov iz 90. let prejšnjega stoletja.12 Razlogi o objektivizaciji obravnavanega primera so kljub tem ugotovitvam sodišča prve stopnje dovolj jasni in preverljivi, da je sodbo mogoče vsebinsko preizkusiti. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

13.Sodišče prve stopnje je opravilo natančno primerjavo tožnikovega primera z vsemi primeri iz sodne prakse, na katere sta se sklicevali pravdni stranki glede posameznih oblik škode13 in glede celotne odškodnine.14 Pojasnilo je, kateri primeri in zakaj s tožnikovo škodo ni/so primerljivi. Razlogi o delni zavrnitvi zahtevane odškodnine pri posameznih oblikah škode so ob sklicevanju na načeli individualizacije in objektivizacije zadostni, da omogočajo vsebinski preizkus. Tožnikova graja o neobrazloženosti zavrnilnega dela tožbenega zahtevka je neutemeljena. Enako velja za tožnikov pritožbeni očitek, da se je sodišče oprlo le na odškodnine, določene v letu 2001. Jasni in preverljivi so razlogi v točki 72, da je sodišče povzelo okvir dosojenih odškodnin za katastrofalne škode (prav: za izjemno hude primere iz šeste skupine po Fišerjevi lestvici) od 89 do 453 plač, po knjižni zbirki do tedaj zbrane sodne prakse.15 V nadaljevanju je popolno analiziralo tudi novejšo sodno prakso, na katero sta se sklicevali pravdni stranki. Pravilna je dejanska ugotovitev sodišča, da so se dosojene odškodnine v teh primerih gibale od 207 do 388 povprečnih plač.

14.Dosojena skupna odškodnina je tudi po presoji pritožbenega sodišča v skupnem priznanem znesku primerno umeščena med obravnavane in primerjane podobne izjemno hude primere VI. skupine po Fischerjevi lestvici. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera na strani tožnika (subjektivno merilo) in upoštevaje primere iz sodne prakse pa je nekoliko prenizka izpodbijana odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot navaja pritožba tožeče stranke. Na drugi strani je nekoliko previsoka (za toliko, kot sta prenizko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), odškodnina za skaženost, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Odškodnina za strah je primerna in zadostna in je pritožbena kritika tožnika neutemeljena. Pritožnik pravilno opozarja, da ni vedno odločilno le, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od uveljavljenih oblik nepremoženjske škode. Presojati je treba tudi primernost skupne odmere pravične odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Ker je ta po presoji pritožbenega sodišča primerna, v izpodbijano odločitev ni bilo treba posegati. Ker je sodba pravilna tudi v dejanskem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le še na ostale bistvene poudarke obeh pritožb.

O odškodnini za telesne bolečine

15.Glede na pravilne in pritožbeno neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu poškodb, poteku zdravljenja, intenzivnosti in trajanju prestanih telesnih bolečin med aktivnim kontinuiranim zdravljenjem16 ter o nevšečnostih med zdravljenjem (ugotovitve v točki 43 do 45 sodbe17) se tožnik v pritožbi upravičeno zavzema za zvišanje odškodnine za to obliko škode iz 85.500 EUR na celoten vtoževani znesek 100.000 EUR. Navedeno zvišanje je primerno tudi v primerjavi s podobnim primerom iz sodne prakse, ki ga je analiziralo sodišče prve stopnje.18 Ugotovilo je namreč, da je tožnik na račun daljše hospitalizacije in obsežnejših nevšečnosti pri zdravljenju upravičen do višje odškodnine,19 a mu je dosodilo nižjo odškodnino (59,37 plač). Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožbeni zahtevek v tem delu v celoti utemeljen in bi bilo treba odškodnino zvišati za 14.500 EUR, skupaj na 100.000 EUR, kar je 69,85 povprečnih neto plač v času sojenja.20

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

16.Po ugotovitvah sodišča prve stopnje ima tožnik trajne anatomske in funkcionalne posledice21 ter trajne duševne posledice22, zaradi katerih so objektivno njegove življenjske aktivnosti zmanjšane za 96-100 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo popolno prizadetost njegovih življenjskih aktivnosti na vseh področjih življenja23, ki se jih tožnik v celoti zaveda in zaradi prikrajšanosti v primerjavi s svojim prejšnjim funkcioniranjem in življenjem trpi zelo hude duševne bolečine24. Upoštevaje ugotovljeno objektivno prizadetost, zelo hudo intenzivnost in dolgo trajanje tožnikovih duševnih bolečin (usodno je bil poškodovan pri 24-tih letih, ko je bil na začetku svoje polne aktivne dobe), se pritožnik tudi v tem delu upravičeno zavzema za zvišanje odškodnine do zahtevanih 240.000 EUR (to je za 15.000 EUR več kot je dosodilo sodišče prve stopnje), kar predstavlja 167,64 povprečnih neto plač. Po presoji pritožbenega sodišča je primerna in pravična odškodnina za to obliko škode 250.000 EUR. Po prostem preudarku jo je treba na vtoževano višino 240.000 EUR znižati na račun invalidnine (compensatio cum damno), ki jo po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik prejema v znesku po 370 EUR mesečno25. Vštevanje invalidnine je skladno s sodno prakso pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje26, česar pritožba tožeče stranke niti ne graja. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča prenizko ocenilo izhodiščno višino odškodnine.

17.Odškodnina, kot jo je ocenilo pritožbeno sodišče, je v primerjavi s primeri iz sodne prakse, ki jih je obravnavalo sodišče prve stopnje, primerno objektivizirana. Umeščena je v okvir dosojenih odškodnin, ki so jih sodišča dosodila v podobnih primerih, ko je bilo oškodovancem za to obliko škode dosojeno od 141,6 do 295,38 povprečnih plač.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti

18.Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno in subjektivno zelo veliko prizadetost tožnika zaradi na daleč vidnih izrazitih sprememb videza in vezanosti na invalidski voziček27. Tožniku je od vtoževanih 100.000 EUR dosodilo 75.000 EUR za skaženost. Ne gre le za brazgotine in neugodno socialno izpostavljenost zaradi vezanosti na invalidski voziček, kar izpostavlja pritožba tožene stranke, ko ponuja primerjavo s primerom II Ips 144/2017 iz sodne prakse. Ugotovljene so na daleč vidne spremembe videza28. Poleg objektivne prizadetosti pa je odločilno zlasti ugotovljeno hudo duševno trpljenje tožnika zaradi zavedanja vseh objektivnih sprememb na svoji zunanjosti, ki se jih sramuje in jih krivi za to, da je njegovo sedanje življenje, kot pravi, za 100 in več procentov drugačno, kot prej. Pravilno ugotovljena tako očitna prizadetost - intenzivnost in trajanje duševnih bolečin zaradi skaženosti, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje v točki 6229, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljujejo višjo odškodnino, kot so jo v podobnih primerih izjemno hudih poškodb dosodila sodišča drugim oškodovancem. Pritožbeni predlog tožene stranke za znižanje odškodnine na 20.000 EUR (14 plač) je neutemeljen. Drži pa, da tudi pritožbeno sodišče tako visoke odškodnine v primerljivi sodni praksi za skaženost ni našlo. Zato ocenjuje, da je določena nekoliko previsoko, ne pa prenizko, kot uveljavlja v pritožbi tožnik. Po presoji pritožbenega sodišča bi jo bilo ob pravilni uporabi materialnega prava primerno znižati na 45.000 EUR (31,43 plač), torej za 29.500 EUR, kot bi bilo treba po drugi strani iz že obrazloženih razlogov zvišati določeno odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nadaljnje znižanje odškodnine za skaženost pa glede na ugotovljeno hudo prizadetost tožnika in okoliščine na njegovi strani ne bi bilo pravično in je pritožba tožene stranke neutemeljena.

Strah

19.Tožnik se neutemeljeno zavzema še za zvišanje dosojene odškodnine za strah do zahtevane višine 20.443 EUR.

20.Ob dejanskih ugotovitvah o trajanju in intenzivnosti sekundarnega strahu30 in pravilni dejanski ugotovitvi, da primarnega strahu tožnik ni utrpel, je dosojena odškodnina v višini 17.000 EUR (11,87 plač) primerno individualizirana in objektivizirana. Ni je treba zviševati.

Celotna odškodnina

21.S celotno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje in po prerazporeditvi primernih zneskov po posameznih oblikah škode ocenilo pritožbeno sodišče, v višini 402.500 EUR (281,15 plač v času sojenja), je po presoji pritožbenega sodišča tožniku dosojeno primerno in pravično zadoščenje za celotno nepremoženjsko škodo. Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje v točki 73 in 74 analiziralo vse primere iz novejše sodne prakse, na katere sta se sklicevali pravdni stranki. Zato dejanskih ugotovitev iz posameznih primerljivih primerov pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Velja ponoviti le ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se dosojene odškodnine gibale v okviru 388 plač do 207 plač, da so bile višje odškodnine dosojene praviloma kot enotna odškodnina za katastrofalne škode, ki niso v celoti primerljive s tožnikovo škodo31, nižje odškodnine32 pa so se gibale v okviru od 203 do 248,56 plač. Tudi ti primeri niso povsem primerljivi s tožnikovo škodo. Pritožba tožeče stranke kot primerljiv izpostavlja še primer iz sodne prakse II Ips 334/2005, v kateri je bilo oškodovancu prisojeno 290 plač. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnikovo škodo mogoče umestiti med primere VSL I Cp 1627/2018 (226 plač33), VS RS II Ips 668/2005 (238 plač34) in II Ips 334/2005 (290 plač35), na katerega opozarja pritožba. Dosojena odškodnina v vrednosti 281,15 povprečnih plač je primerno uvrščena mednje in je ni treba dodatno ne zviševati, kot predlaga tožnik, ne zniževati, kot predlaga toženka.

Valorizacija

22.Tožnik graja način valorizacije med pravdo že plačanega dela odškodnine. Sodišče je valorizacijo jasno obrazložilo v točki 75 in opombi 21. Obračun je v prilogi D spisa in ga je mogoče preveriti, pritožbeni očitki o neobrazloženosti tega dela sodbe so neutemeljeni.

23.Pravno podlago za valorizacijo že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Z odmero odškodnine po cenah ob izdaji sodbe se zagotavlja ohranitev njene realne vrednosti. Na enak način, to je z valorizacijo, je treba upoštevati tudi realno vrednost že izplačanega dela odškodnine.

24.Sodišče je uporabilo v sodni praksi ustaljeni način valorizacije po podatkih Statističnega urada RS o spremembah cen za blago in storitve, izražene z indeksom cen (indeksna klavzula). Tožnik na prvi stopnji toženki ni predlagal drugačnega načina valorizacije, ki ga ponuja v pritožbi (primerjava in preračun vrednosti v povprečne plače). Ker se stranki za navedeni način valorizacije nista dogovorili (prvi odstavek 372. člena OZ) in ker ga tudi zakon ne določa, ga ni mogoče uporabiti. Odločitev sodišča je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, pri čemer konkretnih ugovorov zoper obračun oziroma opravljeno valorizacijo niti ni.

Odločitev pritožbenega sodišča

25.Pritožba tožnika zoper preostali zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (zoper določeni pričetek teka zakonskih zamudnih obresti, paricijski rok) in stroške je neobrazložena. Ob uradnem preizkusu, ko je treba paziti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče tovrstnih napak in kršitev pri navedenih odločitvah ne najde.

26.Po povedanem pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo uveljavljenih procesnih kršitev niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo obe pritožbi in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

27.Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli. Zato nista upravičeni do povračila stroškov pritožbenega postopka oziroma krijeta vsaka svoje stroške (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

24.Popolnoma je okrnjen na področju splošnih opravil, pri osnovi skrbi zase, življenju doma, na glavnih področjih življenja ter življenja v skupnosti, popolnoma je nezmožen samostojnega življenja znotraj in zunaj doma; hudo je okrnjena njegova sposobnost učenja in uporaba znanja, sporazumevanje, gibanje, medsebojni odnosi; hudo je gibalno oviran - pri uporabi invalidskega vozička ni samostojen; ni sposoben varno izvesti nobenega od osnovnih življenjskih opravil; pri vnašanju pripravljene in razkosane hrane potrebuje nadzor; ni sposoben izvajati šolanja, izvajanja organiziranega pridobitnega dela; okrnjena je sposobnost vzpostavljanja in ohranjanja medsebojnih odnosov na področju partnerskih odnosov.

25.Ugotovitve v točkah 55-56 sodbe.

26.VS RS II Ips 28/2022 z dne 15. 6. 2022.

27.Dosojeno odškodnino 235.000 EUR je zmanjšalo za 4 % na 225.000 EUR.

28.Točka 61 sodbe.

29.Nepravilna oblika glave, asimetrični obraz, ptoza veke, povešen ustni kot levo - med pogovorom mu polzi slina, občasna zakrčenost roke, vdrtina ob ušesu.

30.Neutemeljeni so očitki tožene stranke, da ni obrazložilo odstopa od sodne prakse.

31.Hud strah tri mesece - do zaključka prve hospitalizacije, nato do zaključka zdravljenja eno leto in enajst mesecev zmerni hud strah za izid zdravljenja, še vedno prisoten strah za prihodnost.

32.Ugotovitve v točki 73 sodbe.

33.Analizirane v točki 74 sodbe.

34.Oškodovanka je bila starejša kot tožnik, poškodbe primerljive, krajša hospitalizacija in rehabilitacija, nekoliko zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot pri tožniku.

35.Primerljive poškodbe, spol in starost na skupino oškodovancev, podoben obseg škode.

36.Primerljiv obseg škode.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/2, 179, 372, 372/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.