Jedro

Tožena stranka je prošnjo zavrnila v rednem postopku iz drugih razlogov in sicer zato, ker tožniku ni verjela, da so se mu zgodili dogodki, kot jih je opisal, pa tudi zato, ker niso bili podani razlogi preganjanja, kot so navedeni v ZMZ-1 (npr. preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja itd.). Zavrnila jo je tudi zato, ker ni ugotovila, da bi mu grozila resna škoda.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnje povedal, da so se njegove težave začele konec leta 2013. Takrat naj bi k njemu pristopil nek oborožen kriminalec, nameril vanj pištolo in mu odtujil avto. Po prijavi tatvine je prišla policija in evidentirala kaznivo dejanje. Čez nekaj dni je sam odšel na policijo in tam dobil odgovor, da o tem nima več kaj spraševati. Tistega, ki je vanj nameril pištolo, pa niso zaprli. Takrat, ko je bil na policijski postaji glede tatvine avtomobila, je po telefonu dobil grožnjo, naj se ne vpleta v te stvari. Nadalje je tudi navedel, da ga je ugrabila neka mafija za 24 ur in ga prisilila, da je vse svoje premoženje prepisal na njih. Čez tri mesece je k njemu prišla neka tretja mafija in mu vzela stvari iz objekta in dokumentacijo. Varnostniki so takrat poklicali policijo, ki je prišla na kraj dogodka, vendar ni ničesar storila. Če pet ali šest mesecev je policist, ki je bil povezan z mafijo, ugrabil tožnikovega brata in zahteval od tožnika, naj v zameno za njegovo izpustitev prepiše apartmaje na ugrabiteljevo mamo, kar je tožnik tudi storil. Tožnik je zapustil Albanijo, ker se ni mogel obrniti na pomoč policije, saj je povezana z mafijo.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na dveh osebnih razgovorih.

4. Tožena stranka nadalje v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik sodeloval v postopku in odgovarjal na vprašanja, vendar pa je nemogoče spregledati, da je v njegovi izpovedi prišlo do določenih nasprotij glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Nadalje tožena stranka opisuje, zakaj po njenem mnenju tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Meni, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito izključno zaradi mednarodne tiralice Interpola, ki jo je razpisala Republika Albanija. Njegov namen je bil, da ne bi bil vrnjen v Albanijo zaradi izvršitve kazni zapora. Tudi iz dejstva, da se je potem, ko je Albanijo zapustil, ves čas vanjo prostovoljno vračal, izhaja, da pred razkritjem tiralice ni imel nobenega strahu pred potovanji v svojo državo. Tožnik vsakič drugače opisuje tako začetek svojih težav kot tudi intenziteto ter pogostost svojih težav v Albaniji. Sprva je trdil, da so se težave začele že leta 2005, kasneje konec leta 2013 in na koncu leta 2012. Bil je soočen s svojimi kontradiktornimi izjavami, vendar pa na vprašanja ni direktno odgovoril, ampak je samo izjavil, da so se njegovi problemi začeli leta 2012, prej pa naj ne bi dobival groženj, s čimer je direktno zanikal vse svoje prejšnje izjave. Če bi tožnik že od leta 2005 dobival grožnje s strani kriminalne združbe, bi to zagotovo povedal tudi na naslednjih osebnih razgovorih. Ni podal zadovoljivih pojasnil, zakaj je prišlo do tako velikega datumskega razkoraka v opisanih dogodkih. Nadalje je tožnik vsakič drugače opisoval vzroke svojega pregona in dogodke, ki naj bi se mu zgodili v Albaniji.

5. Pri podaji prošnje je kot prvi dogodek omenjal odtujitev svojega avta ..., ki naj bi se zgodila konec leta 2013. Ta dogodek naj bi kot prvega prijavil na policijo, kjer pa je dobil odgovor, da nima o tem kaj spraševati. Takrat, ko naj bi bil na policijski postaji, je dobil telefonski klic, v katerem so mu grozili in mu rekli, naj se ne vpleta v te stvari. Glede istega dogodka pa je na prvem osebnem razgovoru pojasnjeval, da se je dogodek zgodil v novembru 2013 oziroma novembra 2014 ter da je ta dogodek prvi, ki ga je prijavil na policijo. Takrat naj bi mu odvzeli avto in mu grozili s pištolo. Na policiji naj bi mu glavna oseba povedala, naj odide na sodišče, kjer mu bodo pojasnili, kaj se dogaja z avtom, na sodišču pa so mu rekli, naj ne sprašuje o tem avtomobilu. Na drugem osebnem razgovoru pa je za ta dogodek rekel, da se je zgodil konec leta 2014, ko naj bi mu oseba po imenu A.A. grozila s pištolo. Oba z voznikom sta dala na policijski postaji izjavo, policisti pa so mu rekli, da bodo rešili zadevo. Policija naj bi po treh dneh izsledila avto, vendar mu ga niso vrnili in ko se je šel pozanimat na tožilstvo, ga je neka oseba opozorila, naj se ne zanima več za ta avto. Ko je odšel, naj bi dobil klic od mafije, da bodo denar od avta porabili za odvetnika, ker je zadevo prijavil na policijo. V tistem času naj bi nek mafijec odšel do njegove žene in otrok ter jim grozil, naj pusti tožnik zadevo na miru. Tožnik je najprej omenjal, da je prišla policija in ga odpeljala, ko je prijavil dogodek. Na prvem osebnem razgovoru je spremenil svojo izjavo in povedal, da je sam z voznikom odšel na policijsko postajo, kjer je prijavil dogodek in dal izjavo. Dvakrat je drugače izpovedal o vlogi policije o omenjenem dogodku. Poleg tega je najprej rekel, da so mu na policijski postaji povedali, da nima o avtu več kaj spraševati, kasneje pa je svojo zgodbo spremenil in povedal, da so ga iz policije napotili na tožilstvo in naj bi mu tam rekli, da nima o avtu več kaj spraševati. Tožnik je isti dogodek opisal nekoliko drugače in ga ves čas nadgrajeval. 6. Razen tega je v svoji lastnoročni izjavi napisal, da ga je mafija ugrabila za 24 ur in ga prisilila, da je vse svoje premoženje prepisal na njih. Na prvem osebnem razgovoru pa svoje ugrabitve ni niti omenil, na drugem osebnem razgovoru pa jo je omenil šele, ko ga je o tem izrecno vprašala njegova pooblaščenka. Če bi bila ta ugrabitev resnična, bi jo zagotovo navedel tako na prošnji, kot na obeh osebnih razgovorih, kajti ugrabitev zaznamuje človeka za vse življenje.

7. Nadalje je tožnik kot tretji ključni dogodek omenjal izpraznitev svoje pisarne. Pri podaji prošnje je rekel, da so varnostniki poklicali policijo, ki je prišla na kraj dogodka, a ni nič storila. Na prvem osebnem razgovoru pa je svojo zgodbo glede policije povedal drugače in je dodal, da naj bi policija prišla na kraj dogodka in odpeljala varnostnika in osebo B.B. na policijsko postajo, kjer sta dala svoji izjavi. Podal je torej drugačne izjave glede reakcij policije. Enkrat je rekel, da policija ni storila nič, drugič pa je podrobno opisal reakcijo policije, kar nakazuje na to, da njegove navedbe niso konsistentne.

8. Nadalje naj bi tožnik po vrnitvi v Albanijo poklical B.B., ki mu je povedal, naj se zglasi pri njegovem šefu C.C. Ko ga je tožnik srečal v letu 2016, mu je ta ukazal, da mora na njegova nečaka prepisati pisarno, lokal in še eno hišo, kar je tožnik tudi storil. Na drugem osebnem razgovoru je dogodek pojasnjeval drugače in je povedal, da se je z C.C. spoznal že leta 2012 ter da mu je ta očital sodelovanje z opozicijo. C.C. je tako moral že od leta 2012 plačevati globo vsake tri mesece v znesku 30.000,00 EUR, katero je plačeval redno do začetka leta 2016. To dejstvo je razkril šele na drugem osebnem razgovoru, prej ga ni niti omenil. Ko mu je zmanjkalo denarja, je moral milijon evrov od svojih lokalov prepisati na nečaka od C.C. Tudi ta dogodek je neprestano nadgrajeval in vsakič opisal še kakšno podrobnost več, ki je spremenila celotno zgodbo. Svoje navedbe je sproti prilagajal situaciji. Če bi se izsiljevanje dogajalo že od leta 2012, bi to zagotovo omenil že na prvem osebnem razgovoru.

9. Kot četrti ključni dogodek za zapustitev izvorne države je navedel tisti, ko naj bi policist, ki na bi bil povezan z mafijo, skupaj z drugo mafijo ugrabil tožnikovega brata in od tožnika zahteval, naj v zameno za njegovo izpustitev prepiše apartmaje na ugrabiteljevo mamo, kar je tožnik tudi storil. Na prvem osebnem razgovoru je glede tega dogodka povedal drugače. Dogodek naj bi se zgodil sredi leta 2013, se pravi dve leti prej, kot je to trdil tožnik pri podaji prošnje. Takrat je povedal, da sta oseba, en policist in kriminalec prišla k njemu v pisarno in zahtevala dva apartmaja, ki sta ju sprva nameravala plačati. Ko so šli k notarju, pa je en apartma prepisal na policistovo mamo, glede drugega pa jima je povedal pred notarjem, da bo tudi drugega prepisal, ko dobi kupnino za prvi apartma. Policist je nato izvlekel pištolo in mu zagrozil ter zahteval od njega še štiri apartmaje. Poklical je tožnikovega brata in ga dal tožniku na telefon, ta pa mu je rekel, da ga želijo neke osebe v gozdu ubiti. Na drugem osebnem razgovoru je ta dogodek datiral drugače. Zaradi groženj naj bi takrat moral prepisati pet apartmajev. Ker je bila hipoteka na apartmajih, pa tega ni nikoli uredil. Na vprašanje, da je predhodno povedal, da je prepisal šest apartmajev in ne pet, je odgovoril, da se ne spominja točno ter da z njimi več ni imel težav, saj so te osebe končale v zaporu. Omenjeni dogodek je torej različno umestil v čas in ni znal prepričljivo povedati, zakaj navaja različne datume. Če bi se prepis apartmajev zares zgodil, bi tudi zagotovo vedel, koliko apartmajev je takrat prepisal in kdaj točno se je to dogajalo.

10. Nadalje je tožnik na prvem osebnem razgovoru opisal težave z osebo Č.Č. spomladi leta 2012, ko je ta prišel k njemu s tremi osebami in zahteval najmanj 50.000,00 EUR ali pa prepis apartmaja oziroma lokala. Razlog temu naj bi bilo krvno maščevanje družine D. in družine E., s katere članom naj bi prijateljeval tožnikov brat. Tožnik naj bi takrat prepisal lokal in apartma. Dogodka ni nikoli prijavil na policijo. Na drugem osebnem razgovoru je tožnik omenil tudi ta dogodek, vendar se ni točno spomnil, ali se je zgodil leta 2012 oziroma leta 2013. Drugič je povedal, da je prepisal lokal in hišo in ne lokala in apartmaja, kot je to povedal na prvem osebnem razgovoru. Razen tega je na prvem osebnem razgovoru rekel, da se boji krvnega maščevanja, na drugem osebnem razgovoru pa tega sploh ni omenil, ampak je rekel, da se najbolj boji C.C., ki se mu hoče osebno maščevati, zato drugim kriminalnim združbam ne bo dopustil, da se vmešavajo. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik neprestano spreminjal navedbe in dodajal osebe, zaradi katerih naj bi bil ogrožen v izvorni državi. Glede krvnega maščevanja pa tožnik nikakor ne more biti njegova žrtev, saj iz njegovega pričanja izhaja, da se je z osebo, ki je bila v krvnem maščevanju, družil tožnikov brat in ne tožnik, zato ni jasna povezava med tožnikom in krvnim maščevanjem. Zgolj prijateljevanje njegovega brata z nekom, ki je vpleten v krvno maščevanje, tožnika ne kvalificira kot potencialno žrtev krvnega maščevanja.

11. Nadalje je tožnik na prvem osebnem razgovoru opisal tudi težave, ki jih je imel z F.F. leta 2012. Ta je prišel v pisarno, grozil s pištolo in zahteval od njega dva apartmaja. Tožnik je sklenil pogodbo pri notarju, vendar denarja ni nikoli dobil, dogodka ni prijavil na policijo. Na drugem osebnem razgovoru je dogodek opisal drugače in je rekel, da je imel probleme s kriminalno združbo, katere vodja je F.F. Prvič naj bi ga izsiljevali leta 2012 oziroma leta 2013, drugič leta 2015, česar v predhodnih izjavah ni omenjal. Prvič naj bi po njegovih navedbah F.F. poslal ponj svoje ljudi, takrat naj bi ga izsiljeval s pištolo, tožnik mu je rekel, da nima denarja, zato naj bi moral nanj prepisati en apartma. Leta 2015 naj bi F.F. spet prišel do njega in od njega znova zahteval drug apartma, kar je tožnik ponovno storil na enak način. F.F. naj bi dvakrat srečal po pet minut, nikoli ga ni prijavil na policijo. Dvakrat je nasprotujoče opisal kraj, kjer naj bi mu F.F. grozil, ni jasno, ali se je to zgodilo pri tožniku v pisarni, ali je F.F. po njega poslal svoje ljudi in sta se dobila v lokalu. Tožena stranka ponovno ugotavlja, da če bi se oba prepisa lastništva zares zgodila, bi ju zagotovo opisal enako in se točno spomnil podrobnosti dogodka.

12. Nadalje je tožnik na prvem osebnem razgovoru opisal težave, ki naj bi jih imel v prvi polovici leta 2016 z G.G. in H.H ter I.I., ki so izpraznili njegovo skladišče. Takrat je bil v Italiji, varnostniki so poklicali policijo, ki je prišla na kraj in se z njimi zmenila. Na drugem osebnem razgovoru pa je glede tega dogodka povedal drugače, in sicer je navedel, da sta mu vzela sanitarno opremo le G.G. in I.I. ter da so varnostniki prijavili dogodek na policijo, ki pa ni prišla na kraj dogodka. Na podlagi povedanega tožena stranka ponovno ugotavlja, da je tožnik isti dogodek opisal drugače, prvič je povedal, da so trije kriminalci izpraznili skladišče, drugič samo dva. Drugače je opisal tudi vlogo policije. Zaradi spreminjanja izjav tožena stranka tožniku ne verjame.

13. Tožena stranka tudi ne verjame tožniku, da je bil prisiljen zapustiti Albanijo, ker se zaradi svojih težav ni mogel obrniti po pomoč policije, ker da je povezana z mafijo. Njegova izpovedba o vlogi policije je v enem delu ocenjena za neverodostojno, torej ni mogoče nesporno ugotoviti in zatrjevati, da mu policija pomoči ni nudila. Kasneje je celo trdil, da ni imel težav direktno s policijo, ampak z določenimi osebami. Poleg tega je tožnik v nadaljevanju povedal, da nima več pooblaščenca v Albaniji, ker so pooblaščencu po obravnavi leta 2016 grozili, naj ne prihaja na obravnavo in ga je zato prenehal zastopati. Odvetnik ga ni želel več zastopati, ker se je čutil ogroženega. Tožena stranka temu oporeka, saj je iz dokumentacije, ki jo je priložil sam tožnik, razvidno, da je takratni tožnikov odvetnik J.J. v imenu tožnika podal prošnjo za zaslišanje oseb, ki naj bi bile seznanjene s kaznivim dejanjem in dokazi. Imel je zakonitega zastopnika še oktobra 2017, ko ga je sam angažiral in ne drži njegova izjava, da ga po prvi obravnavi leta 2006 ni nihče več želel zastopati. Tudi iz sodb, ki jih je priložil sam tožnik, je evidentno, da je vsakič imel na sodišču zastopnika po uradni dolžnosti.

14. Tožena stranka po presoji vseh tožnikovih navedb, podanih ob vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite ter na obeh osebnih razgovorih, ocenjuje, da njegovim navedbam glede dogodkov, ki naj bi bili vzrok za njegov odhod iz Albanije, zaradi neprepričljivo in nedosledno opisanih okoliščin ni mogoče verjeti. Tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti.

15. Tožena stranka meni, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zaradi razpisane tiralice Interpola in njegove morebitne izročitve pristojnim organom Albanije zaradi storitve kaznivih dejanj. Tožnik je predložil zelo obširno dokumentacijo in tudi sodbe, iz katerih je razvidno, da so bili podani vsi znaki kaznivih dejanj, ki jih je storil tožnik v Albaniji. Ni pa naloga pristojnega organa, da v postopku priznanja mednarodne zaščite opravlja podrobne revizije sodb v primerih, ko tožniki uveljavljajo, da so po krivem obsojeni. Tožena stranka meni, da so Sodišče v pravosodnem okrožju K., Okrožno sodišče v K. in Prvostopenjsko sodišče v K. zelo podrobno in argumentirano pojasnila, zakaj so dejanja, ki jih je storil tožnik, kazniva dejanja in k temu nima tožena stranka ničesar za dodati.

16. Tožena stranka je tudi presojala skladnost izjav tožnika z aktualno dostopnimi informacijami o izvorni državi. Iz proučenih informacij izhaja, da je Albanija na seznamu varnih izvornih držav. Je demokratična republika in je članica Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, pridružila se je NATU in je od junija 2014 postala kandidatka za vstop v EU. Leta 2016 je prejela priporočila Evropske komisije za začetek pristopnih pogajanj EU. Razen tega je v fazi boja proti korupciji. Napredek je predvsem dober zaradi sprejetja novega Akcijskega načrta 2018/2020. Med konkretne rezultate v boju proti korupciji spada postopek preverjanja, po katerem so iz službe odpustili veliko visokih sodnikov, tudi na ravni Ustavnega in Visokega sodišča. Ustanovitev visokega tožilskega sveta je omogočila ustanovitev specializiranih organov proti korupciji. Stanje v Albanskih zaporih je srednje zadovoljivo – izboljšave so potrebne pri realizaciji materialnega stanja in pri zdravstveni oskrbi, ni pa bilo pritožb o telesnem trpinčenju zapornikov s strani zaposlenih v zaporih. Večina zapornikov je to stanje celo ocenila kot pozitivno. Tožena stranka je proučila tudi spletne članke o C.C, iz katerih izhaja, da je bil omenjeni večkrat spoznan za krivega za vrsto kriminalnih dejanj. Bil je večkrat zaprt in nikakor ni, kot poskuša prikazati tožnik, nedotakljiva oseba v Albaniji ter povezan z najvišjim vrhom politike. Priložena dokazila in informacije izkazujejo, da bi bila država tožniku sposobna nuditi ustrezno zaščito. Pri tožniku ne gre za individualno ogroženost oziroma preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni skupini oziroma zaradi njegovega političnega prepričanja, ampak za izmikanje prestajanju zaporne kazni. Tožena stranka je prejela tudi komentar tožnikovih pooblaščencev glede na informacije o izvorni državi. Meni, da so te informacije (od leta 2005 do 2015) zelo zastarele, saj je od njihovega nastanka minilo že precej časa. Tožena stranka pa je pridobila več aktualnejših in novejših informacij. Na podlagi proučenih informacij je tožena stranka ugotovila, da so varnostne razmere v albanskih zaporih stabilne in da je poskrbljeno za zdravstveno oskrbo zaprtih oseb.

17. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožnik je izjavil, da se v Albaniji boji C.C. Tožena stranka meni, da se lahko zateče po pomoč k pristojnim organom v Albaniji, če bi bil ogrožen od navedene osebe, saj je ta stari znanec policije in je bil že večkrat obsojen. Tožena stranka tudi meni, da tožniku ne grozi mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Povedal je še, da je sladkorni bolnik in da ima povečan krvni pritisk. Dodatno je tudi povedal, da ima težave z nespečnostjo in duševnim zdravjem. Tožena stranka je preučila ustreznost zdravstvene oskrbe v zaporu v Republiki Albaniji in obstoj konkretnega tveganja, da bi bil podvržen nehumanemu ravnanju. Po preučitvi mednarodnega poročila Sveta Evrope – Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja z dne 17. 9. 2019 je ugotovila, da v albanskih zaporih ni zabeležen noben primer telesnega trpinčenja zapornikov in da večina zapornikov ocenjuje pozitivno ravnanje zaposlenih do njih. Splošno stanje v zaporih so ocenili kot srednje zadovoljivo. Iz navedenega izhaja, da je zdravstvena oskrba v albanskih zaporih urejena in da bo tožnik v primeru prestajanja kazni zapora v Albaniji deležen ustreznega zdravljenja ter oskrbe. Tožnik pa tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Albaniji in mu torej ne grozi resna škoda na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1. 18. Tožnik v tožbi navaja, da je odločba nezakonita že zaradi tega, ker izrek ne vsebuje paricijskega roka, v katerem bi lahko prostovoljno zapustil Slovenijo. Nadalje tožena stranka ni upoštevala listin, ki jih je tožnik v upravnem postopku vložil preko svojega pooblaščenca z vlogo z dne 5. 12. 2019. Republika Albanija je sicer v Odloku o določitvi seznama varnih držav določena kot varna izvorna država, vendar to še ne pomeni, da je takšna tudi za tožnika. Nadalje tožnik v tožbi zelo podrobno opisuje politične razmere v Albaniji. Opisuje razloge, zakaj meni, da je v Albaniji visoka stopnja korupcije. Nadalje navaja, da je v Republiki Albaniji še vedno prisotno krvno maščevanje. Tožena stranka je v odločbi upoštevala zgolj listinsko dokumentacijo, ki je bila predložena s strani Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC), do dokumentacije, ki jo je predložila preko Odvetniške pisarne L. pa se ni izjasnila. Tožnik zatrjuje, da ima utemeljen strah, da bo v Republiki Albaniji preganjan, saj ga že več let preganja kriminalna skupnost. Tožnik je tudi navedel utemeljen razlog, zakaj ni že prej zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka pred izdajo odločbe tožniku tudi ni dala možnosti, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne. Iz navedenih razlogov je prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke. Nadalje tožnik podrobneje v tožbi opisuje, da je pri vsakem zaslišanju šlo le za bolj podrobne opise dogodkov. Poleg tega je treba upoštevati, da gre za časovno oddaljene dogodke, ob katerih je bil tožnik pretresen, zato datumska usklajenost ne more biti glavni razlog za oceno neskladnosti. Tožnik je dogodke opisoval v bistvenih delih enako. Zaradi časovne oddaljenosti sam datum dogodkov ne more biti relevanten. Tudi če je enkrat objekt imenoval apartma, drugič pa hiša, to ne predstavlja razloga, da bi bila ta izjava ocenjena kot neskladna. V zvezi s krvnim maščevanjem je tožnik večkrat pojasnil, da sta bili družini D. in E. v krvnem maščevanju ter da je brat tožnika prijateljeval z enim izmed članov teh dveh družin. Za ta postopek tudi niso relevantni nekateri pravdni postopki, ki jih tožena stranka opisuje v odločbi. Tožnik je status subsidiarne zaščite utemeljeval zaradi svojega zdravstvenega stanja v povezavi z ekstradicijskim postopkom. V spis je vložil obsežno zdravstveno dokumentacijo. Tožena stranka je ni upoštevala. Nadalje tožnik v tožbi podrobno opisuje, zakaj kazenske sodbe, s katerimi je bil v Albaniji obsojen, po njegovem mnenju niso bile pravilne. Po njegovem mnenju so bile te sodbe rezultat nepoštenega sodnega postopka in arbitrarnega odločanja sodišč. Poleg tega je Odbor za demokracijo, človekove pravice in delo pri Vladi Združenih držav Amerike v poročilu o človekovih pravicah v Republiki Albaniji iz leta 2017 ugotovil, da policija in pravosodni policisti v zaporih pretepajo in zlorabljajo osumljence in zapornike. Sklicuje se tudi na poročilo varuha človekovih pravic iz leta 2017. Tudi Evropska komisija je v poročilu o Republiki Albaniji leta 2015 ugotovila, da v zaporih prihaja do fizičnega nasilja nad zaporniki. Nadalje v tožbi našteva še nekatere druge vire, ki naj bi potrjevali isto. V albanskih zaporih obstaja sistemska pomanjkljivost v bivanjskih in varnostnih razmerah. Tožnik zaradi zdravstvenih težav potrebuje ustrezno zdravstveno oskrbo in zlasti zdravila. Glede na poročila mednarodnih organizacij pa je prepričan, da v primeru vrnitve v Republiko Albanijo v albanskih zaporih ne bo deležen zdravstvene oskrbe, ki jo glede na zdravstvene težave potrebuje. Tožnik opozarja tudi na to, da v njegovem primeru niso podani izključitveni razlogi po drugem odstavku 31. člena ZMZ-1. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu podeli status begunca, podrejeno pa, naj jo odpravi in mu podeli subsidiarno zaščito, oziroma podrejeno, naj vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v odločbi o prošnji za mednarodno zaščito ne določi roka za prostovoljno zapustitev države, saj so se z novelo Zakona o mednarodni zaščiti iz leta 2011 zaradi implementacije Direktive o vračanju v nacionalno pravo ločili postopki po Zakonu o mednarodni zaščiti in Zakonu o tujcih. Prav tako se ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni upoštevala listin, ki jih je preko svojega pooblaščenca vložil tožnik v upravnem postopku. Če je določena dokazila zaradi neizkazane dokazne vrednosti zavrnila, še ne pomeni, da jih ni upoštevala. Upoštevala je komentarje tako s strani PIC-a kot Odvetniške pisarne L. Do informacij se je izčrpno opredelila na straneh 32 - 36 odločbe. Ne strinja se s tožbenim očitkom, da se ni ukvarjala z vprašanjem, ali pri tožniku velja domneva o tem, da je zanj Albanija varna država, ampak se je zgolj pavšalno sklicevala na to. Tožena stranka namreč o njegovi prošnji ni presojala v pospešenem postopku, ampak je presojala tožnikove osebne okoliščine v povezavi z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka ne sledi tožbenim navedbam o tem, da v Republiki Albaniji ogromno težavo predstavlja korupcija, ker da je ta zelo razširjena. Ponovno navaja vire, iz katerih izhaja, da tem navedbam ni mogoče slediti. Glede navedb o tožnikovem strahu, da bo v Republiki Albaniji preganjan s strani kriminalnih združb, pa tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je dogodke, zaradi katerih naj bi bil prisiljen zapustiti izvorno državo, opisal nedosledno, kontradiktorno in neprepričljivo. Pri njem ne gre za individualno ogroženost zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini oziroma njegovega političnega prepričanja. Prav tako ni mogoče slediti njegovim navedbam, da bi lahko bil žrtev krvnega maščevanja, saj tožnik osebno ni v nikakršni povezavi s krvnim maščevanjem ampak se le glede na njegovo pričanje njegov brat druži z osebo, ki je v krvnem maščevanju. Nadalje ponovno podrobno pojasnjuje, zakaj meni, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času. V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, ali so sodbe iz izvorne države posledica poštenega postopka, ali pa so bile v sodnem postopku izvorne države storjene hude kršitve, pa tožena stranka navaja, da njena naloga ni opravljanje podrobnejše revizije sodb v primerih, ko prosilci uveljavljajo, da so po krivem obsojeni. Že sam vpogled v sodbe, ki jih je predložil tožnik, izkazuje, da so razumljive, dobro pravno argumentirane in utemeljene. V zvezi z navedbami o slabih razmerah v albanskih zaporih pa tožena stranka navaja, da je na podlagi proučenih informacij ugotovila, da so varnostne razmere v zaporih stabilne in da je za zdravstveno oskrbo zaprtih poskrbljeno. Tožnik v tožbi tudi navaja, da si poskuša v Republiki Sloveniji urediti življenje, vendar pa so tovrstne navedbe za namen postopka mednarodne zaščite povsem nebistvene. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

20. Obe stranki sta v pripravljalnih vlogah še dodatno pojasnjevali svoja stališča iz tožbe oziroma odgovora nanjo.

K točki I izreka:

21. Tožba ni utemeljena.

22. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi precej podrobno povzelo v obrazložitvi te sodbe.

23. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi bila izpodbijana odločba nezakonita iz razloga, ker v izreku ne vsebuje roka, v katerem bi lahko tožnik prostovoljno zapustil Slovenijo. Zaradi implementacije Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva o vračanju) so se ločili postopki po Zakonu o mednarodni zaščiti in Zakonu o tujcih. Šele ko je azilni postopek končan, se začne poseben postopek vrnitve zavrnjenega prosilca za mednarodno zaščito. V skladu s prvim odstavkom 6. člena Direktive o vračanju namreč države članice izdajo posebno odločbo o vrnitvi. Take odločbe se lahko vzdržijo le, če zadevnega državljana tretje države na podlagi dvostranski sporazumov ali ureditev, ki veljajo na dan začetka veljavnosti te direktive, sprejme druga država članica. Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito torej konkretno za tožnika sama po sebi ne pomeni, da bo vrnjen v Albanijo ali katerokoli drugo državo, saj mora biti za kaj takega izveden poseben postopek. Z izpodbijano odločbo je bilo zgolj ugotovljeno, da ni razlogov, da bi se mu priznalo mednarodno zaščito zaradi preganjanja v izvorni državi.

24. Po presoji sodišča je tudi neutemeljena tožbena navedba, da tožena stranka ni upoštevala listin, ki jih je tožnik vložil preko svojega pooblaščenca z vlogo z dne 5. 12. 2019. Na strani 35 odločbe namreč piše, da je tožena stranka prejela komentar tožnikovega pooblaščenca L., v katerem izpostavlja problem korupcije v Albaniji. Tožena stranka se je do tega opredelila, ko je navedla, da je bil tožnik v Albaniji pravnomočno obsojen zaradi kriminalnega početja in je zaradi tega pobegnil iz države. Navedla je, da v njegovem primeru zatrjevana korupcija v Albaniji ni imela vpliva. Nadalje je na strani 36 odločbe navedla, da je tožnikov pooblaščenec opozoril tudi na slabo zdravstveno stanje prosilca in posledično, da ob odhodu v albanski zapor ne bo deležen zdravstvene oskrbe. S tem v zvezi je tožena stranka navedla, da se lahko tožnik zdravi tudi med prestajanjem zaporne kazni oziroma tudi takrat prejema ustrezno terapijo in da je zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba v zavodu, po potrebi pa tudi pregled pri specialistih zunaj zavoda. Torej se je tožena stranka opredelila do navedb tožnikovega pooblaščenca, posredovanih z vlogo z dne 5. 12. 2019. 25. V zvezi s tožbeno navedbo, da je Republika Albanija v Odloku o določitvi seznama varnih držav določena kot varna izvorna država in da zgolj to še ne pomeni, da je tudi za tožnika varna, pa sodišče pojasnjuje, da tožena stranka kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje ni uporabila koncepta varne izvorne države, saj prošnje ni zavrnila v pospešenem postopku, kjer je sicer res lahko že dejstvo, da nekdo prihaja iz varne izvorne države, razlog, da se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena (druga alineja 52. člena ZMZ-1). Tožena stranka je prošnjo zavrnila v rednem postopku iz drugih razlogov in sicer zato, ker tožniku ni verjela, da so se mu zgodili dogodki, kot jih je opisal, pa tudi zato, ker niso bili podani razlogi preganjanja, kot so navedeni v ZMZ-1 (npr. preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja itd.). Zavrnila jo je tudi zato, ker ni ugotovila, da bi mu grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 26. Glede krvnega maščevanja, ki ga tožnik omenja v tožbi, pa sodišče enako kot tožena stranka meni, da tožnik ni izkazal, da bi krvno maščevanje grozilo njemu, saj je pojasnil, da sta bili v krvnem maščevanju družini D. in E. in ne njegova družina. Zgolj to, da se je njegov brat družil z enim izmed članov teh dveh družin, ki sta v krvnem maščevanju, pa še ne pomeni, da je zaradi tega ogrožen tožnik, saj ni član navedenih dveh družin.

27. V zvezi s tožbeno navedbo, češ da je tožnik navedel utemeljen razlog, zakaj ni že prej prosil za mednarodno zaščito in zakaj ni prosil zanjo v najkrajšem možnem času, pa sodišče meni, da to ni bil ključni razlog, zaradi katerega je bila prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, ampak le ena izmed mnogih okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka sklepala, da tožnik v izvorni državi ne more biti ogrožen. Tudi sodišče se strinja s tem, da če bi bila podana zgolj ta okoliščina, to še ne bi zadostovalo za zavrnitev prošnje. V konkretnem primeru pa so bile podane tudi številne druge okoliščine, ki jih je tožena stranka zelo natančno opisala v odločbi in tudi sodišče zelo podrobno povzelo v tej sodbi.

28. V zvezi s tožbeno navedbo, da tožniku ni bila dana možnost, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne ali malo verjetne in da je prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, pa sodišče ugotavlja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru dne 11. 6. 2019 soočen z nekaterimi kontradiktornostmi. Iz strani 7 zapisnika o navedenem osebnem razgovoru je razvidno, da ga je uradna oseba vprašala, če lahko pojasni zakaj je iste dogodke uvrščal v različne datume. Na istem osebnem razgovoru ga je pooblaščenka opozorila na to, da je povedal drugačno zgodbo glede F.F. in naj to pojasni. Nadalje mu je pooblaščenka predočila, da pri tem razgovoru ni omenil dogodka, ko so mu ugrabili brata. Nadalje ga je soočila s tem, da je povedal, da je zaslužil milijon dolarjev letno, na prejšnjem razgovoru pa da dvesto tisoč evrov (oboje stran 11 in 12 zapisnika o osebnem razgovoru). Torej ni možno očitati, da tožnik ni bil soočen z nekaterimi različnimi izpovedbami, ki jih je tekom postopka podajal. 29. Tožnik nadalje v tožbi omenja, da je šlo pri vsakem zaslišanju le za bolj podrobne opise dogodkov, da gre za časovno oddaljene dogodke, da je bil pretresen in da to ne more biti razlog za oceno neskladnosti, da je dogodke opisoval v bistvenih delih enako in da sam datum dogodkov ne more biti relevanten. S tem v zvezi še omenja, da če je enkrat objekt imenoval apartma, drugič pa hiša, to ne predstavlja razloga, da bi bila ta izjava ocenjena kot neskladna. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da če bi šlo zgolj za to, da je dvakrat ali trikrat navedel različen datum enega dogodka in zgolj za to, da je enkrat objekt imenoval apartma, enkrat pa hiša, se tudi sodišče strinja s tem, da to še ni dovolj, da bi se označilo tožnika za neverodostojnega. Ker pa je bilo takih neskladij zelo veliko in so razvidna iz obrazložitve odločbe ter iz povzetka obrazložitve v tej sodbi, ni moč slediti navedbam, da bi šlo le za malenkostna razhajanja.

30. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da tožena stranka ni upoštevala zdravstvene dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, saj je iz obrazložitve odločbe razvidno, da se je do možnosti zdravstvene oskrbe v albanskih zaporih opredelila (str. 37 odločbe), kar je sodišče povzelo v tč. 17 obrazložitve te sodbe.

31. V zvezi s tožbenimi navedbami, da kazenske sodbe zoper tožnika, s katerimi je bil v Albaniji obsojen, niso pravilne, pa sodišče pojasnjuje, da ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da naj bi bile te sodbe rezultat nepoštenega sodnega postopka in arbitrarnega odločanja sodišč. Tožena stranka je v odločbi obrazložila, zakaj meni, da so te sodbe razumno obrazložene in po presoji sodišča ni mogoče posegati v sodne odločitve drugih držav. Če bi tožena stranka ali upravno sodišče ocenjevala pravilnost sodb drugih držav, bi to pomenilo poseg v neodvisnost sodstva te države.

32. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da iz določenih virov izhaja, da v albanskih zaporih prihaja do zlorab zapornikov in fizičnega nasilja in da obstaja sistemska pomanjkljivost v bivanjskih in varnostnih razmerah. S tem v zvezi izraža v tožbi bojazen, da ne bo deležen zdravstvene oskrbe, ki jo glede na zdravstvene težave potrebuje. Po mnenju sodišča je tudi glede tega tožena stranka v odločbi navedeno okoliščino dovolj podrobno in prepričljivo obrazložila, da se odločba v tem delu da preizkusiti. Tožena stranka je v odločbi na strani 37 navedla, da iz mednarodnega poročila Sveta Evrope – Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega in poniževalnega ravnanja ali kaznovanja s 17. 9. 2019 nedvomno izhaja, da v albanskih zaporih ni zabeležen noben primer telesnega trpinčenja zapornikov in da večina zapornikov ocenjuje pozitivno ravnanje zaposlenih do njih. Splošno stanje v zaporih so ocenili kot srednje zadovoljivo. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je zdravstvena oskrba v albanskih zaporih urejena. Po mnenju sodišča se je tožena stranka oprla na dovolj kredibilen in novejši vir, ko je ocenila razmere v albanskih zaporih za zadovoljive. Razen tega tožnik v upravnem sporu ni konkretno dokazal, da bi moral kazen prestajati v takem zaporu, kjer bi bile razmere zelo slabe. Njegov strah pred tem bi bil utemeljen le v primeru, če bi za vse zapore v Republiki Albaniji veljajo, da so v njih nečloveške razmere, tožnik pa tega ni izkazal. 33. Glede tožbenih navedb, da pri tožniku ne obstajajo izključitveni razlogi po 31. členu ZMZ-1, pa sodišče pojasnjuje, da tega ni bilo treba posebej ugotavljati, saj so ti razlogi relevantni le v primeru, če bi bilo določenemu prosilcu treba priznati mednarodno zaščito, pa bi obstajali indici, da obstajajo razlogi za izključitev iz 31. člena ZMZ-1. 34. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnik je v tožbi kot dokaz predlagal tudi svoje zaslišanje. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, da bi zaslišalo tožnika. ZUS-1 v 59. členu sodišču daje pravico, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave, če so za to podani zakonski pogoji iz 59. člena ZUS-1. V konkretnem primeru sodišče meni, da so podani razlogi iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 za to, da se glavna obravnava ne opravi. Sodišče namreč sme odločiti brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V konkretnem primeru je bil tožnik že zaslišan v upravnem postopku tako pri podaji prošnje in celo na dveh osebnih razgovorih. To, da je bil nek dokaz že izveden v upravnem postopku, sicer samo po sebi še ne pomeni, da ga ne bi bilo možno izvesti še enkrat pred sodiščem, vendar pa je sodišče presodilo, da izvedba še četrtega zaslišanja tožnika ne bi mogla pomembno vplivati na odločitev, ker so bila zaslišanja pri toženi stranki dovolj temeljita in natančna.

K točki II izreka:

35. Sodišče tožniku ni priznalo stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.