Jedro

Tožnik je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse zatrjeval, da se mu pokojnina izplačuje zgolj v višini 76% minimalne plače oziroma v znesku 714,84 EUR zaradi omejitve izvršbe na denarna sredstva po 102. členu ZIZ. Če te navedbe držijo, bi bil z odločbo o naložitvi obročnega plačila sodne takse presežen mejni eksistenčni prag sredstev za tožnikovo preživljanje. S takšno odločitvijo bi se ga sililo, da plača takso iz sredstev, ki so v ZIZ opredeljena kot minimalni vir za preživljanje. Teh dejanskih trditev prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo in presojalo, zato drži tožnikov pritožbeni očitek o kršitvi njegove pravice do izjave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zavrne tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (tč. I izreka sklepa). Hkrati je ugodilo tožnikovemu podrednemu predlogu za njeno obročno plačilo, tako da naj tožnik sodno takso v znesku 741,00 EUR plača v 24 zaporednih mesečnih obrokih, in sicer prvi obrok v višini 28,00 EUR, naslednjih 23 obrokov pa v višini 31,00 EUR (tč. II izreka), navedlo, da bo neplačane obroke prisilno izterjalo (tč. III izreka) in razveljavilo plačilni nalog z dne 7. 12. 2020 (tč. IV izreka sklepa).

2. Tožnik je v pravočasni pritožbi predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ga oprosti plačila sodne takse. V treh zadevah Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil tožnik na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja oproščen plačila sodne takse. Do teh sklepov se sodišče ni opredelilo in je s tem kršilo njegovo pravico do izjave. Sodišče je tudi napačno ugotovilo njegovo premoženjsko stanje. Je invalid I. kategorije in invalidsko upokojen, prejema invalidsko pokojnino v višini 981,73 EUR mesečno, vendar pa je na predlog upnika (G., d.d.), zoper njega v teku izvršba na pokojnino, ki se vodi pod opr. št. I 2347/2018. Zaradi izvršbe mu izplačevalec pokojnine izplačuje 76 % minimalne plače, kar znaša 714,84 EUR, ta znesek pa ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 804,36 EUR. Sodišče napačno ni upoštevalo navedene okoliščine in se pri tem napačno sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 157/2015, po katerem se pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks ne upoštevajo kreditne obveznosti, torej obveznosti, ki so posledica odločitve kreditojemalca. V omenjenem sklepu gre torej za drugačen dejanski stan kot v predmetni zadevi. V omenjenih zadevah okrajnega sodišča je to na podlagi enakega premoženjskega stanja tožnika oprostilo plačila sodnih taks v nižjih zneskih, kot je ta v predmetni zadevi. V omenjenih zadevah je ravno izvršba na pokojnino opravičevala tožnika na oprostitev plačila sodne takse.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pogoji za oprostitev plačila sodnih taks so določeni v 11. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (družinski člani). Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena ZST-1). Po določbi šestega odstavka 11. člena pa je do celotne oprostitve plačila sodnih taks upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. V 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) je določeno, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka je v času odločanja sodišča prve stopnje znašal 804,36 EUR. Navedena domneva velja, če prosilec in njegova družina ne razpolagata z nobenim drugim premoženjem (14. člen ZBPP).

5. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik upokojenec in živi sam. Po podatkih iz evidenc nima v lasti vrednostnih papirjev ali motornih vozil, prav tako nima v lasti nepremičnin in denarnih sredstev na bančnih računih. Razpolaga z mesečnim dohodkom – mesečno pokojnino, ki je znašala v preteklih treh mesecih povprečno 981,73 EUR. Ker ta presega omenjeni dohodkovni cenzus iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, tožnik po mnenju sodišča ni upravičen do oprostitve plačila sodnih taks. Sodišče pri tem ni upoštevalo odtegljaja pokojnine (266,89 EUR) zaradi sodne izvršbe z navedbo, da se kreditne obveznosti ali dolgovi strank pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse ne upoštevajo. Prvostopenjsko sodišče se je pri tem sklicevalo na ustaljeno sodno prakso in pri tem citiralo sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 157/2015 z dne 27. 1. 2015. Pritrditi je treba pritožniku, da ima navedeni sklep poudarek na neupoštevanju prostovoljno prevzetih kreditnih obveznosti, v obravnavanem primeru pa gre za odtegljaj od pokojnine na podlagi sodne izvršbe. Tudi neupoštevanje denarne izvršbe izhaja iz več sodnih odločb,1 vendar pa v obravnavanem primeru tožnik izpostavlja pravno relevantno okoliščino, ki je sodišče prve stopnje ni presojalo. Tožnik je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse zatrjeval, da mu izplačevalec pokojnine (ZPIZ) to izplačuje zgolj v višini 76% minimalne plače oziroma v znesku 714,84 EUR zaradi omejitve izvršbe na denarna sredstva po 102. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Z navedeno zakonsko določbo je opredeljen eksistenčni minimum, v katerega z namenom dolžnikovega varstva ni mogoče posegati niti s prisilno izvršbo2. Če držijo tožnikove navedbe, bi bil z odločbo o naložitvi obročnega plačila sodne takse presežen mejni eksistenčni prag sredstev za njegovo preživljanje. S takšno odločitvijo bi se ga sililo, da plača takso iz sredstev, ki so v ZIZ opredeljena kot minimalni vir za njegovo preživljanje. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 160. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki ima enako vsebino kot omenjeni 102. člen ZIZ, pa izpolnitve obveznosti obročnega plačila sodne takse iz izpodbijanega sklepa v prisilni davčni izvršbi ne bi bilo mogoče realizirati. Teh dejanskih trditev prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo in presojalo, zato drži tožnikov pritožbeni očitek o kršitvi njegove pravice do izjave (kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi, izpodbijani sklep pa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da odpravi navedeno pomanjkljivost (3. točka 365. člena ZPP).

1 Sklepi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3388/2015, II Cp 1710/2014, II Cp 1701/2019, I Cp 37/2020, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1297/2015. 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1181/2015.