Jedro

Temeljna predpostavka za odgovornost delodajalca je namreč po 170. členu ZOR (poleg ugotovitev elementov civilnega delikta) v tem, da je delavec (v tem primeru stranski intervenient) povzročil škodo pri delu ali v zvezi z delom. Škoda je storjena pri delu ali v zvezi z delom, če je neposredni povzročitelj deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti delodajalca (tožene stranke).

Bistvena je vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in delavčevim dejanjem, ki je povzročilo škodo. Pomembna je funkcionalna zveza med škodnim ravnanjem delavca in njegovimi delovnimi nalogami. Opravljanje dela med malico (delovnim odmorom) pri tem na razmerje med tretjo osebo, ki ji je bila prizadejana škoda in delodajalcem, ne vpliva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.001.380,90 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na določbo 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ker je tožniku škodo povzročil delavec tožene stranke v zvezi s svojim delom pri njej. Pravna oseba odgovarja za ravnanje svojih delavcev tudi takrat, kadar ti nimajo pooblastila za opravo določenega dela, pa je podana funkcionalna povezava med pravno osebo in delavčevim delom. Pri tem se sklicuje na sodno prakso, sprejeto na območju bivše SFRJ, ki jo je povzela tudi tedanja SRS in z njo tudi Republika Slovenija. Delavec tožene stranke je bil usposobljen za zamenjavo gumice na nosilcu izpušne cevi. Ker je to storil brez ustreznega delovnega naloga, je opravil to delo v zvezi z dejavnostjo tožene stranke, čeprav za to ni imel posebnega dovoljenja. Delavec tožene stranke (stranski intervenient) je iz skladišča tožene stranke tudi dvignil rezervni del, ki je bil uporabljen pri popravilu in prevzem potrdil na ustrezni listini. Zato ni pravno odločilno, ali sta se stranski intervenient in tožnik med seboj bolj ali manj poznala.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je utemeljena.

Dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje, da je delavec tožene stranke (stranski intervenient) tožniku povzročil škodo v delovnem času, med opravljanjem dela za toženo stranko, ki se ukvarja s servisiranjem avtomobilov in v njenih prostorih. Zato je že pojmovno in logično šibka ugotovitev, sprejeta v izpodbijani sodbi, da tožnik ni bil poškodovan "v zvezi z delom" stranskega intervenienta pri toženi stranki. To sklepanje pa ob ugotovljenih dejstvih tudi pravno ni sprejemljivo.

Temeljna predpostavka za odgovornost delodajalca je namreč po 170. členu ZOR (poleg ugotovitev elementov civilnega delikta) v tem, da je delavec (v tem primeru stranski intervenient) povzročil škodo pri delu ali v zvezi z delom. Škoda je storjena pri delu ali v zvezi z delom, če je neposredni povzročitelj deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti delodajalca (tožene stranke).

Bistvena je vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in delavčevim dejanjem, ki je povzročilo škodo. Pomembna je funkcionalna zveza med škodnim ravnanjem delavca in njegovimi delovnimi nalogami. Opravljanje dela med malico (delovnim odmorom) pri tem na razmerje med tretjo osebo, ki ji je bila prizadejana škoda in delodajalcem, ne vpliva. Navedena načelna pravna izhodišča, ki jih je revizijsko sodišče že sprejelo v obravnavanemu podobnih primerih, je v svojih razlogih citirala tudi izpodbijana sodba. Vendar pa je pri tem, ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju in dejanskih ugotovitvah, ki jim tudi revizija ne očita procesnih napak, napačno uporabilo materialno pravo - torej prav omenjena načelna izhodišča, temelječa na razlagi določbe 170. člena ZOR.

Tožnik je svoj avto prepustil delavcu tožene stranke - sicer le z naročilom za menjavo olja - ki je naročeno delo opravil. Pri tem je tožnika opozoril, da je potrebno zamenjati gumico na nosilcu izpušne cevi. Tožnik se je s tem strinjal. Morebitni prijateljski odnosi med njima v tem okviru niso pravno odločilni. Pomembno je, da je bila menjava gumice opravljena in da tudi to opravilo spada v obseg dejavnosti tožene stranke. Po opravljeni menjavi je prišlo do padca dvignjenega avta na tožnikovo nogo zaradi neustreznega ravnanja delavca (stranskega intervenienta). Tožena stranka se ne more izmakniti svoji odškodninski odgovornosti v skladu z določbo 170. člena ZOR s sklicevanjem na postopek odpiranja delovnih nalogov.

Tožnik tega postopka ni bil dolžan poznati. Dejstvo je, da je bil popravilo nosilca izpušne cevi, ki je bilo strokovno utemeljeno in potrebno (nasprotnih ugotovitev izpodbijana sodba ne vsebuje), dogovorjeno in opravljeno. Če bi ne prišlo do škodnega dogodka, bi bilo torej mogoče opraviti tudi vse potrebne formalnosti zaradi plačila dodatnega opravila. V tem obsegu se je tožena stranka izmaknila s sklicevanjem na delovni nalog, pa pri tem ni postavila ustreznih trditev o morebitni zlorabi delavčevih pooblastil. Obvelja, da je stranski intervenient opravil delo, pri katerem je prišlo do nesreče, v zvezi s svojim delom za toženo stranko, v okviru njene dejavnosti, v njenih prostorih in z njenim orodjem. Odločanje v tej pravdi presega morebitno vprašanje internega odnosa tožene stranke do stranskega intervenienta; ne glede na to, da je slednji med pravdo zatrdil, da je o menjavi gumice nosilca izpušne cevi celo obvestil svojega predpostavljenega.

Ob ugotovitvi, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno in da tožena stranka tožniku odgovarja za nastalo škodo, je bilo treba po določbi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi nižjih sodišč razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje bo treba odločiti o obsegu škode, ki jo je utrpel tožnik in o višini odškodnine zanjo. Pri tem pa se glede na trditveno podlago v odgovoru na tožbo postavlja tudi vprašanje eventualne tožnikove soodgovornosti: razčistiti bo treba, ali je tožena stranka ustrezno opozorila stranke svojega avtomobilskega servisa, da se med delom ne smejo zadrževati v delavnici, ali celo sodelovati pri posameznih opravilih.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.