Jedro

Tožeča stranka ima v skladu z določili ZASP zoper toženo stranko kot kršiteljico avtorskih pravic nabor različnih zahtevkov, uperjenih v smislu preprečitve nadaljnjih kršitev pravic in odpravo posledic same kršitve. Pritožbene navedbe v ničemer ne odstopajo od navedb pritožnice, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredeljevalo v okviru odločanja v citirani zadevi VSL I Cpg 924/2011 in kasnejših številnih odločbah, v katerih je z istimi argumenti utemeljilo nesklepčnost takšnega tožbenega zahtevka. Takšna razlaga ima zato značaj ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, ki je tožeča stranka v dosedanjih številnih postopkih ni uspela izpodbiti.

Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da civilna kazen iz tretjega odstavka 168. člena ZASP nima odškodninske narave. Ne glede na navedeno pa je glede na pritožbene navedbe odločilno, da bi bila tožeča stranka upravičena do nadomestila DDV le pod predpostavko, da bi bila tudi sama zavezana za plačilo DDV od navedenega prejemka. Niti odškodnina za civilni delikt niti civilna kazen pa nista nadomestilo za dobavo blaga oziroma opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV, zato ne gre za prejemek, od katerega bi bila tožeča stranka dolžna plačati DDV v smislu ZDDV.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del prvostopenjske sodbe (točka II, IV – VII izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestil za zakonito uporabo fonogramov v znesku 166,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2013 dalje in na plačilo civilne kazni v znesku 306,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo tako glede plačila nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 523,99 EUR s pripadajočimi obrestmi, civilne kazni v višini 1.214,04 EUR s pripadajočimi obrestmi, glede zahtevka na poročanje tožene stranke tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti ter o plačilu denarne odškodnine v višini 303,55 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 38,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del zamudne sodbe je tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del sobe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in ji naloži povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede dolžnosti mesečnega poročanja

5. Neutemeljena je pritožba, s katero izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka na mesečno poročanje tožene stranke o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka nima materialnopravne podlage za uveljavljanje tovrstnega zahtevka. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo in obširno pojasnilo že v sodbi I Cpg 924/2011 z dne 19. 1. 2012 in v številnih kasnejših sodbah, izdanih v zvezi s tožbenimi zahtevki iste tožeče stranke kot pritožnice. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da ima tožeča stranka v skladu z določili ZASP zoper toženo stranko kot kršiteljico avtorskih pravic nabor različnih zahtevkov, uperjenih v smislu preprečitve nadaljnjih kršitev pravic in odpravo posledic same kršitve. Pritožbene navedbe v ničemer ne odstopajo od navedb pritožnice, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredeljevalo v okviru odločanja v citirani zadevi VSL I Cpg 924/2011 in kasnejših številnih odločbah, v katerih je z istimi argumenti utemeljilo nesklepčnost takšnega tožbenega zahtevka. Takšna razlaga ima zato značaj ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, ki je tožeča stranka v dosedanjih številnih postopkih ni uspela izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno zavrnilo takšen tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Glede zatrjevane nepravilne uporabe podlage za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov

6. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, ko prvostopenjski sodbi očita, da bi sodišče moralo za izračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov uporabiti tarifo tožeče stranke, objavljeno v Ur. l. RS, št. 68/2005 (v nadaljevanju T 2005) in ne Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur.l. RS, št. 107/2006 – v nadaljevanju SS 2006), ki ga je uporabilo sodišče v izpodbijani sodbi. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da naj določbe SS 2006 ne bi imele učinka na toženo stranko, ker le-ta ni podpisala pogodbe s tožečo stranko. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno sklicevalo na določbo šestega odstavka 157. člena ZASP, da sporazum začne veljati za vse istovrstne uporabnike del po objavi, ne glede na to, ali so pri pogajanjih ali sklenitvi sporazuma tudi sodelovali. V skladu s prvim odstavkom 156. člena ZASP se s tarifo, določeno s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali z odločbo Sveta za avtorsko pravo določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije. Predmet urejanja s skupnim sporazumom je torej zgolj enoznačno določena višina in način izračunavanja nadomestila za istovrstne uporabnike, ki zakonito uporabljajo varovane pravice. Predmet skupnega sporazuma zato ne more biti diferencirano obravnavanje uporabnikov pravic po kriteriju, ali gre za zakonito ali nezakonito uporabo pravic, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Morebitne določbe skupnega sporazuma, ki izključujejo njegovo uporabo za kršitelje pravic so zato v nasprotju s kogentnimi določbami ZASP in s tem nične, zato sodišče nanje ne more opreti svoje odločitve.

7. Posledice nezakonitega posega v varovane pravice so lahko urejene samo z zakonom, pri čemer je ZASP to uredil v 167. členu glede varovalnih zahtevkov, v 168. členu pa glede odškodninskih oziroma obogatitvenih zahtevkov. V drugem odstavku 168. člena pa je kot kriterij za obračun nadomestila za nezakonit poseg v varovano pravico opredeljeno običajno nadomestilo za zakonito uporabo te vrste. Ta kriterij torej nakazuje zgolj enoznačno višino nadomestila, ki bi ga bil imetnik pravice upravičen ob zakoniti uporabi te pravice s strani kršitelja. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno upoštevalo kot podlago za izračun nadomestila določbe SS 2006, ki so urejale kriterije pogodbene uporabe varovanih pravic s strani tožene stranke, upoštevaje tožbene navedbe tožeče stranke.

Glede prisojene civilne kazni

8. Glede na podane argumente za uporabo določb SS 2006 se izkažejo kot pravno zmotni tudi očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo tarife za izračun nadomestila kot osnovno za prisojeno civilno kazen.

9. Hkrati pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tožeči stranki ni prisodilo tudi vtoževanega zneska DDV na nadomestila. Tožeča stranka v pritožbi takšen očitek utemeljuje na zatrjevani zmotni presoji narave civilne kazni kot odškodnine. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da civilna kazen iz tretjega odstavka 168. člena ZASP nima odškodninske narave. Ne glede na navedeno pa je glede na pritožbene navedbe odločilno, da bi bila tožeča stranka upravičena do nadomestila DDV le pod predpostavko, da bi bila tudi sama zavezana za plačilo DDV od navedenega prejemka. Ker pa niti odškodnina za civilni delikt niti civilna kazen nista nadomestilo za dobavo blaga oziroma opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV (1), ne gre za prejemek, od katerega bi bila tožeča stranka dolžna plačati DDV v smislu ZDDV, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka.

Glede stroškov terenske kontrole

10. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, ko izpodbija prvostopenjsko sodbo glede zavrnitve odškodninskega zahtevka za stroške terenske kontrole tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je že v številnih primerljivih primerih na podlagi tipskih tožb tožeče stranke pojasnilo stališče, da gre pri tovrstnih stroških za predpravdne stroške v smislu prvega odstavka 154. člena ZPP (2). Poleg tega pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno in prepričljivo pojasnilo, da mora tožeča stranka tudi za namene odkrivanja kršitev varovanih pravic nameniti del svoji prihodkov iz svoje dejavnosti.

Glede pravdnih stroškov

11. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija zavrnitev stroškovnega zahtevka opomina v smislu 11. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da navedeni zakon ureja zgolj razmerja, ki temeljijo na pogodbeni podlagi.

12. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek za neprisojene stroške sodne takse v višini 180,00 EUR. Tožeča stranka namreč povrnitve tega dela pravdnih stroškov ni uveljavljala v okviru priglašenih stroškov v tožbi, niti ni povrnitve tega dela stroškov uveljavljala v smislu predloga na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZPP.

Zaključek

13. Iz navedenih razlogov je razvidno, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Zakon o davku na dodano vrednost – Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

(2) glej sodba I Cpg 1037/2013