Jedro

V 45. členu ZSS ni bilo določeno in ne predvideno posebno odločanje državnega zbora o določanju osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, kot je določena za obračun plače poslanca tudi za obračun sodniške plače. Vsebinsko to pomeni, da velja vsakokratna osnova za obračun poslanske plače, določena po pravilih, ki veljajo za določitev osnove poslanske plače, tudi za sodniško plačo. Izhodišče take ureditve je bila predpostavka, da se ohranja razmerje med sodniško in poslansko plačo, kakor je bilo to razmerje vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS.

V ZZDODP ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi na tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2007 obračunati razliko v plači v skupnem bruto znesku 32.249,60 EUR, in sicer v posameznih mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od posameznih mesečnih bruto zneskov razlik obračunati ter nakazati prispevke in akontacijo dohodnine pristojnim organom ter tožniku plačati neto zneske razlik v plačah, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto razlik v plačah za obdobje september 2004 do vključno september 2006 od 6. 10. 2006 dalje do plačila, za ostale neto razlike v plačah od vsakega 6. dne v mesecu od neto zneska mesečne razlike v plači preteklega meseca dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 723,30 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi toženemu zahtevku v celoti in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zakon o sodniški službi iz leta 1994 je v 45. členu določal, da je osnova za obračun sodniške plače (posledično tudi za tožilske plače 28. člen Zakona o državnem tožilstvu iz 1994 leta) enaka osnovi za obračun plače poslancev, ki se je lahko znižala za odstotek, ki ga določi državni zbor za plače poslancev. Osnova za obračun plače poslanca po 1. odstavku 24. člena Zakona o poslancih je bila povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu RS po zadnjih uradnih podatkih Zavoda RS za statistiko. Po 2. odstavku citiranega 45. člena Zakona o sodniški službi se je osnova za sodniške plače lahko znižala le za odstotek, ki ga določi državni zbor za plače poslancev, medtem ko je za poslanske plače po Zakonu o poslancih možno tudi znižanje, o katerem odloči pristojno delovno telo po pooblastilu državnega zbora. Državni zbor ni nikoli sprejel sklepa o znižanju osnove za obračun poslanskih plač, posledično sodniških oziroma tožilskih plač. Osnovo za poslanske plače je znižala Komisija Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, kot to navaja sodišče v sodbi, dne 11. 2. 1993, na podlagi pooblastila Državnega zbora RS, za 20 %. Tožnik se ne more strinjati z zaključkom sodišča, da je bila osnova za obračun plače poslanca ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi že določena, saj je Komisija Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve s citiranim sklepom določila novo osnovo za plače poslancev mimo svoje pristojnosti. Zakon o poslancih je dal pooblastilo pristojnemu delovnemu telesu le za znižanje osnove poslanskih plač, medtem ko bi osnovo za sodniške plače (posledično tudi tožilske plače) lahko znižal le državni zbor. Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja iz leta 1997 je določil začasno novo osnovo za izračunavanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki se je letno usklajevala. Kljub temu, da osnova za določitev sodniških plač v spornem obdobju ni bila določena v odstotku od osnove, je bila osnova za obračun plače tožnika za 20 % nižja od zneska, določenega v 1. členu Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, kot je to razvidno iz plačilnih list, priloženih tožbi. Plača tožnika je bila napačno obračunavana vse vtoževano obdobje. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev tudi glede odločitve o stroških, saj je v 10. točki sodbe med drugim navedlo, da mora tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka, pri čemer ni navedlo, na podlagi katere tarifne številke je priznalo priglašene stroške tožene stranke, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenih zahtevkih tožnika zaradi premalo izplačane plače v spornem času izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up-919/2010 z dne 8. 11. 2012, s katero je bila zavrnjena ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010. Z navedeno odločitvijo je tako sodna praksa zavzela stališče glede pravnega vprašanja o plačah sodnikov in posledično o plačah državnih tožilcev, ki je pomembno za odločitev v tem individualnem delovnem sporu.

V spornem obdobju so bile sodniške plače opredeljene v določbah od 45. do 52. členov ZSS. Po določbi prvega odstavka 45. člena ZSS je osnova za izračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca. Skladno z drugim odstavkom 45. člena ZSS pa se osnova iz prejšnjega odstavka glede na proračunske možnosti zniža za odstotek, ki ga določi Državni zbor za plače poslancev, pri čemer se usklajuje na enak način, kot se usklajujejo osnove za obračun plač navedenih funkcionarjev. Po določbi 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/1992 in spremembe – sprejet je bil pred ZSS) je osnova za izračun plače poslancev povprečna plača na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije po zadnjih podatkih Zavoda Republike Slovenije za statistiko, pri čemer se ta osnova glede na proračunske možnosti lahko zmanjša za odstotek, ki ga določi Državni zbor, vendar ne več kot 50 %. O zmanjšanju osnove za 20 % lahko po pooblastilu Državnega zbora odloči pristojno delovno telo.

Zato je A. na podlagi 24. člena ZPos na 15. seji dne 11. 2. 1993 sprejel sklep (Ur. l. RS, št. 9/1993), s katerim je odločil, da je osnova za obračun plač poslancev Državnega zbora povprečna mesečna plača na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, zmanjšana za 20 %. Navedeni sklep je KVIAZ s sklepom z dne 21. 12. 1994 (Ur. l. RS, št. 80/1994) razveljavil, pri čemer je KVIAZ učinkovanje sklepa z dne 21. 12. 1994 o prenehanju veljavnosti sklepa z dne 11. 2. 1994 odložil z odločitvijo z dne 2. 2. 1995 (Ur. l. RS, št. 8/1995), na podlagi katere je bila tako ponovno vzpostavljena veljavnost sklepa KVIAZ -a z dne 11. 2. 1993 o 20 % znižanju plačne osnove.

Vendar je Zakon o začasni odločitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/97) določil osnovo za obračun sodniških plač, ki jih ni bilo več mogoče obračunavati oziroma znižati na podlagi določbe drugega odstavka 45. člena ZSS. Po navedeni določbi se je osnova iz prvega odstavka 45. člena ZSS glede na proračunske zmožnosti znižala za odstotek, ki ga je določil Državni zbor za plače poslancev, in se je usklajevala na enak način, kot se je usklajevala osnova za obračun plač poslancev. Ob uveljavitvi ZSS v letu 1994 je bila tako osnova za obračun plač poslancev že določena, saj je KVIAZ s sklepom z dne 11. 2. 1993 sprejel sklep, da se osnova za obračun takšnih plač zmanjša za 20 %. Navedena osnova je na podlagi določbe 45. člena ZSS veljala tudi za obračun sodniških plač, pri čemer so bile na tej podlagi sodniške plače tudi dejansko obračunavane ter izplačevane. Pomembno pa je, da je osnovo za obračun in izplačilo sodniških plač v spornem obdobju določal ZZDODP, ki je bil sprejet kasneje kot ZSS in ZPos, saj je stopil v veljavo dne 5. 4. 1997. Razlog za sprejem ZZDODP so bile spremembe v načinu uradnega zajemanja podatkov o plačah, saj od dne 1. 1. 1997 ni bilo več podatkov o povprečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Iz teh razlogov je bilo potrebno spremeniti predpise, v katerih je bilo določanje plač in drugih prejemkov vezano na takšen podatek.

Zato je ZZDODP do sprejema in uveljavitve takšnih sprememb določal začasno osnovo, vendar takšne osnove ni določil povsem na novo, saj je ohranil dotedanji način, ki ga je prilagodil tako, da je kot osnovo uporabil podatek Statističnega urada Republike Slovenije o povprečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije za obdobje oktober in december 1996, ki je znašala 127.746,00 SIT. Ta znesek pa se je nato valoriziral. V ZZDODP tako ni bilo podlage za obračun 100 % osnove iz določbe 1. člena ZZDODP, saj je morala tožena stranka skladno z določbo 2. člena ZZDODP upoštevati odstotke, določene za izplačila v februarju 1997. Osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 pa je bila v skladu z določbami ZPos predpisana v višini 80 % osnove. Zato je tožena stranka od uveljavitve ZZDODP dalje za sodnike (in poleg njih tudi za tožilce ter državne pravobranilce) pravilno upoštevala tako določeno osnovo.

Za presojo v tem sporu pa je pomembno, da v določbi 45. člena ZSS ni bilo predvideno posebno odločanje Državnega zbora o višini osnove sodniške plače. Določeno je bilo le, da velja osnova, predvidena za obračun poslanske plače, tudi za obračun plač sodnikov, to pa iz razloga, da bi se glede višine plač med obema vrstama funkcionarjev ohranilo razmerje, ki je bilo vzpostavljeno ob uveljavitvi ZSS. Zato je imelo sodišče prve stopnje v skladu s tako obrazloženimi pravnimi razlogi vso podlago za zavrnitev tožnikovih zahtevkov za obračun in plačilo zahtevane razlike plače v spornem obdobju.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi izpodbijano odločitev o stroških postopka. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če sploh nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Obrazložitev odločitve o stroških postopka je sicer res dokaj skromna, vendar se da preizkusiti. Ker tožnik v sporu ni uspel, mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti stroške postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), v okviru priglašenih stroškov: nagrada za postopek 703,30 EUR (tar. št. 3100) ter poštni pavšal 20,00 EUR (tar. št. 6002), skupaj 723,30 EUR.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožnik v pritožbi ni priglasil.