Jedro

Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito se nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Tožnik je spreminjal izjavo, ki jo je dal glede vozniškega dovoljenja po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito oziroma med pridržanjem v Centru za tujce, čeprav je to možnost imel, pa ni niti poskušal pridobiti osebnih dokumentov in s tem dokazati svojo istovetnost. To, da ni poskušal pridobiti osebnih dokumentov, je tožnik potrdil tudi na zaslišanju pred sodiščem ter hkrati povedal, da tega niti ne namerava storiti. Potrebno je poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ v zadevi priznanja mednarodne zaščite z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), ter da se ga pridrži od 23. 3. 2018 od 14.45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik 23. 3. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz razlogov sklepa, v katerih se povzema vsebina tožnikovih izjav, ki jih je dal ob prijetju s strani policije in ob podaji prošnje, nadalje sledi, da tožnik ob podaji prošnje in do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče (kot nesporno) ugotoviti njegovo istovetnost. Obenem pristojni organ na podlagi podatkov, zbranih uradoma in od tožnika, ugotavlja, da je tožnik že več let (od leta 2014 dalje) ilegalno prehajal državne meje različnih držav EU, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito (Grčija, Hrvaška in enkrat Slovenja), ali pa je zaprosil za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev pristojnih organov (Hrvaška), ampak je pot vedno nadaljeval s ciljem, da pride v Švico. Zato mu je po presoji pristojnega organa treba omejiti gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in mu na ta način kot osebi, katere istovetnost ni izkazana, preprečiti nadaljnje prehajanje mej držav članic EU. Pri tem ni pomembno le to, da tožnik ni predložil dokumenta s sliko, ampak tudi to, da daje nasprotujoče si izjave glede dokumentov, ki jih ima v Maroku (glede vozniškega dovoljenja) ter tudi dejstvo, da ima tožnik v izvorni državi družino (očeta, mamo, brata in tri sestre), s katerimi ima v Centru možnost komunikacije preko telefona in ki jih lahko zaprosi za pomoč pri pridobivanju dokumentov, s katerimi bi dokazal svojo istovetnost. 3. Nadalje iz razlogov sklepa sledi, da bo pristojni organ glede na tožnikovo prehajanje mej in glede na že vložene prošnje za mednarodno zaščito (v Švici in dvakrat na Hrvaškem) pristojnim migracijskim organom Hrvaške v skladu z določbami Dublinske uredbe posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter jih zaprosil za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. V tej zvezi pristojni organ ocenjuje, ali obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pred predajo odgovorni državi članici pobegnil in s tem obstoj pogojev za tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Pri tem ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v več državah članicah EU (Grčija, Hrvaška), pa tudi v ostalih evropskih državah (Makedonija, Srbija) ter da je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in enkrat v Švici. Poleg tega na Hrvaškem, kamor je bil po lastnih navedbah iz Švice dvakrat vrnjen v dublinskem postopku, ni počakal na konec postopka in ni spoštoval njihovih ukrepov, ampak je pot vsakič znova nadaljeval nazaj v Švico, kar ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in s tem objektivnemu kriteriju za opredelitev pojma nevarnosti pobega (tudi) po Uredbi. Ugotavlja se še, da je meje prehajal nezakonito in da v Sloveniji nima možnosti bivanja, s čimer sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. V Sloveniji je po lastnih navedbah zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga tu prijeli policisti, sicer pa v Sloveniji ne želi ostati. Če mu gibanje ne bi bilo omejeno, torej obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka in s tem onemogočil predajo. Zato je na mestu, da se ga pridrži na podlagi Uredbe, pa tudi, da se mu v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 gibanje omeji na Center za tujce, saj se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike ukrep pridržanja na območje azilnega doma izkazal za neučinkovitega, kar pomeni, da z uporabo tega - milejšega ukrepa (namestitve tožnika v azilni dom) ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja tožnika do predaje odgovorni državi članici v skladu z Uredbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka.

5. V zvezi z razlogom za omejitev gibanja iz 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se sklicuje na ustaljeno sodno prakso (zadeva I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010), po kateri za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov, temveč mora biti izkazan (tudi) dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Dejstvo, da prosilec ne predloži dokumenta o istovetnosti, torej ni dovolj in ne more obstajati iz tega razloga že dvom sam po sebi, saj bi sicer bilo treba omejiti gibanje skoraj vsem prosilcem za azil, ker le redko kateri poseduje dokumente, na katere se sklicuje tožena stranka. Tožena stranka bi torej lahko imela podlago za izrek ukrepa samo, če bi tožnik spreminjal podatke glede identitete brez razumnega razloga in na ta način vzbudil dvom glede zatrjevane identitete. Iz listin, ki so v spisih, pa to ni razvidno, oziroma je razvidno ravno nasprotno, saj tožnik vseskozi navaja enake osebne podatke in jih ni nikoli spreminjal. 6. V zvezi z razlogi za omejitev gibanja na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 (na Center za tujce) tožnik, ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 39/2015 navaja, da je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da omejitev gibanja na Center za tujce pomeni v praksi odvzem prostosti, in hkrati poudarja, da se od izdaje navedene sodbe za prosilce za azil v Centru za tujce ni nič (bistvenega) spremenilo. Še vedno obstajajo omejitve, ki jih opiše, in ki izhajajo z Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, ki se uporablja tudi za prosilce za mednarodno zaščito, kar pomeni, da so prosilci za azil v skoraj enakem položaju kot drugi tujci, njihov položaj pa je primerljiv s položajem osebe, ki se nahaja v priporu. Pa tudi, če bi bil ukrep tožeče stranke dopusten, bi po navedbah v tožbi ne zadostil pogojem strogega testa sorazmernosti. Ukrep namreč ni nujen za to, da bi se ugotavljala tožnikova identiteta, niti primeren za doseganje zasledovanega cilja, teža posledic (odvzema svobode) pa je nesorazmerna koristim, ki bi lahko zaradi posega nastale. Utemeljitev, zakaj bi tožnik ne mogel biti omejen na območje azilnega doma, je po navedbah v tožbi pavšalna in pomanjkljiva. Območje azilnega doma, po katerem se lahko gibljejo prosilci za azil, je bistveno večje kot tisto, ki je na razpolago v Centru za tujce. Na območju azilnega doma tudi ni omejitev glede časa, v katerem se prosilec giblje na prostem, medtem ko je v Centru za tujce lahko na prostem le eno uro na dan, pa še to na majhnem notranjem igrišču in pod nadzorom policije. Po drugi strani pa argument tožene stranke, da ne uspe zagotoviti varovanja v azilnem domu, ni primeren, saj gre za pomanjkljivost, ki je na njeni strani in za katero mora poskrbeti, da jo odpravi. Če namreč omejitev gibanja na azilni dom ni operativna, se postavi vprašanje, ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja.

7. Glede tožnikove begosumnosti se v tožbi navaja, da sklicevanje tožene stranke na države, skozi katere je tožnik ilegalno prišel v Slovenijo, ne more biti relevanten očitek, saj bi bili sicer begosumni vsi prosilci, ki so prišli v Slovenijo po kopnem. Relevantno tudi ni ilegalno prehajanje meje, saj na enak način prehajajo meje vsi prosilci za mednarodno zaščito, pa tudi ne dejstvo, da je imel tožnik spočetka za cilj drugo državo, saj Slovenijo redko kateri prosilec pozna in je zato nihče nima za ciljno državo.

8. Obenem s tožbo tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo ter stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. V tej zvezi navaja, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo in da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah pomeni škodo že sama po sebi. Enako sledi iz sodbe in sklepa naslovnega (I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014) in Ustavnega sodišča (Up 729/03 z dne 11. 12. 2003). Navaja še, da mora biti v primeru kršitve pravice do osebne svobode v skladu s 15. členom Ustave, 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar bi sodišče ne moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kar bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz Ustave in EKČP. Razen tega hitro odločanje sodišča o zakonitosti odvzema prostosti prosilcu za mednarodno zaščito po sodni praksi ESČP pomeni tudi, da je v primeru nezakonitosti odvzema prostosti s strani sodišča prve stopnje tožnika potrebno takoj izpustiti. Pot do pravnomočne rešitve zadev pa vedno traja nekaj mesecev, ki bi jih tožnik moral preživeti v Centru za tujce, kar pomeni, da brez izdane začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

10. Na naroku za glavno obravnavo tožnik vztraja pri tožbi in pri zahtevi za izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 5. alinei prvega odstavka istega člena) v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

13. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce).

14. Po pregledu spisov in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotavljanje istovetnosti oziroma državljanstva tožnika, neutemeljeni. Tožnik je namreč v Slovenijo nedvomno prišel brez dokumentov in ni ne takrat ne kasneje v postopku predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje pristojni organ, se istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovi, če predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Ni pa pristojni organ podvomil v identiteto tožnika samo iz tega razloga, kot se zatrjuje v tožbi. Podvomil je tudi iz drugih razlogov, in sicer zato, ker je tožnik spreminjal izjavo, ki jo je dal glede vozniškega dovoljenja, predvsem pa zato, ker po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito oziroma med pridržanjem v Centru za tujce, čeprav je to možnost imel, ni niti poskušal pridobiti osebnih dokumentov in s tem dokazati svojo istovetnost. To, da ni poskušal pridobiti osebnih dokumentov, je tožnik potrdil tudi na zaslišanju pred sodiščem ter hkrati povedal, da tega niti ne namerava storiti. Poleg tega je v zvezi z izgubljenimi dokumenti povedal, da je tako potni list kot osebno izkaznico (pred prihodom v Grčijo) vrgel v morje, kar vse kaže na to, da svojo identiteto prikriva in s tem še dodatno potrjuje utemeljenost zaključkov, ki jih je naredila tožena stranka. Pri tem je potrebno poudariti, da je v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in da prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1). Ugotovitev istovetnosti prosilce pa je v tovrstnem postopku zelo pomembna, ne samo zato, da se ve, kdo je prosilec, temveč tudi zato, da se lahko ugotavljajo (subjektivne) okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.

15. Utemeljeni pa so po presoji sodišča tudi zaključki, ki jih je naredila tožena stranka glede izpolnjevanje pogojev za omejitev gibanja na podlagi določb 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču, ki ga je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Sodišče se z razlogi tožene stranke, ki so navedeni na 4. in 5. strani izpodbijanega sklepa, strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. Tožbeni ugovori v tej zvezi ne prepričajo o nasprotnem. Ilegalno prehajanje državnih mej, ki naj bi po navedbah v tožbi ne izpričevala tožnikove begosumnosti, nedvomno ni okoliščina, ki bi bila v prid tožniku, predvsem pa je to le ena od okoliščin, na katerih sloni odločitev. Poleg tega se namreč neprerekano ugotavlja še, da je tožnik že večkrat in v različnih državah zaprosil za mednarodno zaščito ter da izrečenih ukrepov ni spoštoval, ampak je pot vsakič znova nadaljeval v Švico, ki je bila njegova ciljna država. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga tu pač prijeli policisti in mu ni preostalo nič drugega. Sicer pa v Sloveniji, kar je potrdil tudi na zaslišanju, sploh ne želi ostati, kar vse tudi sodišče utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, če bi to možnost imel, zapustil Slovenijo in s tem onemogočil predajo Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici, ki jo je po podatkih spisov pristojni organ že zaprosil za nujni odgovor. Tožnik je na naroku pred sodiščem sicer izjavil, da želi na Hrvaško, kar pa po presoji sodišča še ne pomeni, da bi dejansko tudi počakal na izvedbo predaje. Dejstvo, da je pred prihodom v Slovenijo zapustil Hrvaško, in to z namenom, da pride v Italijo, celo kaže nasprotno: da ne želi nazaj na Hrvaško, oziroma da ostajajo njegov cilj druge države (Italija oziroma Švica).

16. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri namestitvi v Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da so razmere v Centru za tujce zadovoljive in pri tem ne izpostavi nobenih posebnih problemov, tudi ne tistih, ki se sicer izpostavljajo v tožbi. Res je sicer, da si želi več svobode ter da pogreša prosto gibanje izven Centra za tujce, kar pa še ne predstavlja okoliščine, ki bi pretehtala že navedene razloge za pridržanje in s tem, po presoji sodišča v zadostni meri izkazano, nevarnost pobega.

17. Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1. 18. K II. točki izreka

19. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

20. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Kar pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.