Jedro

Operativno urjenje je izjema po prvi alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19, zato ni odločilnega pomena, da je hkrati podana tudi izjema iz druge alineje prvega odstavka izreka navedene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sicer smiselno argumentiralo z neprimernostjo sistema rotacije. Ker za odločitev zadostuje ugotovitev ene izmed alternativno določenih izjem, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede manjkajočega elementa izrednih razmer, ki negirajo izjemo po tretji alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19.

Izrek

I.Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti 20,47 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II.V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo prikrajšanja pri plači tožniku za mesece: november 2017, avgust, september in oktober 2019, april, maj, julij, september in oktober 2021, in sicer neto zneske od bruto osnov, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek prikrajšanja pri plačah za mesece avgust 2017, februar, marec, september in oktober 2018, marec, maj in junij in november 2019, januar, februar, junij, avgust in september 2020, maj in junij 2021 ter april 2022, kot izhajajo iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 266,06 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je celoten sklop terenskih vaj in usposabljanj določilo kot izjemo od uporabe določb Direktive 2003/88/ES. Sodišče je odločilo v nasprotju s prakso VDSS v podobnih pogojih, npr. v zadevi Pdp 340/2023 in v zadevi Pdp 400/2023, saj ni razlikovalo med različnimi nalogami, za katere je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost in jih ni presojalo posebej. Sodišče SEU razlikuje različne kategorije vojaških oseb. Iz področja uporabe Direktive se tako lahko izključijo vse vojaške dejavnosti prav zaradi narave vojaških vaj in usposabljanj, ne glede na to, kaj se tam počne. Tožnik se je udeleževal večjega števila vojaških vaj in usposabljanj, ki so bile vnaprej načrtovane, vendar ni mogoče za vse trditi, da so bile vse te vaje in usposabljanja tožnikova soočenja s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev vojaških operacij. Sodišče je prezrlo, da je začetno usposabljanje potrebno razlagati ozko, skladno z namenom Direktive, sodišče pa je te izjeme neutemeljeno širilo na področje siceršnjih vojaških vaj in usposabljanj tožnika. Toženka ni dokazala, da je izjema od uporabe Direktive zanjo nujno potrebna in tudi ne, da potrebe po varstvu interesov ne bi bilo mogoče doseči tako, da bi se za tožnika uporabljala pravila direktiv. Toženka prav tako ni dokazala, da so bila urjenja, usposabljanja in vaje opravljena v okviru izrednih ali izjemnih okoliščin. Tudi vaje in usposabljanja so del tožnikovega rednega dela, izvajajo pa se tudi v pogojih, ki kar najbolj posnemajo pogoje, v katerih se pripadniki srečajo v primeru napotitve. Da je temu tako, izhaja tudi iz navedb toženke, da se proces vojaškega usposabljanja in izobraževanja nikoli ne zaključi. Navedbe so splošne, kar pomeni, da za tožnika ni veljala nobena posebna lastnost. Neutemeljeno je prezrlo, da je začetno usposabljanje vojaške osebe nujno izjema od siceršnjega usposabljanja, vendar pa jo je potrebno razlagati ozko. Štelo je, da spada dejavnost vojaških vaj in usposabljanj v okvir operativnih urjenj tožnika. Tožnik meni, da bi mu pripadalo plačilo v višini 100 % urne postavke tudi v primeru, če bi se njegova celotna dejavnost v vtoževanem obdobju upoštevala kot izjema od uporabe Direktive. Pri tem se sklicuje na obrazložitev v sodbi Pdp 445/2023 v zvezi s plačilom za stalno pripravljenost v primeru varovanja državne meje in na odločitve SEU, ki so navedene v sklepu U-I-165/19-11. Tudi iz določb ZDR-1 (142. člen) ne izhaja, da pripravljenost na določenem kraju ne predstavlja delovnega časa. Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, kar je skladno z Direktivo 2003/88/ES. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče tožniku neupravičeno ni priznalo povračila potnih stroškov njegovi pooblaščenki, priznalo pa je potne stroške pooblaščenki toženke za prihod na obravnavo s Ptuja. Če se tožniku odteguje plačilo potnih stroškov odvetnika, tudi toženki ne pripada plačilo potnih stroškov za zastopanje drugega oddelka Državnega odvetništva. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa se tožniku prizna povračilo vseh stroškov postopka. Pritožbene stroške priglaša.

4.Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in pritožbenemu sodišču predlagali, naj jo kot neutemeljeno zavrne in nasprotni stranki naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev razen delno o potrebnih stroških postopka toženke.

7.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri toženki v vtoževanem obdobju delo opravljal v logistični brigadi, logistični polk, na formacijski dolžnosti vojak voznik vodja skupine. Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila odrejena v okviru vojaških vaj ter usposabljanj na terenu, varovanja meje in straže, je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na varovanje državne meje in stražo, zahtevek pa je zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri plači za čas vojaških vaj in usposabljanj.

K pritožbi tožnika

8.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS). Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.

9.Čeprav se operativno urjenje redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil, se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za pojmovanje te dejavnosti kot dela običajnih nalog, ki bi se z ustreznim načrtovanjem lahko izvajala ob upoštevanju pravil Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov: ukazov toženke, pisne izjave C. C., izpovedi D. D., E. E. in tožnika pravilno zaključilo, da izvajanje vojaških vaj zahteva vzpostavitev takšnih pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, in da je tožnik na teh usposabljanjih sodeloval v dvojni vlogi, in sicer kot logistična podpora kakor tudi v vlogi vadbenca. Tako se pripadniki logistične podpore usposabljajo skladno z enoto, ki se usposablja, saj se morajo prilagajati poteku usposabljanja in prav tako kot drugi pripadniki, ki se usposabljajo, ne poznajo scenarija posamezne vaje, čeprav so vnaprej načrtovane, zato se morajo v takem primeru ustrezno odzvati in nuditi ustrezno logistično podporo. Namen vojaških vaj in usposabljanj je namreč kolektivna izurjenost pripadnikov oboroženih sil, ki se lahko doseže le z natančnim posnemanjem poteka pravih vojaških operacij, tudi ekstremnih.

10.Da rotacija pripadnikov logistične enote ni možna izhaja tudi iz izpovedi D. D. in E. E. ter pisne izjave C. C. Tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbi Pdp 340/2023 in Pdp 400/2023, saj je v obravnavani zadevi šlo za naloge, ki bi jih tožnik moral opravljati tudi v primeru vojnega napada ali druge nevarnosti, tako da s svojim delom ni pomagal le pri izvedbi vojaških vaj, ampak se je, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, tudi sam uril.

11.Operativno urjenje je izjema po prvi alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19, zato ni odločilnega pomena, da je hkrati podana tudi izjema iz druge alineje prvega odstavka izreka navedene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje sicer smiselno argumentiralo z neprimernostjo sistema rotacije. Ker za odločitev zadostuje ugotovitev ene izmed alternativno določenih izjem, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb glede manjkajočega elementa izrednih razmer, ki negirajo izjemo po tretji alineji prvega odstavka izreka sodbe C‑742/19.

12.Ob ugotovitvi, da narava vojaških vaj in terenskih usposabljanj izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno uporabilo nacionalno zakonodajo. Po drugem odstavku 97.e člena ZObr se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, tožniku pa za pripravljenost v času izvajanja vojaških vaj in usposabljanj na podlagi drugega odstavka 46. člena KPJS pripada le dodatek v višini 50 % urne postavke osnovne plače, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike do 100 % osnovne plače v tem delu utemeljeno zavrnilo.

13.Sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku ni priznalo potnih stroškov odvetnika, ki si ga je tožnik izbral izven območja razpravljajočega sodišča, saj tožnik v stroškovniku ni pojasnil utemeljenih razlogov za takšno izbiro odvetnika (155. člen ZPP).

14.Pritožba pa utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. Po tretjem odstavku 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017) Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanji oddelek na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) pa zastopa Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Zato stroški, nastali zaradi toženkinega odstopa spora v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, ki za reševanje skladno s Pravilnikom ni krajevno pristojen, niso potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena ZPP. Toženki tako ne pripada povračilo stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na prvi narok (2x40 točk) v višini 58,75 EUR ter kilometrina za prihod na vsakega od narokov na relaciji Ptuj-Maribor-Ptuj v skupnem znesku 53,84 EUR. Ob upoštevanju ostalih s prvostopenjsko sodbo priznanih stroškov toženke, je ta upravičena do povračila 966,30 EUR in glede na uspeh v postopku v višini 56,5 % do 545,96 EUR. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje znašajo potrebni stroški tožnika glede na uspeh v postopku 566,43 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 20,47 EUR, zato je pritožbeno sodišče II točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je tožniku dosodilo ta znesek (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnice

15.Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi z varovanjem državne meje ter straže izključila s področja uporabe te direktive.

16.Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Opredelilo se je do vseh relevantni navedb toženke, vse izvedene dokaze je pravilno in skrbno presodilo, na podlagi vsakega posebej ter vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka dokazno oceno sprejelo skladno z določbo 8. člena ZPP.

17.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem je varovanje meje podobno dejavnosti straže. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na merila iz sodbe C‑742/19 utemeljeno štelo, da obe dejavnosti predstavljata običajno službo, pri čemer je za vsako dejavnost posebej presojalo obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Pravilno je ugotovilo, da straže niso narekovale posebne varnostne potrebe ali izredne okoliščine. Za izjemo po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19 ne zadostuje zgolj teoretična možnost nastopa izrednih okoliščin, kot napačno zatrjuje toženka v pritožbi, temveč mora biti dejavnost oboroženih sil organizirana kot odziv na zaostrene varnostne okoliščine. Zato je pravilna presoja, da predstavlja straža običajno službo, ki je zajeta v področje uporabe Direktive 2003/88/ES. Oboroženost in izurjenost pripadnikov vojske ne spremeni narave te dejavnosti, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi, zato ni podana izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19.

18.Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v vtoževanem obdobju stražo opravljal kot običajno delovno nalogo, ki se je opravljala redno in kontinuirano na objektih vojašnice F., skladiščih G., H. in I., da je varovanje objektov opravljal sedem dni v tednu in sicer izmenoma stražo in pripravljenost na stražo neprekinjeno cel teden brez izhoda z obvezno prisotnostjo in v pripravljenosti, da kadarkoli prevzame delo stražarja. Delo je opravljal v mirnem času. Razporejena sta bila dva stražarja (poveljnik straže in vojak), ki sta se izmenjavala na 12 ur. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih prič pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki bi se lahko tudi v spornem obdobju opravljala v sistemu rotacije in sicer tako, kot se opravlja od leta 2022 dalje na podlagi dopolnitve direktive Generalštaba.

19.Ker se je sodišče prve stopnje tudi pri presoji tožbenega zahtevka glede pripravljenosti v okviru straže opredelilo do vseh relevantnih dokazov, navedlo vsa odločilna dejstva in jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, niti niso v nasprotju z izrekom, je izpodbijani del sodbe mogoče preizkusiti, pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen. Glede na ugotovitev, da se je straža izvajala kot redna služba v mirnem času brez posebnosti, je pravilen zaključek, da toženka ni dokazala okoliščin, ki bi kazale na to, da se je delo tožnice na straži opravljalo v okviru izjem, kot jih je opredelilo Sodišče EU v sodbi C‑742/19.

20.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je vojska začela delovati na področju varovanja državne meje zaradi množičnih migracij leta 2015, nakar se je ta dejavnost oboroženih sil leta 2020 preoblikovala v operacijo Odboj. Pritožbeno sodišče pritrjuje argumentom obrazložitve sodbe, da bi pojav množičnih migracij kvečjemu v začetni fazi lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Dejavnosti, ki traja že osem let, ni mogoče šteti za izredno. Pravilna je tudi ugotovitev, da tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije kot izhajajo iz sodbe SEU. Ta je definirana kot izredna okoliščina npr. naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja zdravja in varnosti skupnosti, a bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno spoštovati vsa z Direktivo določena pravila. Da pri varovanju državne meje ne gre za izredne razmere izhaja tudi iz sodb VS RS opr. št. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 17/2024 vse z dne 14. 5. 2024. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo pisni izjavi dr. B. B. in C. C., odločitev pa je tudi v tem delu pravilno obrazložena in utemeljena, so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21.V zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje v vtoževanem obdobju ni predstavljalo odziva na izredne dogodke (izjema po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19) ali vojaške operacije v pravem pomenu besede (izjema po prvi alineji izreka sodbe C‑742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti storilo očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je to neutemeljeno zatrjevano v pritožbi. S tem ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard vojaške operacije v pravem pomenu besede.

22.Pravilna je tudi presoja obstoja izjeme po drugi in četrti alineji izreka sodbe C‑742/19. Toženka v pritožbi neutemeljeno razlikuje med ugotavljanjem primernosti rotacij in možnostjo uvedbe takšnega sistema pri varovanju meje. Glede na ugotovitev, da je toženka varovanje meje pred letom 2020 izvajala z rotacijo zaposlenih, tako da ni posegala v jamstva na področju trajanja delovnega časa in počitka, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi bil sistem rotacije možen tudi po uvedbi operacije Odboj. Ker gre takšno organizacijo dela šteti za uresničljivo, je logičen zaključek, da je sistem rotacije pri varovanju meje primeren, tj. v skladu s pravili in tudi z namenom te dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi bilo varovanje meje mogoče izvesti tako, da se upošteva pravila o organizaciji delovnega časa, zato odstop od Direktive 2003/88/ES ne bi bil upravičen.

23.Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo argumente toženke v zvezi z neprimernostjo vsakodnevnih rotacij pripadnikov v času epidemije COVID-19, ko je bilo sprejetih večje število ukrepov za preprečevanje širjenja okužbe. Sodišče tega stališča pravilno ni upoštevalo. Delo v mehurčku bi toženka lahko dosegala na način, da bi na stražo v dnevnih rotacijah pošiljala vojaške enote, v katerih bi bili vedno isti pripadniki.

24.Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže, presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.

25.Ker s pritožbo toženke uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26.Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, toženka v celoti, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa je uspel le v majhnem delu zahtevka o povrnitvi stroškov pred sodiščem prve stopnje. Svoje stroške odgovorov na pritožbo pa skladno s 155. členom ZPP tudi krijeta sami, saj z njima k odločitvi o pritožbah nista bistveno prispevali.

Zveza:

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 1, 1/3 Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu - člen 2, 2/2

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97e Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 358, 358-5 Zakon o državnem odvetništvu (2017) - ZDOdv - člen 41, 41/3

Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.