Jedro

Prijava škode, ki jo je obsojenka prostovoljno vložila na zavarovalnici, se ne more šteti kot obvestilo, dano policiji (148. člen ZKP), ki bi ga bilo treba po 83. členu ZKP izločiti iz kazenskega spisa.

O odstopu zadeve v postopek poravnavanja (1. odstavek 161.a člena ZKP) in o odložitvi kazenskega pregona (162. člen ZKP) sme ob pogojih, navedenih v teh določbah, odločiti državni tožilec.

Presoja zakonitosti njegovega postopanja pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni niti predvidena niti mogoča. Odločbo o kazenski sankciji Vrhovno sodišče preizkuša le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Podana pa je takrat, če je kazenski zakon kršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

Izrek

Zahteva obs. B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 20.6.2003 obs. B.B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter ji po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 50.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 9.1.2004 zavrnilo pritožbi obsojenke in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo 150.000 SIT povprečnine.

Obsojenka je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitve določb 2. odstavka 18. člena ter 83. člena ZKP in kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in jo oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Iz utemeljitve predloga izhaja ocena, da sodišče s pravnomočno sodbo ni kršilo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, prav tako ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, kot jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnice zahteve je kršilo sodišče kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, ker v izreku pravnomočne sodbe opisano dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin kljub sicer obširnemu opisu, ki zajema tudi pravno povsem irelevantne okoliščine, ni konkretizirano. Po drugi strani zahteva navaja, da je obsojenka uveljavljala škodo na podlagi sklenjenega pogodbenega razmerja z zavarovalnico in da je zato izključena protipravnost ter obrazlaga pomen in pravno naravo kasko zavarovanja s sklepno ugotovitvijo, da ni z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila uslužbenko zavarovalnice v zmoto. Tudi očitek, da je obsojenka s kraja prometne nesreče odpeljala in se policistom ni prijavila ter da zaradi tega do izplačane odškodnine ni upravičena, je v izreku sodbe povsem v nasprotju z 2. točko 3. odstavka 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ki določa, da mora udeleženec v prometni nesreči prve kategorije vozilo čimprej odstraniti z vozišča. Po 4. točki 3. odstavka iste določbe pa obveščanje policista za prometno nesrečo prve kategorije ni predpisano.

Bistvo očitka, ki zadeva zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin, je v navedbi, da je obsojenka uslužbenki zavarovalnice J.M. lažnivo prikazovala, da je do škode na vozilu prišlo pri škodnem dogodku 6.9.2000 ob 18. uri v L., ki ga je povzročil neznan voznik tovornega vozila, čeprav je do škode na vozilu prišlo pri škodnem dogodku dne 6.9.2000 ob 12. uri v Š.L., ki ga je povzročila sama, ter s kraja nesreče odpeljala, nesrečo pa policistom tudi ni prijavila.

Lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin je glede na takšen opis konkretizirano, nanaša pa se na obsojenkino trditev, da se je pripetil škodni dogodek, ki ga ni bilo. Dejansko je šlo za prometno nesrečo, ki jo je povzročila obsojenka v povsem drugih okoliščinah, kot jih je prikazala. Njeno ravnanje po prometni nesreči, ki ga je ugotovilo sodišče, je bilo podlaga za izgubo pravic iz kasko zavarovanja. Izplačilo kasko zavarovanja je namreč obsojenka dosegla s prikazom neresničnih podatkov. Takšno lažno prikazovanje vsebuje zamolčanje dejanskih okoliščin, v katerih je v resnici prišlo do prometne nesreče. Določbe 122. člena ZVCP (Uradni list RS, št. 30/98, 21/02 in 67/02), ki je veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, so od udeleženca prometne nesreče med ostalim zahtevale, da ostane na kraju prometne nesreče prve kategorije toliko časa, kolikor je potrebno, da udeleženci v prometni nesreči dobijo potrebne podatke in izpolnijo evropsko poročilo o prometni nesreči (6. točka 3. odstavka 122. člena ZVCP). Prav tako so zahtevale od udeleženca prometne nesreče, da omogoči naknadno ugotavljanje dejstev, če je zapustil mesto nesreče in da v primernem času upravičenca do podatkov ter policijsko postajo obvesti, da je bil udeležen v prometni nesreči ter posreduje svoje podatke, navede kraj, kjer se zadržuje, registrsko številko vozila, kraj nesreče in ostale okoliščine (10. točka 3. odstavka 122. člena ZVCP). Obsojenka je ravnala z nasprotju z navedenimi določbami prometnega zakona. Zato ni utemeljena navedba v zahtevi, da je tozadevni očitek v izreku pravnomočne sodbe v nasprotju z 2. točko 3. odstavka 122. člena ZVCP, ki od udeleženca v prometni nesreči prve kategorije zahteva le, da vozilo čimprej odstrani z vozišča, ne pa da kraj nesreče zapusti in ne izpolni ostalih predpisanih obveznosti.

V 20. členu Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska Zavarovalniške hiše d.d. S. so določeni primeri, v katerih nastopi izguba pravic iz zavarovanja. Pravnomočna sodba skladno z navedbami v izreku ugotavlja, da obsojenka na podlagi točke d 2. odstavka 20. člena navedenih pogojev zaradi neresničnosti navedb v prijavi ni bila upravičena do izplačane škode. Pri tem je izhajalo iz okoliščin, da je obsojenka zapustila kraj nesreče, ne da bi nudila osebne podatke ter da se v tem primeru šteje, da se je izmaknila preiskavi za ugotavljanje alkohola, mamil ali drugih narkotikov.

V ugotovljenem položaju ni utemeljena trditev vložnice zahteve, da dejanje, ki je opisano v izreku napadene sodbe, nima vseh znakov obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako ne, da so podane okoliščine, ki izključujejo njegovo protipravnost. Kolikor pa zahteva ugotovljene dejanske okoliščine presoja drugače kakor sodišče v pravnomočni sodbi, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva tudi ocenjuje, da pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP dejstvo, da je sodišče napačen podatek o prijavi škode, ki izvira od obsojenke, uporabilo kot dokaz, ker že po Ustavi Republike Slovenije velja, da nihče ni dolžan izpovedati zoper sebe, svoje bližnje ali priznati krivdo. Po določbah 83. člena ZKP bi moralo biti vse gradivo, ki izvira od obsojenke ter je preko zavarovalnice in policije prišlo na sodišče, izločeno iz spisa in ne bi smelo biti podlaga za kazensko obsodilno sodbo.

V 3. odstavku 83. člena ZKP je določeno, katere dokaze in sporočila mora sodišče izločiti iz spisa. Prijava škode, ki jo je obsojenka prostovoljno vložila na zavarovalnici, se ne more šteti kot obvestilo, dano policiji (148. člen ZKP), ki bi ga bilo treba po 83. členu ZKP izločiti iz kazenskega spisa. Gre za listinski dokaz, ki sicer izvira od obsojenke, vendar ni bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali s kršitvijo določb kazenskega postopka. Zato je sodišče smelo v dokaznem postopku prebrati prijavo škode in nanjo opreti sodbo.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Trditev zahteve, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju, v nasprotju z razlogi sodbe in ker so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, prav tako ni utemeljena.

Obrazložitev, v kateri sodišče prve stopnje presoja obsojenkino ravnanje ter ugotavlja, da je pobegnila s kraja nesreče brez nudenja osebnih podatkov soudeležencu in se s tem izmaknila podvrženju postopka s strani policije in hkrati tudi J.J.-ju pri uveljavljanju škode iz njenega obveznega zavarovanja, ni v nasprotju z izrekom. Utemeljitev sodbe, ki zadeva zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, izhaja predvsem iz ocene obsojenkinega dejanskega ravnanja, kot je ugotovljeno z izvedenimi dokazi in ki je imelo za posledico plačilo škode. Slednje je tudi odločilno za presojo, da je obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje, ne pa okoliščina, povezana z uveljavljanjem škode nasprotnega udeleženca. Sicer pa iz očitka v izreku, da je obsojenka odpeljala s kraja nesreče, ki je policistom ni prijavila, posredno izhaja tudi njena opustitev nudenja potrebnih podatkov soudeležencu.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojenka dejanje storila z direktnim naklepom, saj se je zavedala protipravnosti svojega dejanja in ga hotela storiti, je treba povezati z ostalimi razlogi in tudi z razlogi sodbe sodišča druge stopnje. Na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin je sodišče sklepalo tako na zavestno kot tudi na voljno sestavino naklepa. Zahteva graja razloge sodbe, v katerih je povzeta izpovedba predstavnice zavarovalniške hiše S., toda pri tem prezre tisti del, v katerem je izpovedala, da obsojenka v primeru zapustitve kraja nesreče brez nudenja osebnih podatkov udeležencu ni bila v nobenem primeru upravičena do izplačila iz kasko zavarovanja. Pravnomočna sodba vsebuje jasne in določne razloge o krivdni obliki, s katero je obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje in zato v tem pogledu nima pomanjkljivosti, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

O odstopu zadeve v postopek poravnavanja (1. odstavek 161.a člena ZKP) in o odložitvi kazenskega pregona (162. člen ZKP) sme ob pogojih, navedenih v teh določbah, odločiti državni tožilec. Presoja zakonitosti postopanja državnega tožilca v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni niti predvidena niti ni mogoča. Uporaba instituta dejanja majhnega pomena (14. člen KZ), ki izključuje protipravnost dejanja, je vezana na ugotovitev tako objektivnega kriterija (nevarnost dejanja, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, je objektivno neznatna) kot tudi subjektivnega kriterija (na majhen pomen dejanja kažejo nizka stopnja kazenske odgovornosti obdolženca ali njegove osebne okoliščine).

Sodišče je ugotovilo, da je podana zakonska podlaga za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave, ne pa tudi, da so izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 14. člena KZ. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče ni zbralo prav nobenih podatkov o obsojenkini življenjski zgodovini, njenem delu, o izvrševanju poklicnih dolžnosti in o udejstvovanju na humanitarnih področjih ter da je pri izreku kazenske sankcije njeno starost upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Iz teh izvajanj zahteve sledi, da sodišče ni ugotovilo okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije in za presojo dejanja majhnega pomena, starost pa zmotno ocenilo kot obteževalno okoliščino. Tudi v tem obsegu zahteva uveljavlja v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Odločbo o kazenski sankciji Vrhovno sodišče preizkuša le v okviru kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Podana pa je takrat, če je kazenski zakon kršen v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva obs. B.B. Zato je njeno zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).