Jedro

Tožnik pred zatrjevanim motilnim dejanjem – ponovno postavitvijo ovir na pot, ni imel zadnje mirne posesti poti, ki bi ga opravičevala do posestnega varstva. Okoliščine, da si je tožnik oktobra 2009 sam odprl pot, tako da je po njej enkrat zapeljal z avtomobilom (morebitne nadaljnje vožnje je toženec takoj preprečil s ponovno namestitvijo ovir), ni mogoče šteti kot izvrševanje posesti poti, temveč zgolj kot enkraten prehod.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dopolnitev pritožbe z dne 10.6.2010 se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se tožencu naloži, da je dolžan v osmih dneh odstraniti s poti na parc. št. 1347/1 kamnite skale in s tem tožniku omogočiti nemoteno uporabo poti po navedeni parceli in po parc. št. 1347/11 k.o. L. ter naj se tožencu prepove v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v tožnikovo posest poti. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da tožnik ni imel posesti poti že od maja 2009 dalje ter da je imel zadnjo mirno posest vse do oktobra 2009, ko je prišlo do zatrjevanega motilnega ravnanja, toženec.

Proti sklepu se pritožuje tožnik z osebno vloženo pritožbo, ki pa ni obrazložena (naknadna dopolnitev pritožbe je bila, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, prepozna) ter s pritožbo, vloženo po pooblaščenki. Tožnikova pooblaščenka v pritožbi navaja, da se tožnik ne strinja z zaključkom sodišča, da naj bi zadnje mirno posestno stanje sporne poti imel toženec, kot tudi ne s stališčem v obrazložitvi sklepa, da daje sodišče v primerih, ko se posestno stanje izmenjuje na krajši rok od 30-ih dni, varstvo strankam glede na zadnje mirno posestno stanje. Tožnik je namreč, kot je sodišče ugotovilo, v oktobru 2009 s poti odstranil les in skale, ki so mu zapirale prehod in si s tem ponovno omogočil dostop z osebnim avtomobilom do svoje nepremičnine. Ker je toženec tožniku pot s skalami ponovno zaprl, je šlo za ponavljajoče se motilno dejanje, pri takih dejanjih pa teče rok za vložitev tožbe po vsakem motilnem dejanju znova. Ker je tožnik 18.10.2009 vzpostavil prvotno stanje poti, toženčeva posest ni trajala nepretrgoma in je zato tožniku posestno varstvo zagotovljeno. Po mnenju pritožbe pa sklep tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni. Predlaga spremembo sklepa tako, da pritožbeno sodišče zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožnik je vložil še dopolnitev svoje osebno vložene pritožbe, ki pa jo je pritožbeno sodišče kot prepozno zavrglo. Osemdnevni pritožbeni rok je namreč, ker je tožnikova pooblaščenka prejela izpodbijani sklep 26.5.2010, potekel 3.6.2010, dopolnitev pritožbe pa je bila oddana priporočeno na pošto šele 10.6.2010. Sicer pa pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da je tožnik od leta 2002 dalje za dostop z avtomobilom do svoje stanovanjske hiše na parc. št. 1273/3 k.o. L. uporabljal pot, ki teče po trasi gozdne vlake, ki jo je uredil toženec po svojih parcelah št. 1347/1 in 1347/11 k.o. L., da je toženec že v maju 2009 tožniku to dovozno pot zaprl, tako da je čez njo postavil žagan les in hlodovino, poleti istega leta pa nanjo postavil še skale, da zato tožnik od maja 2009 dalje obravnavne poti ne more več uporabljati za dostop z avtomobilom ter da je v oktobru 2009 tožnik s pomočjo svojih prijateljev odmaknil ovire (skale in les) s poti ter se istega dne z avtomobilom zapeljal do svoje stanovanjske hiše, toženec pa je istega dne pot ponovno zaprl z istimi skalami in lesom. Glede na te ugotovitve je pravilen materialnopravni zaključek sodišča, da tožnik pred zatrjevanim motilnim dejanjem – ponovno postavitvijo ovir na pot, ni imel zadnje mirne posesti poti, ki bi ga opravičevala do posestnega varstva. Okoliščine, da si je tožnik oktobra 2009 sam odprl pot, tako da je po njej enkrat zapeljal z avtomobilom (morebitne nadaljnje vožnje je toženec takoj preprečil s ponovno namestitvijo ovir), ni mogoče šteti kot izvrševanje posesti poti, temveč zgolj kot enkraten prehod. Pritožbene trditve o ponavljajočem se motilnem dejanju (ki so načeloma pravilne) so zato v obravnavanem primeru, ko tožnikova posest po prvem motilnem dejanju ni bila vzpostavljena vse do enkratne vožnje v oktobru 2009, zavajajoče. Res začne pri ponavljajočih se motilnih dejanjih rok za vložitev tožbe po vsakem motilnem dejanju teči znova, vendar je posestno varstvo pogojeno z obstojem posesti, ki pa v obravnavanem primeru ni bila izkazana.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).