Jedro

Tožnik, ki mu je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje prenehalo dne 30. 12. 2010, ko je že izpolnjeval pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine, ima pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2010 dalje, ki se mu od tedaj dalje tudi izplačuje, kljub temu da je zahtevo za priznanje starostne pokojnine vložil šele dne 3. 1. 2011. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine z dnem, ko je dopolnil določeno pokojninsko oziroma zavarovalno dobo in določeno starost in ni (več) vključen v obvezno zavarovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 6. 2011 in št. ... z dne 24. 1. 2011, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine v znesku 1.062,67 EUR od 4. 1. 2011 dalje, podrejeno da se mu priznana pravica do starostne pokojnine od 4. 1. 2011 dalje in naloži tožencu izdajo odločbe o odmeri starostne pokojnine, da mu toženec izplača zapadle zneske razlik med novo odmerjenimi zneski starostnih pokojnin in že odmerjenimi in izplačanimi zneski mesečnih starostnih pokojnin in zakonske zamudne obresti od zapadlih in neizplačanih zneskov razlik starostne pokojnine od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila in da mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka, zavrne.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 17. 6. 2011 in delno odločbo toženca št. ... z dne 24. 1. 2011 glede višine pokojnine in datuma priznanja pravice ter tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine v znesku 1.062,67 EUR na mesec od 4. 1. 2011 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izplačati zapadle zneske razlik med novo odmerjenimi zneski starostnih pokojnin in med že odmerjenimi in izplačanimi zneski mesečnih starostnih pokojnin s poračunom prejete pokojnine od 31. 12. 2010 do 3. 1. 2011 (II. točka izreka) in da je toženec dolžan na zneske razlik pokojnin iz II. točke izreka sodbe obračunati zakonske zakonske zamudne obresti od dneva, ko bi posamezni znesek razlike moral biti izplačan do dejanskega plačila razlik pokojnin in jih plačati v roku 60 dni po plačilu že zapadlih zneskov razlik (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer je zahtevano plačilo zakonskih zamudnih obresti v krajšem roku (IV. točka izreka). Obenem je sklenilo še, da je toženec dolžan tožniku povrniti 249,72 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe, to je zoper I., II., III. in V. točko izreka, se pritožuje toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od dneva, ko je tožnik to zahteval, to je od 4. 1. 2011 dalje, in v višini, kot bi jo uveljavil 4. 1. 2011, kršilo določbi 2. odstavka 156. člena in 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Poudarja, da je bil tožnik z dnem 30. 12. 2010 izbrisan iz imenika notarjev, zato mu je s tem dnem prenehalo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ima pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2010 dalje. Iz kogentnih določb 156. in 157. člena ZPIZ-1 izhaja, da se do dneva prenehanja zavarovanja ugotavljajo tako tožnikova pokojninska doba, kot tudi vsi ostali pogoji za pridobitev pravice do pokojnine, določeni v 36. členu ZPIZ-1. V kolikor so pogoji do dneva prenehanja zavarovanja izpolnjeni, pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Datum vložitve zahteve je pomemben le za pričetek postopka za uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja. V kolikor bi se tožnik želel upokojiti v letu 2011, bi moral ostati v zavarovanju tudi na dan 31. 12. 2010 oziroma do 3. 1. 2011, da bi imel priznano pravico do starostne pokojnine od 4. 1. 2011 dalje. Datum vložitve zahteve je po 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1 pomemben za to, da pravice iz obveznega zavarovanja, ki jih upravičenec ni uveljavil takoj, ko je zanje izpolnil pogoje, ne zastarajo. Vendar se pokojnina, ki je bila priznana od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju zavarovanja, izplačuje največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ šest mesecev za nazaj. Meni, da pri tožniku ne gre za takšen primer, saj je priznanje pravice istovetno z izplačilom pokojnine. Ker je toženec tožniku pravilno priznal starostno pokojnino od 31. 12. 2010 in jo tudi pravilno odmeril, ni podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti.

V odgovoru na pritožbo tožnik meni, da je pritožba toženca neutemeljena in njegovo stališče v zvezi z uporabo 156. in 157. člena ZPIZ-1 napačno. Poudarja, da mu je mesto notarja prenehalo na njegovo zahtevo in ne zaradi upokojitve. Meni, da se po 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1 pokojnina obračuna v naprej po vložitvi zahteve, na izrecno zahtevo zavarovanca pa lahko tudi za nazaj. Tožnik je za nazaj izrecno uveljavljal pokojnino le od 4. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da toženec ne more odločiti preko zahtevka zavarovanca. Postopek se je začel dne 4. 1. 2011, ko je toženec prejel zahtevo za uveljavljanje pravice. Zavarovanca ni mogoče upokojiti pred vložitvijo zahteve za upokojitev, saj je zahteva formalni pogoj za pridobitev pravice. Tako pridobi pravico z vložitvijo zahteve, če so za to izpolnjeni tudi materialni pogoji. Tožnik zahteve za uveljavitev pravice ni vložil v času, ko je bil zavarovan, temveč kasneje, to je po prenehanju zavarovanja. Zato so bili izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice do pokojnine šele 4. 1. 2011. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišč e je sodbo preizkusilo v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V tej zadevi, ko tožnik izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 17. 6. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 24. 1. 2011, se spor nanaša na pravico do starostne pokojnine. Pri tem je sporno, od kdaj dalje ima tožnik, ki mu je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje prenehalo dne 30. 12. 2010, ko je že izpolnjeval pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, zahtevo za priznanje starostne pokojnine pa je vložil dne 3. 1. 2011, pravico do starostne pokojnine, in v zvezi s tem, ali se tožniku zavarovalne osnove za leto 2010 vštejejo v pokojninsko osnovo.

Zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja skladno s 1. odstavkom 156. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena ZPIZ-1, prenehanje obveznega zavarovanja (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1).

Po 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, se pokojnina na podlagi 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj.

Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, se skladno z določbo 259. člena ZPIZ-1 začne na zahtevo zavarovanca, postopek pa je po tej določbi uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice.

Starostna pokojnina se skladno s 1. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za izračun pokojninske osnove se ne upoštevajo plače, nadomestila plače oziroma zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine (3. odstavek 39. člena ZPIZ-1).

S prvostopenjsko odločbo z dne 24. 1. 2011, potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 6. 2011, je toženec na podlagi tožnikove zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki jo je prejel dne 4. 1. 2011, odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 995,35 EUR na mesec od 31. 12. 2010 dalje. Pri tem je upošteval, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice do starostne pokojnine, to je do 31. 12. 2010, dopolnil 61 let in 9 mesecev starosti in 37 let, 11 mesecev in 6 dni pokojninske dobe ter skupaj z dodano dobo v trajanju 3 let, 3 mesecev in 5 dni, izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1, in starostno pokojnino odmeril v višini 74,5 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja, in sicer iz obdobja 1992 do 2009. Tako odmerjeno pokojnino je toženec skladno s 1. odstavkom 53. člena ZPIZ-1 zmanjšal za 0,3 %. Odločbo je oprl na 1. odstavek 156. člena ZPIZ-1 in 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1 in tožniku priznal pravico do starostne pokojnine in do njenega izplačevanja od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 presodilo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od vložitve zahteve za njeno priznanje dalje, to je od 3. 1. 2011 oziroma 4. 1. 2011, in mu starostno pokojnino odmerilo tako, kot da bi jo uveljavil leta 2011, torej tudi z upoštevanjem zavarovalnih osnov za leto 2010 v pokojninsko osnovo. Pri tem je zavzelo stališče, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil, ko ni bil več v zavarovanju, zato mu starostna pokojnina pripada od 1. 2. 2011 in še za nazaj od zahtevanega dne dalje. Takšno stališče sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča zmotno.

Pravico do starostne pokojnine zavarovanec po izrecni določbi 1. odstavka 156. člena ZPIZ-1 pridobi oziroma uveljavi z dnem, ko so izpolnjeni vsi pogoji za njeno priznanje. To so pogoj starosti in pogoj pokojninske oziroma zavarovalne dobe, določena v 36. člena ZPIZ-1, ter pogoj prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1. Pomeni, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine z dnem, ko je dopolnil določeno pokojninsko oziroma zavarovalno dobo in je dopolnil določeno starost ter ni (več) vključen v obvezno zavarovanje. Vsi navedeni pogoji so bili pri tožniku izpolnjeni dne 31. 12. 2010. Tožnik je namreč do prenehanja zavarovanja dne 30. 12. 2010, ko je bil razrešen poklica notarja in izbrisan iz imenika notarjev, izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1. Zato se pri tožniku pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma vsi pogoji iz 36. člena ZPIZ-1 ugotavljajo do dneva prenehanja zavarovanja. Prav zato, ker mu je zavarovanje prenehalo z dnem 30. 12. 2010, je ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe, pravico do starostne pokojnine pridobil z dnem 31. 12. 2010, ko torej ni bil več vključen v obvezno zavarovanje, saj so bili s tem dnem izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njeno uveljavitev, čeprav je bila zahteva za njeno priznanje vložena šele dne 3. 1. 2011, oziroma postopek uveden dne 4. 1. 2011, ko je toženec zahtevo prejel. Zavarovanec namreč pravice do starostne pokojnine ne pridobi že s samo izpolnitvijo zakonskih pogojev za pridobitev te pravice, temveč je ta na podlagi 259. člena ZPIZ-1 pogojena s predhodno vloženo zahtevo za pridobitev pravice. Zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine je tako pogoj za uvedbo postopka, v katerem toženec ugotavlja, ali so izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za priznanje te pravice, in v katerem se, v kolikor so ti pogoji izpolnjeni, ta pravica tudi prizna. Pri tem se pravica do starostne pokojnine prizna pod pogoji in na način, določen v ZPIZ-1. Zato tožnik v odgovoru na pritožbo neutemeljeno vztraja, da so bili pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnjeni šele z vložitvijo zahteve za priznanje pravice do pokojnine, to je z dnem 3. 1. 2011 oziroma z dnem 4. 1. 2011. Z vložitvijo zahteve se je začel postopek za uveljavitev pravice do starostne pokojnine, le-to pa tožnik lahko uveljavi le tako, kot je določeno v ZPIZ-1, torej po 1. odstavku 156. člena ZPIZ-1 z dnem 31. 12. 2010. Od 31. 12. 2010 dalje, to je od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, se tožniku starostna pokojnina skladno z določbo 1. odstavka 157. člena ZPIZ-1 tudi izplačuje. Ker je prenehanje obveznega zavarovanja pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine, tožnik pa je pogoje iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice izpolnil do prenehanja zavarovanja, se mu od prvega dneva, ko ni bil več obvezno zavarovan, prizna pravica do starostne pokojnine, ki se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Datum priznanja pravice do starostne pokojnine je zato v obravnavanem primeru istoveten z datumom njenega izplačevanja. Določba 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 za tožnika ni uporabljiva, saj se nanaša na osebe, ki ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine niso bile obvezno zavarovane in tudi niso vložile zahteve za priznanje te pravice.

Navedeno pomeni, da je odločitev toženca v izpodbijanih odločbah, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2010 dalje pravilna. Pravilno pa je toženec pri odmeri starostne pokojnine oziroma pri izračunu pokojninske osnove uporabil tudi 3. odstavek 39. člena ZPIZ-1 in tožnikovih zavarovalnih osnov iz leta 2010 ni upošteval pri njenem izračunu. Za izračun tožnikove pokojninske osnove namreč ni mogoče upoštevati zavarovalnih osnov iz leta 2010, to je iz koledarskega leta, v katerem je tožnik uveljavil pravico do starostne pokojnine. Določba 3. odstavka 39. člena ZPIZ-1 glede na določbe 156. člena, 157. člena in 259. člena ZPIZ-1 iz oblikovanja pokojninske osnove pri tožniku izključuje plače oziroma zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za priznanje pravice do pokojnine in pravica do pokojnine uveljavljena. Ker je tožnik pravico uveljavil v letu 2010, se zavarovalne osnove iz tega leta ne upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove za odmero pokojnine.

Toženec je torej z izpodbijanima odločbama tožniku pravilno priznal in odmeril starostno pokojnino od 31. 12. 2010 dalje brez upoštevanja zavarovalnih osnov za leto 2010 pri pokojninski osnovi.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točka izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, na odpravo odločb toženca z dne 17. 6. 2011 in z dne 24. 1. 2011, na priznanje pravice do starostne pokojnine v znesku 1.062,67 EUR od 4. 1. 2011 dalje, in v tem delu podrejen tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine od 4. 1. 2011 dalje in naložitev tožencu izdajo odločbe o odmeri starostne pokojnine, in izplačilo zapadlih zneskov razlik med novo odmerjenimi zneski starostnih pokojnin in že odmerjenimi in izplačanimi zneski mesečnih starostnih pokojnin, in zakonskih zamudnih obresti od zapadlih in neizplačanih zneskov razlik starostne pokojnine od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila, ter na povrnitev stroškov postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka.

Tožnikov odgovor na pritožbo toženca k njeni rešitvi ni pripomogel, zato tožnik stroške v zvezi s tem krije sam (1. odstavek 155. člena ZPP).