Jedro

Tožnik je v okviru „duševnih bolečin“ uveljavljal dve obliki nepremoženjske škode, tako duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kakor tudi duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje bi moralo zato v okviru materialnega procesnega vodstva od tožnika zahtevati pojasnilo, koliko uveljavlja iz naslova posamezne postavke nepremoženjske škode oz. bi lahko tako enotno postavljen tožbeni zahtevek, v kolikor ga po posameznih oblikah nepremoženjske škode ne bi razmejil tožnik, razmejilo samo.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) razveljavi za znesek 26.766,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2005 dalje do plačila, v odločitvi o pravdnih stroških (drugi odstavek I. točke izreka) pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti ter se v celotnem razveljavljenem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne.

2.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (prvi odstavek I. točke izreka) spremeni tako, da celotni nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje odslej glasi: „I.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 7.011,23 (sedem tisoč enajst 23/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2005 dalje do plačila.

II.

V presežku, za znesek 39.665,46 (devetintrideset tisoč šeststo petinšestdeset 46/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2005 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.“

3.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti prvostopne sodbe plačati tožeči stranki odškodnino v višini 11.442,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2005 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna tožniku (pravilno: toženi stranki) v roku 15 dni od prejema prvostopne sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 540,24 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (vse I. odstavek izreka). V presežku, za znesek 62.001,05 EUR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe ter posledično zoper odločitev o pravdnih stroških se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zadobljenimi poškodbami tožnika v prometni nesreči dne 20.4.2003 in mu v posledici tega prenizko dosodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo po 179. členu Obligacijskega zakonika - OZ. Tako naj bi sodišče prve stopnje pri ocenjevanju in vrednotenju denarne odškodnine za telesne bolečine tožniku glede na medicinsko ekspertizo s prisojo 19.000,00 EUR iz tega naslova prisodilo prenizko odškodnino, s čimer pritožnik hkrati smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Podobno po prepričanju tožnika velja tudi za na prvi stopnji prisojeno denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 40.000,00 EUR, pri odmeri katere sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika zaradi zmanjšanja funkcionalnosti leve okončine in posledičnih težav pri daljši hoji in stoji. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da iz tega naslova uveljavljana odškodnina v višini 66.766,81 EUR vsebuje tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti (brazgotine zaradi operativnih posegov), s čimer se prvostopno sodišče sploh ni ukvarjalo, čeprav za ugotavljanje skaženosti ni potrebno posebno strokovno znanje, delno pa je skaženost opisal tudi izvedenec v svojem mnenju. Znatno prenizka naj bi bila tudi prisojena odškodnina za po tožniku pretrpljen strah, zlasti v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki jo je izvedenec ocenil z najvišjo možno oceno za ves čas trajanja zdravljenja. Sodišče prve stopnje naj bi pri njeni odmeri spregledalo pri tožniku še vedno prisoten strah v zvezi z morebitnim poslabšanjem zdravstvenega stanja in strah pred še eno načrtovano operacijo, poleg tega je v pritožnikovem subjektivnem doživljanju izid zdravljenja še vedno negotov, kar še stopnjuje njegovo zaskrbljenost. Primarno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper obsodilni del prvostopne sodbe, ki presega znesek 7.011,23 EUR s pripadki, se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje delna plačila toženke pred pravdo valoriziralo na dan 4.11.2005, torej do dneva, ko je po presoji sodišča prve stopnje nastopila zamuda toženke, nato pa valoriziran znesek že plačane odškodnine odštelo od zneska odškodnine, do katerega je ob upoštevanju tožnikove 10% sokrivde upravičen tožnik. S takim upoštevanjem delnih plačil na račun odškodnine je sodišče prve stopnje po prepričanju toženke zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker za valorizacijo delnih plačil do dne 4.11.2005 tudi ni navedlo razlogov, naj bi bila s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Toženka izpostavlja, da valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha, zato pri delnem plačilu ni pomembno le, kolikšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oz. še obstaja in se valorizira naprej. Valorizacijo je zato potrebno opraviti do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj se odškodnina odmerja po cenah na dan izdaje prvostopne sodbe, in ne na dan, ko je nastopila zamuda dolžnika s plačilom. Na način, kot je valorizacijo opravilo sodišče prve stopnje, se realna vrednost delnih izpolnitev ohranja le do 4.11.2005, kasneje pa ne več, čeprav toženka z delnimi izpolnitvami ni bila v zamudi. Toženka prilaga izračune valorizacije delnih plačil od dneva plačila do dneva izdaje prvostopne sodbe in na njihovi podlagi navaja, da je tožniku dolžna plačati le še 7.011,23 EUR odškodnine, v presežku pa je obsodilni del prvostopne sodbe nepravilen, zato predlaga njegovo spremembo v smeri zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka skupaj s pripadki. Posledično izpodbija tudi prvostopno stroškovno odločitev ter hkrati izpostavlja očitno pomoto v tem delu sodbe, da je namreč dolžna stroške pravdnega postopka povrniti tožeča stranka tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožba tožnika je delno, pritožba toženke pa je v celoti utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje po tožniku uveljavljane denarne odškodnine za „pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti“ v okviru materialnega procesnega vodstva ni razmejilo po posameznih postavkah zatrjevane nepremoženjske škode. Posledično v zavrnilnem delu prvostopne sodbe, ki se nanaša na ti postavki nepremoženjske škode, manjkajo razlogi za odločitev o tožbenem zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, iz obrazložitve prvostopne sodbe pa tudi ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sploh upoštevalo vse po tožniku zatrjevane in tudi po izvedencu ugotovljene posledice poškodbe ter iz njih izvirajoče tožnikove vsakodnevne omejitve. V po toženki izpodbijanem obsodilnem delu prvostopne sodbe pa je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženkina že opravljena delna plačila iz naslova odškodnine valoriziralo le do dne, ko je nastopila zamuda toženke (4.11.2005), in ne do dneva izdaje prvostopne sodbe, torej do dne, ko je sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerjalo odškodnino, do katere je tožnik upravičen.

V obravnavani zadevi je tožnik od toženke terjal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi dne 20.4.2003 kot sopotnik zavarovanca toženke. Medtem ko iz obravnavanih pritožb ni razbrati graje prvostopne odločitve o temelju tožbenega zahtevka, da je namreč toženka za tožniku nastalo škodo odškodninsko odgovorna v obsegu 90%, 10% pa znaša soprispevek tožnika zaradi njegovega neskrbnega ravnanja (vožnje z alkoholiziranim voznikom), tožnik prisojeno mu odškodnino za nepremoženjsko škodo graja kot prenizko. Iz uvoda tožnikove pritožbe sicer izhaja tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zadobljenimi poškodbami tožnika, ki pa v nadaljevanju pritožbe ni konkretizirana, zato sodišče druge stopnje ni imelo nobenih razlogov za dvom v obseg tožnikovih telesnih poškodb, kot jih je sodišče prve stopnje podrobneje opisalo v obrazložitvi svoje sodbe na strani 4. Za telesne bolečine, ki jih je moral tožnik prestati in jih še prestaja v posledici obravnavanega škodnega dogodka (do 90 dni hude telesne bolečine, srednje hude telesne bolečine do 30 dni, lažje telesne bolečine do konca zdravljenja ter še vedno prisotne neprestane zmerne telesne bolečine) in za številne nevšečnosti med zdravljenjem (kot le-te podrobneje izhajajo iz obrazložitve prvostopne sodbe na strani 4), je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 25.037,56 EUR prisodilo denarno odškodnino v višini 19.000,00 EUR. Navedeni znesek tudi po prepričanju sodišča druge stopnje predstavlja pravično denarno satisfakcijo za to obliko tožnikove nepremoženjske škode, ki upošteva kriterije za odmero denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ, v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnine pa je v tej višini prisojena odškodnina primerljiva tudi s sodno prakso v podobnih primerih. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje po njenem zvišanju na celotni po tožniku zahtevani znesek.

Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji o na prvi stopnji prenizko prisojeni denarni odškodnini iz naslova strahu, ki ga je tožnik zaradi nezavesti v trenutku poškodbe utrpel predvsem v obliki zaskrbljenosti v času zdravljenja v škodnem dogodku utrpelih poškodb. Čeprav je izvedenec tožnikov sekundarni strah ocenil kot izjemno hudega oz. z najvišjo možno oceno za ves čas trajanja zelo zahtevnega zdravljenja, tožniku iz tega naslova prisojena denarna odškodnina v višini 7.000,00 EUR (od zahtevanih 16.691,70 EUR) predstavlja primerno denarno satisfakcijo za to obliko nepremoženjske škode (179. in 182. člen OZ), ki je tudi na zgornji meji po sodni praksi prisojanih denarnih odškodnin iz tega naslova. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje po njenem zvišanju na celotni zahtevani znesek. Sodišče druge stopnje glede na vsebino pritožbene graje zgolj dodaja, da strah pred morebitnim (sicer medicinsko nepredvidenim) poslabšanjem zdravstvenega stanja ni pravno priznana škoda v okviru sekundarnega strahu, ki zajema zgolj zaskrbljenost v procesu zdravljenja posledic konkretnega škodnega dogodka. Prepričanja o primerni višini tožniku prisojene denarne odškodnine iz tega naslova glede na siceršnjo dolgotrajnost zdravljenja in veliko število posegov, ki jih je moral tožnik že prestati, ne more omajati niti v pritožbi izpostavljena še ena operacija, na katero tožnik še čaka (odstranitev žeblja iz desne golenice), na katero je v svojem izvedenskem mnenju na list. št. 86 spisa opozoril tudi izvedenec, iz česar je mogoče sklepati, da jo je pri oceni sekundarnega strahu tudi upošteval. V pritožbi izpostavljenega, da naj bi bil izid tožnikovega zdravljenja še vedno negotov, kar še stopnjuje njegovo zaskrbljenost, ugotovitve na prvi stopnji izvedenega dokaznega postopka ne potrjujejo (posledice tožnikove poškodbe so namreč hude in trajne – obrazložitev prvostopne sodbe na strani 5, z izjemo predvidene operacije pa izvedenec ni opisal predvidenega nadaljnjega zdravljenja tožnika).

Tožnik je v svoji tožbi med drugim zahteval tudi plačilo denarne odškodnine za „duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti“ v višini 16,000.000,00 SIT oz. sedaj 66.766,81 EUR. V utemeljitev zahtevanega je opisoval težave pri dolgi in hitri hoji ter pri dolgotrajnejšem sedenju, nepopolno zadrževanje vode in blata, neobčutenje aferentnih spolnih dražljajev ter skaženost po celem telesu zaradi brazgotin po operativnih posegih, postoperativnih kožnih infekcijah kakor tudi krajše leve noge za 1,5 cm. Iz pravkar opisanih tožbenih navedb, ki jih tekom postopka tožnik v bistvenem ni spremenil oz. popravil, je mogoče razbrati, da je tožnik v okviru „duševnih bolečin“ uveljavljal dve obliki nepremoženjske škode po 179. členu OZ: tako duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kakor tudi duševne bolečine zaradi skaženosti, za kar je zahteval skupno denarno odškodnino v višini 66.766,81 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo zato v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) od tožnika zahtevati pojasnilo, koliko pravzaprav uveljavlja iz naslova posamezne postavke nepremoženjske škode oz. bi lahko tako enotno postavljen tožbeni zahtevek, v kolikor ga po posameznih oblikah nepremoženjske škode ne bi razmejil tožnik, razmejilo samo. Prvostopno sodišče pa je nasprotno očitno sploh spregledalo, da tožnik zahteva tudi denarno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj vprašanj v zvezi s skaženostjo med postopkom postavljenemu izvedencu ni zastavilo (sklep o postavitvi izvedenca na list. št. 71 in 72 spisa). Glede na to, da je izvedenec v svojem mnenju vendarle opisal ob objektivnem pregledu tožnika ugotovljene brazgotine zaradi operativnih posegov kakor tudi druge objektivno zaznavne posledice poškodbe (list. št. 84 spisa), je utemeljena pritožbena graja, da bi lahko sodišče prve stopnje (po tem, ko bi tudi pravdnim strankam dalo možnost, da se izjavijo o tej obliki nepremoženjske škode) ob opisanih objektivnih posledicah samo ugotavljalo subjektivna merila, ki utemeljujejo prisojo denarne odškodnine iz naslova skaženosti (torej vpliv ugotovljenih sprememb oškodovančeve zunanjosti na njegovo psihično ravnotežje oziroma počutje, pri čemer se te lastnosti upoštevajo do razumne meje). Sodišče prve stopnje pa se nasprotno z vprašanjem duševnih bolečin zaradi skaženosti sploh ni ukvarjalo. Zato v zavrnilnem delu prvostopne sodbe, ki se nanaša na zahtevano denarno odškodnino iz naslova „duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti (66.766,81 EUR – 40.000,00 EUR =

26.766,81 EUR ), manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Poleg tega ni mogoče preizkusiti, ali se ta zavrnilni del prvostopne sodbe nanaša le na uveljavljano denarno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ali pa v delu zajema tudi (zavrnjeno) odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Utemeljena je namreč tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v okviru slednje postavke nepremoženjske škode ni upoštevalo zmanjšanja funkcionalnosti tožnikove leve okončine zaradi njene skrajšave za 1,5 cm ter posledično po izvedencu ugotovljene okvare lokomotornega aparata, kar pri tožniku povzroča težave pri daljši hoji in stoji (izvedensko mnenje na list. št. 84 spisa) oz. vsaj iz obrazložitve prvostopne sodbe ni mogoče razbrati, da bi sodišče prve stopnje take posledice pri tožniku v prisojeno denarno odškodnino iz tega naslova zajelo. V okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti se je namreč sodišče prve stopnje osredotočilo predvsem na tožnikove življenjske omejitve zaradi nezmožnosti kontroliranja urina in blata ter zaradi težav v spolnosti (obrazložitev prvostopne sodbe na straneh 4 in 5), kar je sicer tožnik zaslišan kot stranka v svoji izpovedbi tudi prvenstveno izpostavljal. Vendar pa ni mogoče spregledati, da je tožnik že v tožbi zatrjeval zmanjšanje svoje življenjske aktivnosti zaradi nezmožnosti daljše in hitre hoje in stoje, kar je izvedenec v svojem mnenju potrdil. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnika povprašati tudi o teh posledicah poškodbe, ki jih je predhodno že zatrjeval, nato pa v obrazložitvi prvostopne sodbe natančno opisati, ali jih je pri prisoji denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo oz. jih morebiti štelo kot premalo intenzivne, zaradi česar za duševne bolečine, ki jih utegnejo povzročati, denarne odškodnine ni odmerilo.

Vse navedeno je v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijanega zavrnilnega dela prvostopne sodbe, ki se nanaša na „duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti“ (znesek 26.766,81 EUR s pripadki) in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka izreka te odločbe). Zgoraj opisane kršitve postopka namreč glede na njeno naravo (opuščeno razmejitev tega dela tožbenega zahtevka po posameznih postavkah nepremoženjske škode, posledično potrebo po izvedbi celotnega dokaznega postopka v zvezi s skaženostjo tožnika kakor tudi po ponovni presoji, ali so v okviru zmanjšanja življenjske aktivnosti zajete vse tožnikove pravno relevantne posledice) sodišče druge stopnje ni moglo samo odpraviti. V ostalem je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

Utemeljena je tudi toženkina pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njena predpravdna plačila iz naslova odškodnine (katerih datumi in posamezni zneski so bili med pravdnima strankama med postopkom nesporni – list. št. 105 spisa) valoriziralo na dan 4.11.2005, ko je po zaključku sodišča prve stopnje nastopila zamuda toženke, in ne do dne izdaje prvostopne sodbe. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je treba delna plačila na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo valorizirati na dan izdaje sodne odločbe, torej na čas, v katerem sodišče to odškodnino odmerja in s tem zagotavlja ohranjanje realne vrednosti odškodnine. Drugi odstavek 168. člena OZ namreč zahteva odmero povračila škode po cenah na dan izdaje sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine. Ta določba hkrati predstavlja tudi posredno pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oz. v kakšnem deležu še obstoji in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila do odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava med pravdnima strankama nesporna po toženki že opravljena delna plačila na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo s pomočjo aplikacije na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije za revalorizacijo denarnih zneskov (http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp) valoriziralo na dan izdaje prvostopne sodbe dne 9.1.2009 (revalorizacija posameznih zneskov v prilogi drugostopne sodne odločbe). Ker pa po izračunu sodišča druge stopnje skupna valorizirana vrednost delnih plačil znaša 52.875,75 EUR, medtem ko se toženka v svoji pritožbi zavzema, da se od zneska denarne odškodnine, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevaje 10% soprispevek odmerilo tožniku (59.400,00 EUR), odšteje zgolj 52.388,77 EUR, je sodišče druge stopnje moralo upoštevati toženkin preračun valorizirane vrednosti opravljenih plačil, saj bi sicer z upoštevanjem višjega zneska valorizirane vrednosti plačil prekoračilo obseg toženkine pritožbene graje. Pri tem sodišče druge stopnje le dodaja, da je do razlike pri izračunu valorizirane vrednosti očitno prišlo zaradi po toženki upoštevanih nekoliko kasnejših datumov delnih plačil, kot so bili le-ti med pravdnima strankama nesporno določeni (list. št. 105 spisa), kakor tudi po toženki upoštevanega nekoliko nižjega zneska delnega plačila na dan 5.11.2004 (oz. na dan 15.11.2004, kot ga je upoštevala toženka). Ob pravilnem odštetju toženkinega seštevka med postopkom opravljenih delnih plačil, valoriziranih na dan izdaje prvostopne sodbe, od na prvi stopnji tožniku določene denarne odškodnine (59.400,00 EUR), je tako dolžna toženka tožniku plačati le še 7.011,23 EUR skupaj s pripadki, kar je v skladu s peto alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP narekovalo spremembo izpodbijanega obsodilnega dela prvostopne sodbe v tej smeri (2. točka izreka te odločbe).

Opisana drugostopna odločitev (sprememba in delna razveljavitev prvostopne sodbe) je narekovala tudi razveljavitev prvostopne stroškovne odločitve (1. točka izreka drugostopne odločbe). V novem sojenju bo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških upoštevaje že dosežen pravdni uspeh pravdnih strank kakor tudi uspeh, ki ga bo po ponovni odločitvi v sedaj razveljavljenem delu prvostopne sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom istega člena pridrži za končno odločbo.

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.