Jedro

V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je carinski organ pravilno in zakonito zavrnil zahtevek tožnika za odpust dajatev, naloženih z odmerno odločbo, na podlagi drugega odstavka 236. člena v zvezi z b) točko drugega odstavka 220. člena CZS. V postopku inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri prvih 10 carinskih deklaracijah pravilno obračunaval dajatve od celotne vrednosti uvoženih vozil. Pri preostalih 91 carinskih deklaracijah pa je dajatve obračunaval od nižje vrednosti uvoženih vozil, brez upoštevanja vrednosti predhodno na oplemenitenje izvoženega blaga – motorja in katalizatorja, kar pa ni bilo pravilno. Tožnik ugovarja, da je prišlo do napake carinskega organa v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS. Predložitev napačne deklaracije je v prvi vrsti napaka, posledično pa tudi odgovornost deklaranta. To izhaja iz prvega odstavka 199. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. junija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti, ki določa, da je deklarant odgovoren za točnost navedb v deklaraciji in pristnost predloženih dokumentov. Da sprejetje napačne deklaracije oz. dokumentacije in prepustitev carinskega blaga v prost promet na njihovi podlagi ni napaka carinskega organa logično izhaja iz 73. člena CZS. Slednji omogoča carinskemu organu, da dovoli prepustitev blaga tudi brez preverjanja navedb v deklaraciji. Določba 78. člena CZS pa carinskim organom dovoljuje naknadno preverjanje podatkov v deklaraciji ter jih zavezuje, da v primeru ugotovljene nepravilnosti sprejmejo potrebne ukrepe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Sežana (carinski organ) zavrnil zahtevo tožnika (prej A. d.o.o. in družbe B. d.d. kot solidarnih dolžnikov) za odpust dajatev v višini 286.753,05 EUR na podlagi drugega odstavka 236. člena v povezavi z b) točko drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika Skupnosti (Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku skupnosti (UL L 302, 19. 10. 1992 s spremembami; v nadaljevanju CZS), obračunanih z odmerno odločbo Carinskega urada Sežana DT 4242-50/2009-2 z dne 13. 8. 2009 (v nadaljevanju odmerna odločba) spremenjeno z odločbo Ministrstva za finance DT-498-1-246/2009-10 z dne 29. 12. 2010 (pravnomočno 29. 5. 2012 s sodbo Upravnega sodišča RS, I U 229/2011-10 z dne 29. 5. 2013).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da carinski organ ni ugotovil, da bi bili v predmetni zadevi podani kumulativno določeni pogoji iz b) točke drugega odstavka 220. člena CZS v zvezi z drugim odstavkom 236. člena CZS, kot to navaja tožnik. Z odmerno odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) na podlagi 101 carinskih deklaracij, ki jih je tožnik v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 5. 2009 vložil pri Izpostavi Luka Koper za carinski postopek ponovnega uvoza motornih vozil s sprostitvijo v prost promet in domačo porabo brez davčno oproščene dobave po predhodnem postopku začasnega izvoza v postopku pasivnega oplemenitenja (postopek 6121). Carinski organ je menil, da je potrebno v primeru, ko so se iz drugih držav članic EU začasno izvažali določeni deli motornih vozil v okviru enotnega dovoljenja za postopek pasivnega oplemenitenja in nato uvažala nova motorna vozila, na podlagi 3. člena in 6. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) v zvezi z 38. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) obračunati od celotne vrednosti vozila (vključno z vrednostjo delov, ki so bili predhodno izvoženi na oplemenitenje). To stališče carinskega organa je bilo potrjeno tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 352/2012 z dne 27. 11. 2013. Ker je tožnik obračunal DMV od prenizke davčne osnove, torej le od prometne vrednosti celega vozila, ki ni vključevala vrednosti delov, ki so bili predhodno začasno izvoženi na oplemenitenje, mu je carinski organ z odmerno odločbo naknadno obračunal uvozne dajatve iz naslova DMV in DDV.

V obravnavanem postopku pa je tožnik vložil zahtevo za odpust carinskega dolga na podlagi drugega odstavka 236. člena CZS, ker meni, da so podani kumulativno določeni pogoji iz točke b) drugega odstavka 220. člena CZS. Navedel je, da je do vknjižbe zakonsko dolgovanih dajatev prišlo zaradi napake carinskih organov, ki je tožnik ni mogel razumno ugotoviti oz. odkriti in je tudi ravnal v dobri veri in v skladu z vsemi veljavnimi predpisi. Po mnenju tožnika je bila zaradi napake carinskega organa uvozna dajatev obračunana od nižje vrednosti, kot bi morala biti in sicer od vrednosti uvoženih vozil, zmanjšane za vrednost predhodno na oplemenitenje izvoženega blaga (motorja in katalizatorja), posledično pa je bil tudi DMV in DDV obračunan v nižji vrednosti, kot bi moral biti. Carinski organ je zavrnil ugovore tožnika, ki v postopku navaja, da je ravnal po navodilih carinskih organov in da so bile predmetne carinske deklaracije pravilne, ker so jih potrdili inšpektorji carinskega urada in da je na napako pri obračunu predmetnih deklaracij carinski organ opozoril tudi računalniški sistem RIP. Zavrnil pa je je tudi ugovore, da je tožnik ravnal v dobri veri in s potrebno skrbnostjo ter v skladu z veljavnimi predpisi. Razlogi za zavrnitev ugovorov so razvidni na straneh 5 do 10 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za finance se kot pritožbeni organ z odločitvijo carinskega organa strinja.

Tožnik v tožbi navaja, da se želi tožena stranka izogniti vsakršni odgovornosti za svoja ravnanja, ki so trajala več kot dve leti in pol. Carinski uradniki so imeli možnost kar pri 101 carinskih deklaracijah preveriti pravilnost obračuna DMV. Na napako jih je tudi opozoril računalniški sistem RIP. Na carinski deklaraciji K-28699 z dne 17. 8. 2007 je carinski uradnik na hrbtni strani navedel: „Obračun dajatev je določen v dovoljenju za postopek pasivnega oplemenitenja in se izvede po 591. členu IUCZ.“ Pri vložitvi prve carinske deklaracije 31. 7. 2007 pa je kar trikrat prišlo do zavrnitve vnosa podatkov s strani računalniškega sistema RIP. Po mnenju tožnika je carinski organ storil nenamerno napako, ki je nato vplivala na ravnanje tožnika in je bila zaradi te napake tožniku naložena obveznost plačila dajatev, v zvezi s katerimi v predmetnem postopku tudi uveljavlja odpust. Tožnik se je že doslej skliceval sodno prakso SEU, do česar pa se tožena stranka ni opredelila (odločba Komisije REC 3/01, točki 10 in 11, odločba Komisije REC 17/98, točki 10 in 11, odločbe Komisije REM 4/93, REM 13/95, REM 6/99, točka 26, sodba SEU C-64/89, C-204/07, točki 93 in 94 in druge). Iz sodne prakse SEU izhaja, da je napaka carinskega organa oz. dobra vera zavezanca podana, ko carinski organi v dolgem časovnem obdobju nimajo nobenih ugovorov glede carinskih deklaracij, še posebej, če je iz podatkov na njih jasno razvidno, da je podana napaka. Bistveni kriterij pri določanju dobre vere zavezanca je trajanje obdobja, v katerem je carinski organ vztrajal pri napaki. Kriterij je dejstvo, da kljub strokovnosti zavezanca dajatve nikoli niso bile pravilno izračunane, carinski organ pa zavezanca tudi ni opozoril, da izračun ni pravilen, čeprav je imel na razpolago vse podatke, da ugotovi nepravilnosti. Trditve, da so predmetne carinske deklaracije pregledali le administrativni delavci, so protispisne, saj so na carinskih deklaracijah štiri žigi in podpisi carinskih inšpektorjev. Glede na prakso SEU pa izrecna navedba carinskega inšpektorja, da je carinska deklaracija pravilna, ni potrebna. Dovolj je, da carinski organ nima ugovorov oz., da zavezanca ni opozoril na nepravilnosti obračuna dajatev. Tako je carinski organ v daljšem obdobju imel možnost preverjati pravilnost predmetnih carinskih dajatev, pa tega ni storil. S takšnim ravnanjem je carinski organ storil napako v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS. Tožnik pa je utemeljeno štel, da je z obračunom dajatev v predmetnih carinskih deklaracijah vse v redu. Tožnik je ravnal po navodilih carinskih uradnikov v zvezi z obračunom dajatev. Da gre za nejasno zakonodajo pa izhaja tudi iz zapisnika z dne 20. 1. 2010. Tožnik je v postopku predlagal zaslišanje inšpektorjev in pomočnika direktorja Carinskega urada Koper, česar pa tožena stranka ni izvedla, zato tožnik predlaga, da to stori sodišče in omogoči ugotovitev resničnega dejanskega stanja. Le tako se bodo lahko razjasnile okoliščine glede vpliva Carinskega urada Koper na ravnanje tožnika. Napačno je tudi stališče, da je dokazno breme v predmetni zadevi izključno na tožniku. Tudi carinski organ mora v okviru svojih pristojnosti nadzora upoštevati vpliv svojega ravnanja na položaj zavezanca v posameznem primeru. Glede na navedeno je bila v predmetnem postopku podana kršitev določb postopka.

V zvezi z navedbo tožene stranke, da bi moral tožnik v primeru dvoma pridobiti pisno informacijo carinskega organa, tožnik navaja primer iz odločbe Komisije v zadevi REC 15/98. Tožnik je pri carinskem organu opravil številne poizvedbe. Za pravilno obravnavo predmetne zadeve sta podani dve bistveni okoliščini, ki izhajata tudi iz odločb Komisije in sodb SEU in sicer: dolžina trajanja napake carinskega organa in dejstvo, da je imel carinski organ na razpolago vse podatke, da bi lahko pravilno obračunal dajatve. Sprejetje nepravilnih carinskih deklaracij, brez ugovora, sicer samo po sebi ne šteje za napako carinskega organa. Vendar pa to ne velja, če je takšen sprejem carinskih deklaracij trajal nerazumno dolgo in če je v tem obdobju carinski organ imel na razpolago vse podatke, na podlagi katerih bi lahko ugotovil svojo napako in dajatve pravilno obračunal. Glede navedb tožene stranke o dolžni skrbnosti tožnika pa se sklicuje na odločbi Komisije zadevah REC 4/01 in REC 2/05. V skladu s predhodno navedenim tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev carinskega organa, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je carinski organ pravilno in zakonito zavrnil zahtevek tožnika za odpust dajatev, naloženih z odmerno odločbo, na podlagi drugega odstavka 236. člena v zvezi z b) točko drugega odstavka 220. člena CZS. Iz dejanskega stanja nesporno izhaja, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 5. 2009 vložil pri Izpostavi Luka Koper 101 carinskih deklaracij za carinski postopek ponovnega uvoza motornih vozil s sprostitvijo v prost promet in domačo porabo brez davčno oproščene dobave po predhodnem postopku začasnega izvoza v postopku pasivnega oplemenitenja (postopek 6121). Med strankama tudi ni sporno, da je bilo v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da je tožnik pri prvih 10 carinskih deklaracijah, vloženih v obdobju od. 1. 1. 107 do 25. 7. 2007, pravilno obračunaval dajatve od celotne vrednosti uvoženih vozil (vključno z vrednostjo predhodno na oplemenitenje izvoženega blaga in sicer motorja in katalizatorja). Kasneje, pri preostalih 91 carinskih deklaracijah, vloženih v obdobju do 31. 5. 2009, pa je dajatve obračunaval od nižje vrednosti uvoženih vozil, brez upoštevanja vrednosti predhodno na oplemenitenje izvoženega blaga - motorja in katalizatorja, kar pa ni bilo pravilno. Posledično mu je carinski organ z odmerno odločbo določil dolgovani znesek dajatev (DMV in DDV) ter obresti za predmetno blago. V predmetnem postopku tako ostaja sporno vprašanje ali je carinski organ v predhodno navedenih okoliščinah upravičeno zavrnil zahtevek tožnika za odpust dajatev na podlagi b) točke 220. člena CZS. Tožnik namreč ugovarja, da je carinski organ razpolagal z vsemi potrebnimi podatki v carinskem postopku pri 101 carinskih deklaracijah in to v dolgem časovnem obdobju. Kljub temu ni ugotovil nobenih nepravilnosti in je tako po mnenju tožnika prišlo do napake carinskega organa v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS.

Predložitev napačne deklaracije je v prvi vrsti napaka, posledično pa tudi odgovornost deklaranta. To izhaja iz prvega odstavka 199. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. junija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba), ki določa, da je deklarant odgovoren za točnost navedb v deklaraciji in pristnost predloženih dokumentov. Da sprejetje napačne deklaracije oz. dokumentacije in prepustitev carinskega blaga v prost promet na njihovi podlagi ni napaka carinskega organa logično izhaja iz 73. člena CZS. Slednji omogoča carinskemu organu, da dovoli prepustitev blaga tudi brez preverjanja navedb v deklaraciji. Določba 78. člena CZS pa carinskim organom dovoljuje naknadno preverjanje podatkov v deklaraciji ter jih zavezuje, da v primeru ugotovljene nepravilnosti sprejmejo potrebne ukrepe (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah X Ips 2/2012 in X Ips 76/2012).

Odgovornosti za plačilo carinskega dolga se lahko deklarant izogne le v posebej določenih primerih. Na podlagi prvega odstavka 236. člena CZS se uvozne ali izvozne dajatve povrnejo, kolikor se ugotovi, da v trenutku plačila znesek teh dajatev ni bil zakonsko dolgovan ali pa, da je bil vknjižen v nasprotju z drugim odstavkom 220. člena CZS. V točki b) drugega odstavka 220. člena CZS je določeno, da se naknadna vknjižba ne opravi, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Glede na predhodno navedeno se znesek dajatev, naknadno ne knjiži, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil knjižen kot posledica napake carinskih organov samih, 2. carinski dolžnik te napake ni mogel razumno odkriti, 3. carinski dolžnik je glede carinske deklaracije upošteval vse določbe veljavnih predpisov v zvezi s carinsko deklaracijo, 4. carinski dolžnik je tudi sam ravnal v dobri veri (glej sodbo SEU v zadevi C-173/06, Agrover Srl, točka 30). Namen b) točke drugega odstavka 220. člena CZS je varovanje legitimnega pričakovanja zavezancev glede utemeljenosti vseh dejavnikov, ki se upoštevajo pri odločitvi, ali se carine lahko naknadno izterjajo ali ne. Ta določba varuje legitimno pričakovanje zavezanca le, če so pristojni organi „sami“ ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca (SEU v že zgoraj navedeni Agrover Srl, točka 31).

Načeloma lahko samo določene napake, ki se lahko očitajo „aktivnemu ravnanju pristojnih organov“ in sicer takšnih, da vzbudijo legitimna pričakovanja carinskega dolžnika, pripeljejo do tega, da ne pride do naknadne izterjave carine (enako SEU v zadevah C-348/89 Mecanarte, točka 23 in C-251/00 Illumitronica, točka 42). Sprejetje napačne carinske deklaracije brez ugovora ni napaka, razen v izjemnih primerih. Izjemoma se lahko napaka v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS povzroči tudi z določenim „pasivnim“ delovanjem carinskega organa. Gre za zadeve, ko carinski organ glede številnih carinskih deklaracij v dolgem časovnem obdobju niso imeli nobenih ugovorov, čeprav bi bilo iz podatkov na omenjenih deklaracijah jasno razvidno, da slednje niso bile pravilne (glej sodbo SEU v zadevi C-250/91 Hewlett-Packard, točke 19 do 21). Pri tem pa je potrebno izraze „dolgo časovno obdobje“, „številni“ in „ugovori“ presojati za vsak primer posebej. V predmetni zadevi pa po mnenju sodišča ni bilo podano takšno dejansko stanje. Deklarant je namreč za prvih 10 vloženih carinskih deklaracij obračunal uvozne dajatve pravilno, vendar pa je nato svojo prakso spremenil, ne da bi imel za to pravno podlago in razlogov za takšno ravnanje v postopku tudi ni pojasnil. Tožnikov ugovor, da je šlo v predmetni zadevi za napako carinskih organov samih in da je v zadevi izpolnjen prvi pogoj iz b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, je po presoji sodišča zato neutemeljen.

Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da si je zaradi ravnanja carinskih organov ustvaril legitimno pričakovanje, da je s predloženimi carinskimi deklaracijami vse v redu. Po mnenju sodišča si tožnik legitimnega pričakovanja v zvezi s predmetnim uvoznimi dajatvami ni mogel upravičeno ustvariti zgolj na podlagi dejstva, da je carinski organ predmetno blago prepustil v prost promet. Upoštevati je potrebno dejstvo, da so določbe o odgovornosti deklaranta za carinski postopek in določbe o uvoznih carinskih dajatvah razumljive in da si oseba, zlasti, če je njeno poslovanje povezano s carinskimi postopki, legitimnega pričakovanja v nasprotju s temi določbami, ne bi smela ustvariti. Tudi sicer, če bi dejansko stanje bilo možno opredeliti kot napako carinskega organa, ki je zavezanec ni mogel razumno odkriti, se tožnik v danem primeru po presoji sodišča ne more sklicevati na dobro vero. Kot je bilo že predhodno navedeno, je naloga deklaranta, da izdela pravilno carinsko deklaracijo. Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh upravnih organov, ki temelji na ugotovitvi, da je deklarant izkušen gospodarski subjekt in da se od njega pričakuje poznavanje carinskih predpisov. Pri tem je relevantno, da deklarant pri določanju carinske vrednosti blaga ni upošteval vrednosti predhodno na oplemenitenje izvoženega blaga - motorja in katalizatorja, kar pa ni bilo pravilno. Če je razlog za to na strani deklaranta in ne naročnika, je to stvar njunega notranjega razmerja, saj sta za dolg nasproti carinskemu organu odgovorna oba in sicer solidarno. Sodišče se strinja s stališčem organa prve stopnje in tožene stranke, da v danem primeru ne gre za napako carinskega organa in da obravnavana napaka deklaranta pri izpolnitvi 91 carinskih deklaracij ni bila taka, da je deklarant, kot izkušen gospodarski subjekt, če bi ravnal v dobri veri, ne bi mogel pravočasno odkriti (drugi od štirih kumulativno določenih pogojev iz b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, naveden v točki 14 obrazložitve te sodbe). Pri tem je sodišče upoštevalo dejstvo, da je deklarant za prvih 10 obravnavanih carinskih deklaracij pravilno obračunal uvozne dajatve. V predmetnem postopku in tudi v tožbi pa tožnik ni pojasnil razlogov, zakaj je bil njegov obračun uvoznih dajatev pri prvih 10 vloženih carinskih deklaracijah drugačen od preostalih 91 naknadno vloženih carinskih deklaracijah. Prav tako tožnik tudi ni pojasnil razlogov, zakaj je način obračunavanja uvoznih dajatev spremenil. Tožnik tudi nikjer ne ugovarja dejstvu, da je bilo prvih 10 obravnavanih carinskih deklaracij vloženih s pravilnim obračunom dajatev.

Drugi od štirih kumulativno predpisanih pogojev, ki morajo biti v zadevi podani, da se lahko zavezanec sklicuje na b) točko drugega odstavka 220. člena CZS (naveden v točki 14 obrazložitve te sodbe) je, da carinski dolžnik napake ni mogel sam razumno odkriti. Iz predmetnih carinskih deklaracij po presoji sodišča ni neposredno izhajalo, da gre za napačne carinske deklaracije. Glede na naravo napake te ni bilo mogoče zlahka odkriti. Sodišče se strinja z navedbo pritožbenega organa, da iz podatkov carinskih deklaracij ni bilo mogoče neposredno ter razmeroma lahko ugotoviti, da je šlo za napako pri izračunu dajatev. Izračun dajatev je bilo mogoče narediti le z upoštevanjem večjega števila prilog k carinskim deklaracijam (ena deklaracija je običajno zajemala več vozil in je bil zanje narejen skupni izračun, v posebnih obrazcih INF pa so bile navedene vrednosti rezervnih delov). Tudi po mnenju sodišča carinski organ ni mogel napake razmeroma lahko odkriti, kot to meni tožnik. Po drugi strani pa je potrebno upoštevati, da gre za deklaranta, ki je profesionalni gospodarski subjekt, ki se ukvarja z izvozom in uvozom z dolgoletnimi izkušnjami. Napako bi po presoji sodišča deklarant kot usposobljen in strokoven gospodarski subjekt lahko sam odkril, predvsem, ker je za prvih 10 carinskih deklaracij sam tudi naredil pravilen izračun uvoznih dajatev. Tako je bila po mnenju sodišča glede na izkušenost deklaranta napaka v obračunu dajatev na predmetnih carinskih deklaracijah izsledljiva in izključno na strani tožnika.

Tretji od štirih kumulativno predpisanih pogojev, ki morajo biti v zadevi podani, da se lahko zavezanec sklicuje na b) točko drugega odstavka 220. člena CZS (naveden v točki 14 obrazložitve te sodbe) je, da je carinski dolžnik glede carinske deklaracije upošteval vse določbe veljavnih predpisov v zvezi s carinsko deklaracijo. Res se kot napake carinskih organov v smislu točke b) drugega odstavka 220. člena CZS lahko obravnavajo tudi napačna ali neustrezna uporaba veljavnih predpisov. Vendar v danem primeru ni šlo za takšno dejansko stanje. Po presoji sodišča je neutemeljen ugovor tožnika, da je v danem primeru šlo za nejasno zakonodajo. Glede določitve osnove za DMV je relevantna določba 6. člena ZDMV, na podlagi katere se kot osnova za DMV upošteva prodajna cena posameznega novega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in DDV. Pri uvozu je vrednost določena v 38. členu ZDDV-1 in sicer je davčna osnova pri uvozu blaga carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi predpisi Skupnosti (EU). V petem odstavku 38. člena ZDDV-1 je določeno, da se pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Skupnosti (EU) na oplemenitenje, po tem, ko je bilo zunaj Skupnosti (EU) popravljeno, predelano, obdelano oz. obnovljeno, davčna osnova iz prvega odstavka tega člena vrednost popravila, predelave, obdelave oz. obnove, določena v skladu s carinskimi predpisi. Res se 6. člen ZDMV sklicuje na celotno določbo 38. člena ZDDV-1. Vendar pa se mora, ob upoštevanju jezikovne kakor tudi namenske razlage, v obravnavanem primeru, ko so se iz drugih članic EU začasno izvažali določeni deli vozil v okviru enotnega dovoljenja za postopek pasivnega oplemenitenja in nato uvažala nova motorna vozila, navedena v 3. členu ZDMV, DMV obračunati od prometa celega vozila in ne le od njegovega dela. DMV se obračuna tudi na vozila, pridobljena v EU, ki se prvič registrirajo v RS. V danem primeru pa so se motorna vozila s predmetnimi carinskimi deklaracijami uvozila (in ne ponovno izvozila) ter dala prvič v promet v Republiki Sloveniji. Upoštevati je tako potrebno namen postopka pasivnega oplemenitenja, kot izhaja iz prvega odstavka 145. člena CZS. Delna oz. popolna oprostitev plačila uvoznih dajatev se glede na namen ZDMV in določbo 3. člena ZDMV v obravnavanem primeru ne nanaša na DMV. Tako je po mnenju sodišča iz zakonske ureditve razvidno, da je v obravnavanem primeru bilo pri določitvi osnove za DMV potrebno upoštevati celotno vrednost novega vozila, ki vključuje tudi vrednost delov, ki so bili predhodno izvoženi na oplemenitenje. Tudi sicer je namen ZDMV, da se DMV obračuna od prometa celega vozila in ne le od njegovega dela. Zakonski predpisi o načinu določitvi osnove za obračun DMV so bili jasni, kar tudi izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 352/2012 z dne 27. 11. 2013. Glede na predhodno povedano je bila po mnenju sodišča zakonodaja jasna, zato tožnik ne izpolnjuje tretjega pogoja za uporabo določbe b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, da je glede carinske deklaracije upošteval vse določbe veljavnih predpisov v zvezi s carinsko deklaracijo.

Ugovor tožnika, da je ravnal v dobri veri (četrti od kumulativno predpisanih pogojev za uporabo b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, navedenih v točki 14 obrazložitve te sodbe) in po navodilih carinskih uradnikov v zvezi z obračunom dajatev, je neutemeljen. Ustno posredovani podatki oz. podatki, posredovani po telefonu, ne zavezujejo carinskega organa in tudi ne štejejo za napako carinskega organa v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva dejstvo, da je na carinski deklaraciji K-28699 z dne 17. 8. 2007 carinski uradnik na hrbtni strani navedel, da je obračun dajatev določen v dovoljenju za postopek pasivnega oplemenitenja in se izvede po 591. členu Izvedbene uredbe. Takšne pisne navedbe posameznega carinskega uradnika ne zavezujejo carinski organ, kolikor se v postopku naknadnega preverjanja ugotovi drugače. Sodišče se strinja z mnenjem tožene stranke, da bi moral deklarant kot strokovnjak s carinskega področja v primeru dvoma pridobiti pisno informacijo carinskega organa in temeljito preveriti ali so njegovi dvomi morda utemeljeni. Na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje tožnika na odločbo Komisije v zadevi REC 15/98, kjer je bilo dejansko stanje drugačno in se zato ne more nanašati na predmetno zadevo, pa tudi sicer odločba Komisije v drugi zadevi ne predstavlja pravnega vira.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da se carinska organa nista opredelila do tožnikovih ugovorov in navajanj prakse Evropske Komisije in SEU.

Tožnik je tudi predlagal, da naj sodišče izvede glavno obravnavo in zasliši carinike C.C., D.D. in E.E., ki so preverjali pravilnost predmetnih carinskih deklaracij. Po presoji sodišča tožnik ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev, zato sodišče njegovemu predlogu ni sledilo. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik je sodišču tudi predlagal naj samo odloči v zadevi v sporu polne iurisdikcije. Sodišče tožnikovemu predlogu ni sledilo. Na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sme sodišče upravni akt odpraviti in samo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotavljajo dejansko stanje. Predhodno navedeni pogoji pa v omenjenem primeru niso podani.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo očitanih nepravilnosti, kakor tudi ne nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.