Jedro

Tožnici ni mogoče očitati, da pred pridobitvijo izvedeniškega mnenja ni navedla pravilnega razloga za svoj padec, temveč je tega pripisala vlažnosti stopnišča kot posledici mokrote kuhinjskih tal v neposredni bližini. Sam razlog za padec je tožnica videla v stopnišču in tudi očitala delodajalcu, da ni poskrbel za ustrezno organizacijo delovnega procesa, ker ni zagotovil uporabe pravilnega postopka odnašanja živil v spodnje prostore, ki bi omogočal bolj pazljivo hojo brez nošenja bremen. Po oceni pritožbenega sodišča je s tem zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa ga je naknadno še dodatno konkretizirala s prejemom izvedeniškega mnenja s strani izvedenca s področja varstva pri delu. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o resničnem vzroku za padec prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj njene kasnejše trditve predstavljajo del dopustne (razširjene) tožbene podlage, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako togo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi. Po določilu četrtega odstavka 286. člena ZPP ima namreč stranka možnost, da še tudi kasneje, po prvem naroku, navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze pod pogojem, da tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde. Vsak konkretni primer pa pri tem terja iskanje ustreznega ravnovesja, saj so procesni položaji, ko stranka pridobi možnost navajanja novih dejstev in dokazov, zelo pestri in različni.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v višini 26.113,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2014 dalje. Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke v višini 1.177,00 EUR. Z naknadno izdanim sklepom je sodišče dopolnilo stroškovno odločitev tako, da je tožeči stranki naložilo še dodatno povračilo stroškov v višini 99,13 EUR.

2. Zoper sodbo in sklep je pritožbi vložila tožnica.

3. V obširni pritožbi zoper sodbo kot bistveno izpostavlja, da je sodišče kršilo določila postopka in načelo pravne varnosti, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu s postavitvijo novega izvedenca področja varstva pri delu. Postavljeni izvedenec kljub predlogu tožnice ni naredil praktičnega preizkusa, tako da bi na stopnice polil vodo s pomešanim detergentom in z istim obuvalom, kot ga je imela tožnica, preizkusil, ali so stopnice v konkretnih okoliščinah drsne. Šele tako bi sodišče lahko štelo, da je preizkus naredil na podlagi lastne izkušnje. Sodišče je zgolj pavšalno sledilo razlogom izvedenca, zakaj ni opravil predlaganega preizkusa, konkretne obrazložitve v tej smeri pa sodba nima. Iz izvedeniškega mnenja tudi ni razvidno, na podlagi kakšne izkušnje v podobni zadevi je izvedenec podal svoje mnenje v zvezi z drsnostjo pohodnih ploskev. Zato bi sodišče moralo dopustiti dokazni predlog s postavitvijo drugega izvedenca, ki bi preizkusil prvotno mnenje. Enako velja glede praktičnega preizkusa v zvezi z iztekom vode, saj bi izvedenec lahko le na ta način ugotovil, kam dejansko voda izteka. Sodišče bi s tem v zvezi moralo upoštevati izpovedbe tožnice in prič ter s pomočjo drugega izvedenca ugotavljati pravo dejansko stanje glede mokrote stopnic. Fotografije, na katere se sklicuje izvedenec, so bile posnete kasneje. Zmoten je zaključek sodišča, da so tožničine navedbe, podane v pripravljalni vlogi z 11. 5. 2016, prepozne in je z njimi prekludirana. Tožnica je že v pripravljalni vlogi z 28. 9. 2015 navedla, da bi morali odgovorni delavci zavarovanca toženke na C. sejmu delavcem v kuhinji omogočiti varno hojo oziroma varno opravljanje dela. Tožnica je torej pravočasno podala trditveno podlago, navedbe pa je lahko konkretizirala šele po prejemu izvedeniškega mnenja. Gre za pravočasno navajanje dejstev v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP. V vlogi z 28. 9. 2015 je tožnica navedla: "tudi če so bile stopnice iz aluminija in narebrane, pa takšna izvedba stopnic, kot je razvidno že iz priloženih fotografij, v konkretnih okoliščinah ne omogoča varne hoje po le-teh". Iz dokumentacije izhajajo drugačna dejstva od tistih, ki jih sodišče navaja v razlogih sodbe, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je konkretno trditveno podlago, da je vzrok njenemu padcu predvsem v mokrih in spolzkih stopnicah, podala, ker je ob raziskavi nezgode kot vzrok tožničinega padca takšno dejansko stanje ugotovil njen delodajalec. Izvedenec je poleg opustitve delodajalca, da sporne stopnice ne zagotavljajo varnosti, ugotovil, da so še posebej nevarne za hojo takrat, kadar se po stopnicah prenašajo bremena, kar bi moral delodajalec pisno prepovedati. Ni pravilen zaključek sodišča iz 44. točke sodbe glede opustitve ukrepov za varno delo. Delodajalec je dopuščal, da so delavci po stopnicah prenašali živila in tega ni izrecno prepovedal. Tudi zaslišana priča D.V. je potrdil, da jih delodajalec ni opozarjal, da se lažjih živil ne sme nositi po stopnicah. Sodišče ni dokazno ocenilo tistega dela izpovedbe priče O., ko ni vedel, ali je tudi tožnici naročil, da mora živila dajati v tovorno dvigalo. Priča je bila neverodostojna, ko je odgovarjala na vprašanje, če je kdaj katerega od zaposlenih videla, da bi odnašal živila v spodnje nadstropje po stopnicah. Priča S. J. glede konkretnih navodil za uporabo dvigala na C. sejmu ni vedela povedati ničesar. Iz ugotovitev izvedenca in priče S. J. izhaja, da delavci dobijo na rednem letnem izobraževanju le splošna navodila in torej ne konkretnih navodil glede uporabe konkretnega dvigala na C. sejmu. Ker je tudi priča D. V. izpovedal, da je tovorno dvigalo namenjeno le prevozu težjih bremen, je o odločilnih dejstvih v sodbi nasprotje med razlogi o vsebini listin in zapisnikov ter med samimi listinami, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede ograje je izvedenec ugotovil, da ne ustreza gradbenim predpisom, zato dejstvo, da se tožnica ni držala za ograjo, ne more biti v vzročni zvezi z njeno odgovornostjo za padec. Sodišče sme pri presoji tožničine odgovornosti ali soodgovornosti upoštevati le skrbnost, ki se pričakuje od povprečnega človeka. Tveganje za nastanek nezgode je v izvedbi stopnic, ne pa v tožničini hoji. Zmoten je očitek sodišča, da bi tožnica morala angažirati izvedenca pred pravdo. Če bi ta prišel do zaključka, da je vzrok padca prav v mokrih in zaradi detergenta spolzkih stopnicah, bi se njena trditvena podlaga nanašala le na ta razlog. Trditvena podlaga bi bila dana ožje, kot je sedaj. Sodišče je dolžno pravilo o prekluziji tolmačiti na način, zaradi katerega ga je zakonodajalec dejansko uzakonil. Sodišče vseh navedb tožnice sploh ni upoštevalo. Dokazno tudi ni ocenilo interne raziskave nezgodnega dogodka, kjer je strokovno usposobljena oseba, ki je zadolžena za varstvo pri delu, kot vzrok nesreče navedla mokra tla. Tožnica predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. V pritožbi zoper sklep tožnica opozarja, da bi izvedenec lahko zahteval povračilo stroškov in nagrade takoj po zaslišanju, kasneje je to pravico izgubil. Sodišče je izvedencu stroške priznalo s sklepom s 13. 12. 2016, kljub temu, da izvedenec nagrade ni priglasil na samem naroku. Navedene stroške je sodišče najprej naložilo v plačilo toženki, z izpodbijanim sklepom pa sedaj tožeči stranki. Ker se toženka zoper sklep, s katerim ji je bilo naloženo plačilo dodatne izvedenine, ni pritožila, s tem ni zavarovala svojih procesnih pravic, kar ne more iti v škodo tožnici. Dopis toženke ne more biti pravna podlaga za priznanje plačila stroškov izvedenine, ki na dan zadnje obravnave sploh niso bili priglašeni. Navedeni stroški bi morali bremeniti proračun, saj gre za nezakonito odločitev sodišča. 5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožnica se je poškodovala pri opravljanju svojega rednega dela kuharice, ko je ob nošenju živil v shrambo padla po ozkih polžastih stopnicah.

7. Na tožnici je trditveno in dokazno breme, s katerim utemeljuje svoj zahtevek po materialnem pravu. Trditveno breme obsega odločilna (konstitutivna) dejstva, ne pa nujno tudi vseh posameznih okoliščin primera.1 Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je že v tožbi postavila trditve glede narave stopnic, ko jih je opisala kot ozke, okrogle, iz aluminija, v obliki polža, ki so imele na eni strani ograjo. V prvi pripravljalni vlogi je še dodatno navedla, da izvedba stopnic, kot je razvidna iz priloženih fotografij, v konkretnih okoliščinah ne omogoča varne hoje. Tožnica je sicer res v nadaljevanju trdila, da so bile stopnice mokre in spolzke ter v tem videla razlog za svoj padec, medtem ko je postavljeni izvedenec s področja varstva pri delu razlog za padec pripisal napačnim konstrukcijskim značilnostim omenjenih stopnic, ki so zgrajene v nasprotju z gradbenimi standardi. Vendar tožnici ni mogoče očitati, da pred pridobitvijo izvedeniškega mnenja ni navedla pravilnega razloga za svoj padec, temveč je tega pripisala vlažnosti stopnišča kot posledici mokrote kuhinjskih tal v neposredni bližini. Sam razlog za padec je tožnica videla v stopnišču in tudi očitala delodajalcu, da ni poskrbel za ustrezno organizacijo delovnega procesa, ker ni zagotovil uporabe pravilnega postopka odnašanja živil v spodnje prostore, ki bi omogočal bolj pazljivo hojo brez nošenja bremen. Po oceni pritožbenega sodišča je s tem zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa ga je naknadno še dodatno konkretizirala s prejemom izvedeniškega mnenja s strani izvedenca s področja varstva pri delu. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o resničnem vzroku za padec prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj njene kasnejše trditve predstavljajo del dopustne (razširjene) tožbene podlage, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako togo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi. Po določilu četrtega odstavka 286. člena ZPP ima namreč stranka možnost, da še tudi kasneje, po prvem naroku, navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze pod pogojem, da tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde. Vsak konkretni primer pa pri tem terja iskanje ustreznega ravnovesja, saj so procesni položaji, ko stranka pridobi možnost navajanja novih dejstev in dokazov, zelo pestri in različni.2

8. Ker sodišče prve stopnje ni dopustilo trditev tožnice v zvezi z razlogi za padec, podanih po prejemu izvedeniškega mnenja izvedenca s področja varstva pri delu, je napačno uporabilo določilo 286. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj se v nadaljevanju postopka opredeli do trditvene podlage tožnice, ki jo je podala v vlogi z 11. 5. 2016, ter ugotovi, ali je delodajalec tožnici omogočal varno opravljanje dela brez nevarnosti nastanka poškodbe, ter je ustrezno skrbel za izvajanje nadzora nad ukrepi, ki bi pogoje za varno delo omogočali. Ob ugotovitvi, da je podana odgovornost delodajalca, naj se opredeli tudi do ugovora soprispevka tožnice k nastali škodi.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča, ki ni dopustilo novega dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje izčrpnim razlogom sodišča iz 16. do 20. točke sodbe. Izvedenec je svoje delo opravil na podlagi pravil znanosti in stroke in na podlagi izkušenj, ki jih je kot strokovnjak s tega področja pridobil. V samem mnenju je prepričljivo pojasnil, da je material na pohodnih ploščah stopnišča (rebrasta pločevina) v celoti ustrezen in se uporablja povsod tam, kjer je potrebno preprečiti spolzkost oziroma drsnost površin, za kar je navedel ustrezne primere. Pojasnil je, da preizkusa drsnosti z zato narejenimi pripomočki ne more opraviti glede na obliko in naravo stopnišča, ki je že narebrano, na podlagi strokovnega znanja pa je zaključil, da stopnice v primeru njihove vlažnosti niso drsne. Ker dokazni postopek ni pokazal, da bi se na stopnišču v času škodnega dogodka zadrževala večja količina vode, pomešana z detergentom, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri izvedbi poskusa ugotovitve drsnosti in zavrnitev takšnega preizkusa nikakor ne predstavlja razloga za postavitev novega izvedenca s področja varstva pri delu. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga sodišče ni kršilo pravil pravdnega postopka, saj mora v skladu z 254. členom ZPP ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ker sodišče prve stopnje omenjenih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti ni ugotovilo, novega izvedenca ni bilo dolžno postaviti.

10. Enako velja glede dejstva, na kakšen način se lahko voda izteka neposredno na stopnice, saj v tem delu sodišče ni imelo razloga, da bi dvomilo v izvedeniško mnenje. To dejstvo ob zaslišanju izvedenca tudi ni bilo več predmet preizkusa.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da stopnice zaradi svoje izvedbe predstavljajo nevarno stvar, hoja po njih pa nevarno dejavnost, ki bi utemeljevala objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke. O poostreni (objektivni) odgovornosti je mogoče govoriti le pri tistih stvareh in dejavnostih, ki so same po sebi tako nevarne, da predstavljajo vzrok za nastalo škodo. Ne gre za nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni vsak dan. Ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru zato nikakor ne morejo biti podlaga za uporabo pravila o objektivni odškodninski odgovornosti, ne glede na to, da stopnice po svojih konstrukcijskih lastnostih niso v celoti skladne s predpisanimi standardi gradnje.

12. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi procesne kršitve, ki je vplivala na njeno pravilnost in zakonitost, je posledično razveljavilo tudi izpodbijani sklep o stroških, s katerim je sodišče tožnici naložilo plačilo dodatnih pravdnih stroškov v višini 99,13 EUR. Plačilo teh stroškov bo namreč odvisno od uspeha tožnice v postopku. Pritožba nima prav, da je sodišče te stroške zmotno priznalo toženi stranki. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je sodišče dopustilo izvedencu, da stroškovnik predloži po končanem naroku v pisni vlogi. Takšni odločitvi nobena od strank ni ugovarjala. O naknadno priglašenih stroških je nato sodišče odločilo s sklepom s 13. 12. 2016, ki je postal pravnomočen 7. 1. 2017. Ker tožnica ni vložila pritožbe zoper ta sklep, sedaj ne more več uspešno izpodbijati nepravočasnosti priglašenih stroškov glede na določilo 249. člena v zvezi z drugim odstavkom 242. člena ZPP.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama tožnice in razveljavilo izpodbijani odločbi, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so navodila za nadaljnje delo že razvidna iz predhodne obrazložitve.

1 Primerjaj sodbo VSL I Cp 2469/2015. 2 Primerjaj odločbe VSL I Cp 2469/2015, VS RS II Ips 1/2016 ter II Ips 70/2016.