Jedro

Tožnik si z obravnavano tožbo, s katero v bistvenem želi dobiti že prejete informacije od drugega organa (Vlade), ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj tudi z morebitno ugoditvijo tožbi ni mogoče spremeniti dejstva, da je tožnik že pridobil te informacije v tem upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odgovor Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju prizadeta oseba s položajem stranke) številka 090-8/2024/5 (155-01) z dne 25. 1. 2024, s katerim je odločila o tožnikovi zahtevi za posredovanje fotokopij upravnih aktov o imenovanju in razrešitvi direktorjev policije od 1. 1. 1997 dalje in mu posredovala zahtevane informacije od leta 1998, ko je policija začela obstajati kot samostojni organ v sestavi.

2.Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik dne 26. 10. 2023 vložil na Vlado zahtevo za dostop informacij javnega značaja, s katero je zahteval informacijo glede imenovanja direktorjev policije in SOVE. Vlada o njegovi zahtevi ni odločila, temveč jo je šele po njegovi pritožbi zaradi molka skupaj s to pritožbo odstopila v reševanje prizadeti osebi s položajem stranke in SOVI, češ da Vlada ne razpolaga s to dokumentacijo. V bistvenem trdi, da Vlada razpolaga z zahtevanimi informacijami, da ni bila pristojna odločati o njegovi pritožbi zaradi molka organa, ki bi jo morala odstopiti v reševanje toženi stranki, ter ne bi smela odstopiti njegove zahteve prizadeti osebi s položajem stranke po vloženi pritožbi, saj je za odločanje o njegovi pritožbi pristojna tožena stranka. Trdi še, da prizadeta oseba s položajem stranke ni bila stvarno pristojna podati zahtevane informacije tožniku. Prizadeta oseba s položajem stranke je namreč po odstopu tožnikove zahteve s strani Vlade z dopisom številka 090-8/2024/5 (155‑01) z dne 25. 1. 2024 posredovala zahtevane informacije o imenovanju in razrešitvi direktorjev policije, s katerimi tožnik po njegovem mnenju ne sme javno razpolagati, saj jih je prejel od nepristojnega organa. Toženi stranki še očita, da je izdala izpodbijano odločbo, čeprav tožnik ni vložil pritožbe, zato je ni bila pristojna izdati. Tožnik v tožbenem predlogu smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo; ugotovi, da Vlada po prejemu pritožbe zaradi molka organa ni postopala v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku in je nezakonito odstopila njegovo zahtevo skupaj s pritožbo prizadeti osebi s položajem stranke ter da prizadeta oseba ni bila stvarno pristojna tožniku posredovati zahtevane informacije.

3.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe. Med drugim navaja, da je Vlada po prejemu zahteve in pritožbe zaradi molka organa odstopila tožnikovo zahtevo prizadeti osebi s položajem stranke, ki je njegovi zahtevi ugodila in mu posredovala zahtevano informacijo. Meni, da niso utemeljene tožnikove navedbe o stvarni nepristojnosti prizadete osebe s položajem stranke in da ni jasno, kako bi si lahko tožnik izboljšal svoj pravni položaj v zvezi z obravnavanim dostopom do informacij javnega značaja ob upoštevanju dejstva, da je tožnik zahtevane informacije prejel in ne trdi, da bi organ razpolagal še z dodatno informacijo.

4.Prizadeta oseba s položajem stranke je v odgovoru na tožbo navajala, da je bila stvarno pristojna odločati o tožnikovi zahtevi, ki ji je ugodila in posredovala zahtevane informacije.

5.Tožnik v pripravljalni vlogi trdi, da ima pravni interes, saj se ne sme uporabiti in javno razpolagati z informacijami, pridobljenimi po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, če niso pridobljene zakonito in procesno dopustno.

6.Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

8.V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja procesne nepravilnosti glede stvarne pristojnosti Vlade, prizadete osebe s položajem stranke in tožene stranke v postopku dostopa do informacij javnega značaja, ki se je začel na podlagi njegove zahteve z dne 25. 10. 2023. Tožena stranka je v pritožbenem postopku odločala le o delu tožnikove zahteve, s katero je tožnik želel pridobiti informacije o imenovanju in razrešitvi direktorjev policije od leta 1998 dalje.

9.Med strankami ni sporno, da je prizadeta stranka s položajem stranke tožniku posredovala zahtevane informacije o imenovanju in razrešitvi direktorjev policije od leta 1998 dalje. Iz tožbenih navedb pa je jasno razvidno, da želi tožnik prejeti te informacije od Vlade in ne prizadete osebe s položajem stranke. To pomeni, da si tožnik z obravnavano tožbo, s katero v bistvenem želi dobiti že prejete informacije od drugega organa (Vlade), ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj tudi z morebitno ugoditvijo tožbi ni mogoče spremeniti dejstva, da je tožnik že pridobil te informacije v tem upravnem postopku.

10.S tožnikovim predlogom, da sodišče ugotovi, da prizadeta oseba s položajem stranke ni bila pristojna posredovati zahtevanih informacij, ni mogoče spremeniti dejstva, da tožnik ima te informacije. Tožnik pa je v zvezi z ugotovitvenim delom tožbe pravni interes utemeljeval z dejstvom, da s tem informacijami ne sme razpolagati zaradi nezakonitega načina pridobitve teh informacij. Po presoji sodišča dejstvo, ali je tožnik prejel zahtevane informacije od pristojnega ali nepristojnega organa, ne vpliva na to, da je bilo o tožnikovi zahtevi odločeno tako, da ima tožnik zahtevane informacije, s katerimi lahko razpolaga po lastni presoji. Način pridobitve zahtevanih informacij torej ne vpliva na to, kako bo tožnik z že pridobljenimi podatki ravnal. Tožnik pa svojega pravnega interesa za ugotovitveni del tožbe ni utemeljeval z obstojem kakšne druge pravno pomembne okoliščine. Zato po presoji sodišča ni podan tožnikov pravni interes v obravnavani zadevi.

11.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ne izkazuje svojega pravnega interesa za meritorno obravnavo te tožbe v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika ne obstaja, sodišče ni presojalo utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

12.Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

Zveza: