Jedro

Posebne okoliščine po 89. členu ZDR niso bile ugotovljene, zato bi lahko sodišče druge stopnje ravnalo po prvem odstavku 370. člena ZPP. Ker ni uporabilo nobene od tam navedenih možnosti, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP.

Posebne okoliščine iz 89. člena ZDR so - v zvezi s 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca - dejanska podlaga za ugotavljanje resnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja. Če sodišče prve stopnje teh okoliščin ni preverjalo, je bilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabljeno materialno pravo.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke, ki so mu izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke za vrnitev na delo, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja in na plačilo nadomestila plače. Ugotovilo je, da so disciplinski organi tožene stranke tožniku pravilno izrekli navedeni ukrep, ker si je dne 19. in 20.9.1990 prisvojil 17 kg brancinov. S tem je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 5. točki 113. člena ("nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi") in po 8. točki istega člena ("zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila") Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik). Prvostopno sodišče posebnih (tako imenovanih kvalifikatornih) okoliščin (posledic), ki so določene v 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), ni ugotavljalo.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Med drugim je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je za kršitve delovnih obveznosti po 5. in 8. točki 113. člena Pravilnika po 1. točki navedenega člena določen obvezen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Delodajalec in sodišče zato nista dolžna ugotavljati obstoja posebnih (kvalifikatornih) okoliščin, ki so določene v 89. členu ZDR.

To sodišče je v sklepu razveljavilo navedeno sodbo, ker je ugotovilo, da je disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja po 116. členu Pravilnika obvezno izreči le za kršitve po 1. točki 113. člena ("neopravičeno izostajanje z dela nad pet delovnih dni v šestih mesecih"). Ker drugi razlogi za obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (morebitna sprememba Pravilnika) niso bili navedeni, odločitev sodišča druge stopnje pa temelji na zmotni razlagi 116. člena Pravilnika, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da za kršitve delovnih obveznosti, ki jih je storil tožnik, v Pravilniku ni predviden obvezen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato je treba ugotavljati okoliščine iz 89. člena ZDR. Zadošča domneva, da so takšne okoliščine nastale. Ravnanja tožnika so povzročila ali bi lahko povzročila bistveno motenost delovnega procesa (zadošča že abstraktna nevarnost motenja delovnega procesa), prav tako pa bi lahko bila zaradi navedenega povzročena večja škoda.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) in po prvem odstavku 354. člena ZPP, zaradi kršitev pred sodiščem druge stopnje, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje.

Navajala je, da sodišče prve stopnje posebnih (kvalifikatornih) okoliščin ni ugotavljalo, sodišče druge stopnje pa je to storilo brez glavne obravnave.

Izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker v bistvenem delu ni obrazložena. Splošne ugotovitve sodišča druge stopnje, da so hujše posledice povzročila ravnanja tožnika, ni mogoče preizkusiti. Zaradi narave kršitve delovne obveznosti do motenja delovnega procesa ni moglo priti. Ni tudi ugotovljeno, kaj pomeni večja škoda. Dokazi v zvezi s tem niso bili izvedeni.

Določba 89. člena ZDR je napačno razlagana. Sodišče se je postavilo na stališče o fikciji motenja delovnega procesa in povzročitvi škode. Za uporabo navedene določbe ZDR bi naj zadoščalo že dejstvo, da je delavec storil določeno kršitev delovnih obveznosti.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Rapublike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Ni podana bistvena kršitev določb postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja revizija, se nanašajo le na pravno presojo in razlago 89. člena ZDR, to pa je materialnopravno in ne procesno vprašanje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 370. členom ZPP (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP), ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ugotavljanje posebnih (kvalifikatornih) okoliščin po 89. členu ZDR sodi med ugotavljanje dejanskega stanja. Po prvem odstavku 370. člena ZPP ima sodišče druge stopnje le dve možnosti. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na sodišču prve stopnje lahko razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje ali pa samo opravi glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje ni tako ravnalo, temveč je brez ponovljenega dokaznega postopka ugotovilo, da so dane posebne okoliščine po 89. členu ZPP. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 4. člena konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija) lahko delavcu preneha delovno razmerje tudi zaradi njegovega obnašanja, torej zaradi njegovih disciplinskih kršitev (kršitev delovnih obveznosti). Po navedeni določbi je prenehanje delovnega razmerja dovoljeno le zaradi resnega razloga. Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po definiciji iz 4. člena Konvencije, je na delodajalcu (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Posebne (kvalifikatorne) okoliščine, ki so urejene v 89. členu ZDR, ki je začel veljati 24.4.1990 (tožnik je storil kršitve delovnih obveznosti 19. in 20.9.1990), glede na slovensko pravno utreditev sodijo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbi 4. člena Konvencije. To pomeni, da mora te okoliščine ugotavljati delodajalec, ker bi njihovo (poznejše) ugotavljanje v dokaznem postopku pred sodiščem lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius).