Jedro

Upnik mora v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati obstoj terjatve, katere izpolnitev naj zavaruje začasna odredba.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se dolžniku naložilo, da takoj po prejemu tega sklepa izroči upniku ključe vrat poslovnega lokala v izmeri 52 m2 v pritličju zgradbe XXX in omogoči upniku nemoteno posest na tem lokalu. Za primer, če dolžnik ne bo izpolnil te obveznosti, naj bi se upnik pooblastil, da sam ali po svojih ljudeh zamenja ključavnice na vratih lokala na stroške dolžnika in z zapretitvijo denarne kazni dolžniku v znesku 5.000.000,00 SIT za primer, če upniku ne bo omogočil nemotene posesti na tem lokalu. Če dolžnik svoje obveznosti ne bi nemudoma izpolnil pa z izvršitvijo zapretene denarne kazni v znesku 5.000.000,00 SIT in z določitvijo dolžniku novega roka za izpolnitev obveznosti ter z zapretitvijo nove denarne kazni v znesku 10.000.000,00 SIT za primer, če dolžnik tudi v novem roku ne bo omogočil upniku nemotene posesti na tem lokalu. Takšna predlagana začasna odredba naj bi veljala do vložitve tožbe s strani upnika zoper dolžnika na izročitev nepremičnine v posest, vendar najdalj 60 dni.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil upnik zaradi napačne ugotovitve dejanjskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavanje. V utemeljitvi svoje pritožbe upnik navaja, da je dolžnik ravnal v nasprotju z najemno pogodbo, saj je lokal izpraznil brez pristanka in soglasja upnika, kateremu je poslal le dopis, s katerim ga obvešča o nameravani selitvi, to pa ni v skladu s predpisi in zlasti ne v skladu z najemno pogodbo.

Dolžnik ima lokal v najemu pod določenimi pogoji, ki so navedeni v najemni pogodbi in v aneksih k tej pogodbi, kar je dolžnik predložil sodišču že v zadevi R 126/99. Iz teh dokumentov je razvidno, da je namembnost lokala prodaja spodnjega perila, zlasti pa je v pogodbi določeno, da najemnik z ničimer ne sme spreminjati ali adaptirati in preurejati prostora brez pisnega dovoljenja upnika. Dolžnik je kot najemnik lokal preuredil tako, da ga je povsem izraznil, na vse steklene stene lokala je nalepil papirne prevleke, kar kazi celotni nakupovalni center in takšno spremembo je objektivno šteti za spremembo v smislu točke III/1 najemne pogodbe, ki pa je dolžniku izrecno prepovedana. Iz tega razloga bo upnik zahteval odpoved najemne pogodbe, saj je dolžnik evidenčno kršil pogodbena določila in takšna kršitev upniku daje pravico do odstopa od pogodbe. Iz navedenih razlogov je verjetnost terjatve na izročitev lokala v posest upniku izkazana. Obstaja resna bojazen, da bo dolžnik onemogočil ali vsaj oviral upniku realizacijo terjatve tako, da bo lahko lokal izročil v posest tretji osebi, ali pa bo sam opravljal v njem dejavnost v nasprotju z najemno pogodbo. V vsakem primeru bi s takšnim ravnanjem porušil sistem celotnega nakupovalnega centra, saj se je upnik trudil, da je za center izbral takšne najemnike, da ima center kot celota vsestransko in uravnoteženo ponudbo blaga. Upnik ponovno poudarja, da je tožnik posest na lokalu opustil s tem, ko je z velikim plakatom na lokalu obvestil svoje stranke, da je lokal izselil in preselil v center mesta. Ob opustitvi posesti s strani najemnika mora zaradi preprečitve eventualne škode posest na lokalu prevzeti upnik kot lastnik lokala, saj sicer lahko upniku, pa tudi sosednim najemnikom nastane nepopravljiva škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo že navedeno odločitev obrazložilo s tem, da upnik zahteva zavarovanje nedenarne terjatve na izročitev ključev poslovnega lokala oziroma na izročitev tega lokala v posest. Kot pa izhaja iz priložene dokumentacije, upnik kot lastnik poslovnega lokala ni z ničimer izkazal verjetnosti terjatve na izročitev poslovnega lokala v posest, saj niti ni zatrjeval, da bi najemna pogodba z dolžnikom potekla ali da je le-ta odpovedana, kajti šele v takem primeru bi upnik lahko zahteval vrnitev lokala v posest. Ni pravilno sklepanje upnika, da je dolžnik s tem, ko je prodajo blaga preselil na drugo lokacijo, ključa lokala pa mu ni izročil, opustil posest na lokalu. Glede na to, da je posest dejanska oblast nad stvarjo, ima po mnenju sodišča prve stopnje, navedenem v razlogih izpodbijanega sklepa, posest nad določenim zaprtim prostorom tisti, ki poseduje ključ.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal verjetnosti zatrjevane terjatve. V točki III. predloga za izdajo začasne odredbe je upnik namreč navedel, da je njegova terjatev izkazana, saj je dejanski in zemljiškoknjižni lastnik poslovne zgradbe in je upravičen, da po opustitvi posesti s strani dolžnika kot najemodajalca (očitno je mišljeno: najemnika) samo on nastopi posest na lokalu. Takšen zaključek pa je upnik v predlogu za začasne odredbe izvajal iz svojega mnenja, vsebovanega v točki II. predloga, da gre s selitvijo za enostransko prekinitev najemne pogodbe s strani dolžnika, saj naj bi dolžnik s tem, ko je lokal popolnoma izpraznil, izložbe prelepil s papirjem in stranke obvestil o novi lokaciji trgovine, enostransko odpovedal najemno pogodbo.

Posest na lokalu naj bi s tem dejansko opustil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru dejansko za obligacijsko pravno zadevo. Za odpoved najemne pogodbe pravni zaključki upnika v predlogu za izdajo začasne odredbe, da naj bi dolžnik s tem, ko je preselil svojo dejavnost iz obravnavanega lokala, katerega lastnik je upnik, v nov lokal v središču Brežic, s čemer naj bi enostransko prekinil najemno pogodbo z upnikom, hkrati pa opustil posest nad lokalom, bodo predmet obravnave v okviru eventuelne pravde, ki jo bo sprožil upnik, ki v pritožbi napoveduje tožbo na odpoved najemne pogodbe, ne pa eventuelno tožbo zaradi motenja posesti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe nikakor ni izkazal kot verjetno svojo terjatev, po kateri bi lahko samo on, kot lastnik in najemodajalec, nastopil posest na spornem lokalu. Zakjuček sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da upnik ni izkazal verjetnega obstoja svoje terjatve, je zato po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilen. Vsekakor pa ni pravilno pravno mnenje upnika v predlogu za izdajo začasne odredbe, da naj bi upnik samo s tem, da je svojo dejavnost iz spornega lokala preselil na novo lokacijo, enostransko prekinil najemno pogodbo ter s tem tudi opustil posest nad spornim lokalom. Pravilno pa je stališče prvostopenjskega sodišča, da dolžnik ni opustil posesti na lokalu s preselitvijo na novo lokacijo glede na to, da je posest dejanska oblast nad stvarjo in ima zato dolžnik nad zaprtim prostorom - lokalom še vedno oblast, saj poseduje ključ tega lokala, ključa pa upniku ni vrnil. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe kot svojo eventuelno bodočo terjatev navajal, da ima samo on pravico do posesti na spornem lokalu, zato pritožbene navedbe v povsem drugi smeri, ko upnik napoveduje tožbo na odpoved najemne pogodbe, niso odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče prav tako ne more upoštevati pritožbenih trditev, da je dolžnik ravnal v nasprotju z najemno pogodbo in njenim aneksom, kar vse naj bi dolžnik predložil že v zadevi R 126/99. Nič takega ni upnik zatrjeval v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, svojemu predlogu tudi ni predložil navedenih listin, teh ni predložil niti svoji pritožbi, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb glede na določbo 1. odstavka 352. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP/99 neutemeljeno upnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo, ker se je prepričalo, da je pravilen in zakonit. Upnik v svoji pritožbi ni zahteval povrnitve pritožbenih stroškov, zato o tem sodišču druge stopnje ni bilo potrebno odločati. Pač pa je dolžnik vložil odgovor na ugovor, pravilno seveda to pomeni odgovor na pritožbo upnika zoper sklep sodišča prve stopnje, v katerem je zahteval tudi povrnitev stroškov. Do povrnitve teh stroškov pa nima pravice, ker po določbi 366. člena ZPP v postopku s pritožbo zoper sklep določbe o odgovoru na pritožbo ne veljajo, kar pomeni, da stroški za odgovor na pritožbo zoper sklep niso predvideni oziroma jih vlagatelj takega odgovora ne more zahtevati.