Jedro

Zgolj na podlagi ugotovitve, da je bilo ukinjeno delovno mesto, na katerega je bila delavka le formalno razporejena, dejansko pa je opravljala dela in naloge nekega drugega delovnega mesta, ni mogoče zaključiti, da so razporeditev tožnice na novo delovno mesto narekovale nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. Takšen zaključek bi bilo mogoče sprejeti šele, če bi se ugotovilo, da so zaradi ukinitve oziroma bistvenega zmanjšanja obsega dela prenehale tudi potrebe po delu tožnice na delovnem mestu, kjer je dejansko delala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4. 1. 1999 in 26. 3. 1999 o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto. Delno je ugodilo zahtevku tožnice za plačilo razlike v plači, do katere naj bi prišlo v posledici nezakonite razporeditve, in odločilo, da ji je tožena stranka dolžna izplačati le nastalo razliko za čas od 1. 1. 1999 do 1. 4. 1999. Pri tem je štelo, da je bila razporeditev zakonita, saj so jo narekovale nujne potrebe delovnega procesa, ki so podane v tem, da se je delovno mesto, na katerega je bila tožnica formalno razporejena, ukinilo. Do dokončnosti razporeditvene odločbe pa je tožnica upravičena do plače na starem delovnem mestu. Zoper takšno sodbo se smiselno iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da ni del na delovnem mestu referenta v T. B., na katerega je bila le formalno razporejena, dejansko nikoli opravljala. Tako pred razporeditvijo na delovno mesto referenta v T. B. kot tudi kasneje je delala v skladišču v A. in sicer dela v zvezi naročili kurilnega olja v maloprodaji A.. Potrebe po teh delih še vedno obstajajo, samo da jih sedaj opravljajo drugi. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ponovno navaja, da je bilo treba tožnico razporediti zaradi reorganizacije tožene stranke in posledičnega ukinjanja delovnih mest. Ob tem poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna in predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da ni tožnica del na delovnem mestu referenta na T. v B., na katerega je bila razporejena z odločbo z dne 18. 12. 1997 (priloga A1), dejansko nikoli opravljala, vendar pa nato zmotno zaključilo, da nima ta ugotovitev na odločitev v sporu nobenega vpliva. Zgolj zaradi ukinitve delovnega mesta, na katerega je bila tožnica le formalno razporejena, namreč po oceni pritožbenega sodišča še ni mogoče zaključiti, da so razporeditev narekovale nujne potrebe delovnega procesa oziroma organizacije dela (2. odst. 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 - 66/93). Takšen zaključek bi bilo namreč mogoče sprejeti šele nato, če bi se ugotovilo, da so zaradi ukinitve oziroma bistvenega zmanjšanja obsega dela prenehale potrebe po delu tožnice tudi na delovnem mestu, ki ga je tožnica dejansko opravljala. Ugotovitev glede tega odločilnega dejstva sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje, kar pa je vzrok za njeno razveljavitev. Iz navedenega torej izhaja, da je ostalo dejansko stanje, pomembno za odločitev v tej zadevi, pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno, kar pa je vzrok za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS št. 26/99). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej razčistiti dejansko stanje v zvezi z odločilnim dejstvom, na katerega ga je v razveljavitvenem sklepu opozorilo pritožbeno sodišče, šele nato pa bo lahko ponovno odločalo o zadevi. Ob tem naj bo pozorno tudi na to, da lahko razporeditvena odločba učinkuje šele od dokončnosti dalje (1. odst. 106. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 36/2000). V pojasnilo pritožnici pa pritožbeno sodišče še dodaja, da imajo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave možnost navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (2. odst. 362. čl. ZPP), kar v konkretnem primeru pomeni, da bo sodišče po potrebi lahko zaslišalo tudi priče in izvedlo druge dokaze, na katere se sklicuje pritožba, če bo seveda tožnica izvedbo teh dokazov predlagala.