Jedro

V obravnavanem primeru se zavrnitev tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti lahko nanaša samo na tisti del tožbenega zahtevka, o katerem ni bilo že prvič pravnomočno odločeno, to je na 640.000 SIT. Napaka prvostopenjskega sodišča pri navedbi zneska v izreku odločbe, ne more poseči v pravni institut pravnomočnosti prve sodbe in ne more spreminjati zakonskih pogojev za revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvič odločilo o tožbenem zahtevku dne 3.6.2000. Tedaj je toženko obsodilo na plačilo 2.080.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 30.6.2000 do plačila, in na plačilo 527.929 tolarjev za premoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 5.11.1993 do plačila. Ker je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je 17.6.1993 prišlo do nedopustnega ravnanja in da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen zavarovanec. Škodo je ocenilo na 1.500.000 tolarjev za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, na 300.000 tolarjev za strah in na 800.000 tolarjev za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, toda ker tožnica ni bila pripeta z varnostnim pasom, je prisojeno odškodnino znižalo za 20 %. Odškodnino za premoženjsko škodo je ugotovilo v znesku 500.886 tolarjev.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje odločilo naslednje: pritožbo tožnice proti zavrnilnemu delu tožbenega zahtevka je v celoti zavrnilo, pritožbi toženke pa je delno ugodilo, tako da je znižalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 480.000 tolarjev, glede odškodnine za strah in za premoženjsko škodo jo je zavrnilo, "odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin v znesku 640.000 tolarjev in v stroškovnem delu" pa je razveljavilo in v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo in Vrhovno sodišče Republike Slovenije je pod opr. št. II Ips 308/2001 dne 9.1.2002 revizijo zavrnilo. Pri tem je na drugi strani sodbe izrecno zapisalo, da je z izjemo razveljavitvenega dela odločitve (640.000 tolarjev) pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku.

Ko je nato sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zastaranju tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je sicer zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da mora toženka plačati odškodnino v znesku 3.500.000 tolarjev za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, toda navedeni znesek odškodnine v izreku ni pravilen, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo le tisti del prvostopenjske sodbe, s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo 640.000 tolarjev iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (800.000 tolarjev minus 20 % zaradi tožničine sokrivde), zavrnitev presežnega dela tožbenega zahtevka pa je potrdilo, saj je v celoti zavrnilo pritožbo tožnice proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe.

Po pritožbi tožeče stranke proti sodbi prvostopenjskega sodišča pod opr. št. P 412/2001-III-90 z dne 16.4.2002 je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je zastaral, je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ali njeno spremembo. Navaja, da odločitev pritožbenega sodišča ni pravilna, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.500.000 tolarjev in čeprav se toženka ni pritožila, je višje sodišče odločilo, da ga ne more presojati v tolikšnem obsegu, ker je bilo v znesku nad 640.000 tolarjev že pravnomočno odločeno. Če je pritožbeno sodišče res odločalo le o 640.000 tolarjev, bi moralo zavreči presežni tožbeni zahtevek in ne bi smelo zavrniti pritožbe in to s sklepom. V zvezi z zastaranjem terjatve pa navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno tolmačili prvi in drugi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Kot datum nastanka škode zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni mogoče upoštevati datuma nesreče, saj zakonska določba v prvem odstavku navedenega člena navaja, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovani zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil; v drugem odstavku pa pove, da zastara v petih letih odkar je škoda nastala. Pri tem poudarja, da je tožnici nastala škoda šele tekom pravdnega postopka in sicer predvsem z mnenjem izvedenca medicinske stroke.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.500.000 tolarjev. Ker je bilo o zavrnitvi zneska, ki presega 640.000 tolarjev, že pravnomočno odločeno, je s tako sodbo odločilo o delu zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. S tem je kršilo določbo 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sodišče druge stopnje bi moralo napako odpraviti tudi v izreku svoje odločbe in ne samo v utemeljitvi (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Vrhovno sodišče v to ne more posegati, ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno samo, če tako določa ZPP. Zakon omogoča revizijo samo v t.i. pomembnejših sporih, ki so v 367. členu določeni po vrednosti v premoženjskem sporu (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali po predmetu spora (tretji odstavek 367. člena ZPP). Glede vrednosti je zakonodajalec predvidel, da mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 1.000.000 tolarjev.

V obravnavanem primeru se zavrnitev tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti lahko nanaša samo na tisti del tožbenega zahtevka, o katerem ni bilo že prvič pravnomočno odločeno, to je na 640.000 tolarjev, saj napaka prvostopenjskega sodišča ne more poseči v pravni institut pravnomočnosti prve sodbe in ne more spreminjati zakonskih pogojev za revizijo.

Ker revizijsko sodišče odloča o zadevah, v katerih je bila že uporabljena v ustavi zajamčena pravica do sodnega varstva in ker zato ne odloča o vseh zadevah, temveč le o tistih, ki so v 367. členu ZPP posebej določene, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da o reviziji ne more odločati, ker ni dovoljena. Zato jo je po 377. členu ZPP v zvezi s 374. členom ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.