Jedro

1. Tožnik je prvič postavil tožbeni zahtevek v l. 1993 in ga preciziral z vlogo v letu 1999. Po katerem tožbenem zahtevku je sodišče odločilo, iz sodbe sodišča prve stopnje (glede na zavrnilni del, ki se glasi "v presežku se tožbeni zahtevek zavrne") ni razvidno. Izrek sodbe mora obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo oz. zavrnilo posamezne zahtevke, ki se nanašajo na glavno stvar in na stranske terjatve. Ker postane pravnomočen le izrek sodbe, mora biti iz njega razvidno, o čem je sodišče odločilo, sicer se sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP.

2. Tožnik zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati zakonitost odločb o razporeditvi kot predhodno vprašanje. Tožnik niti v tem niti v drugem sporu ni zahteval presoje odločbe o razporeditvi. Presoje zakonitosti dokočne odločbe o razporeditvi zato ne more zahtevati kot presojo predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP v sporu zaradi plačila plače in se s tem izogniti zakonskim določbam o postopku, določenem za presojo odločitev delodajalca v ZTPDR in ZDSS.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnilni del tč. 2 in 3 izreka) ter sklep sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati za obdobje od 1.12.1991 do 31.12.1992 neto razliko plače v skupnem znesku 149.968,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje do plačila in od tega zneska plačati pristojnim organom predpisane davke in prispevke za navedeno obdobje (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 58.704,42 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1996 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.112.115,15 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe (3. tč. izreka). Sklenilo je, da se predlog tožnika za oprostitev doplačila izvedenine zavrne in je tožnik dolžan plačati na žiro račun sodišča znesek 59.206,00 SIT, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik in sicer zoper sodbo v 2. in 3. tč. izreka in zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi s stroškovno posledico ter da ga oprosti doplačila izvedenine, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je sodišče prve stopnje v pretežnem delu zavrnilo zahtevek na plačilo razlik plač po prvotni tožbi predvsem iz dveh razlogov in sicer, ker je tožnik z vložitvijo tožbe po več kot dveh letih prekoračil vsak razumni rok, ki ga ima v skladu s 105. členom Zakona o delovnih razmerjih, če organ v organizaciji v roku 30 dni ne odloči, zaradi česar je postala odločba pravnomočna in obvezujoča ter drugič, da izvedeni dokazi ne potrjujejo trditve tožnika, da je bil nezakonito razporejen na nižje delovno mesto z nižjo plačo. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pa je v celoti zmotna, ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik potrjuje, da je res po dveh letih vložil tožbo, vendar iz razloga, ker mu je tožena stranka obljubljala, da bo njegov ugovor rešila. Sicer pa meni, da gre pri ugotavljanju nezakonitosti razporeditve za predhodno vprašanje, saj je glavni in bistveni zahtevek na plačilo razlike plač, ki pa zastara v 5-ih letih, v tem pa je rok za vložitev tožbe nedvomno ohranjen. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da ga je tožena stranka po sporu z vodstvom degradirala in ga prestavila iz jame na separacijo. Pri delu v jami se je poškodoval in nato še zbolel za slinavko, zaradi česar mu pripada plača jamskega delavca v 19. plačilnem razredu z vsemi dodatki, tudi jamskim ter priznanje beneficirane delovne dobe. Tožnik tudi ugotavlja, da tožena stranka zatrjevani nezakoniti razporediti ni nikoli izrecno ugovarjala in je zaradi tega to nesporno dejstvo, zaradi česar se je tudi pristopilo k izvedbi dokaza z izvedencem finančne stroke. Tožena stranka je tožniku, kot ugotavlja tudi sodišče, celo priznavala nekatere pravice kot jamskemu delavcu (npr.: dolžina letnega dopusta) in izrecno soglašala z mnenjem obeh izvedencev ter ponujala poravnavo v okvirju mnenja izvedenca S. L.. Pri tem se je očitno zavedala, da je tožnika razporedila na nižje delovno mesto z nižjo plačo. Tožniku tudi ni jasno, zakaj je sodišče angažiralo dva izvedenca finančne stroke, pri čemer je drugega angažiralo iz razloga, ker naj bi bil izračun prvega dvomljiv, nato pa je zahtevku delno ugodilo na podlagi mnenja prvega izvedenca. Tožniku ni jasno, zakaj sodišče njegovemu zahtevku ni ugodilo, saj sodba ne vsebuje razlogov v tej smeri, s čemer je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker je združilo pravdi iz leta 1994 in 1997, kljub temu, da je tožnik temu nasprotoval. Meni, da je upravičen do priznanja dobe s povečanjem, kot posledica pravice do jamskega dodatka in vseh pravic, ki jih imajo jamski delavci. Posebej se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik uspel tudi po temelju, kar je 50 % uspeha v pravdi, kot tudi po višini. Dvomi, da so stroški pravilno odmerjeni, saj so bile obravnave velikokrat preložene in je v tem primeru odvetniška tarifa nižja. Glede na svoje dohodke bo za plačilo stroškov moral odšteti plačo dveh let, kar je nemogoče, saj mora od nečesa tudi živeti. Glede na ta dejstva prosi tudi za oprostitev doplačila izvedenine, za kar pa je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo, brez da bi svojo odločitev v sodbi oz. v sklepu dodatno obrazložilo, zato sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je podana absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in sicer se sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in sklepa ne da preizkusiti. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje namreč ni razvidno, kakšen oz. katere tožbene zahtevke je sodišče zavrnilo. Sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev doplačila izvedenine pa ni obrazložen.

Postopek v tem individualnem delovnem sporu se je pričel dne 23.12.1994, to je v času veljave Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94). Na podlagi določbe 1. odst. 14. člena ZDSS se v postopku pred delovnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Tako je sodišče prve stopnje moralo v postopku upoštevati določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in od uveljavitve dalje ZPP/99, ki je veljal tudi v času izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Tako je ves čas postopka veljala določba 2. člena ZPP, ki je v obeh zakonih enaka in določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Izjema od tega pravila je sicer urejena v 23. členu ZDSS, ki pa velja le za primere, ko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca oz. v primerih, ko delodajalec ni odločil o ugovoru oz. zahtevi za uveljavljanje pravic. V teh primerih delavec ni dolžan postaviti zahtevka, mora pa tožba vsebovati navedbo odločbe, zoper katero uveljavlja sodno varstvo. Pritožbeno sodišče je z vpogledom v spis ugotovilo, da je sodišče kot tožbo štelo vlogo tožnika, ki je bila naslovljena na Sodišče združenega dela v Brežicah, to je sodišče, ki dne 27.12.1994 sploh ni obstajalo, poleg tega vloga ni imela sestavin tožbe, kot je to določal takrat veljavni 186. člen ZPP/77. Sodišče prve stopnje pa je to vlogo štela kot tožbo in jo vročilo nasprotni stranki in na njeni podlagi vodilo postopek. Tožnik je prvič postavil tožbeni zahtevek v vlogi z dne 20.5.1996. Tožbeni zahtevek je nato preciziral z vlogo z dne 27.12.1999. Po katerem tožbenem zahtevku je sodišče odločilo, iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno. Iz formulacije "v presežku se tožbeni zahtevek zavrne" namreč to ni razvidno. Po določbi 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevkih, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve. Če je več zahtevkov, se praviloma odloči o vseh zahtevkih z eno sodbo. Kaj mora obsegati izrek sodbe določa 3. odst. 324. člena ZPP in sicer mora obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in na stranske terjatve, ali jih je zavrnilo. Torej mora biti iz izreka sodbe razvidno o čem je sodišče odločalo in odločilo, saj postane pravnomočen izrek sodbe. Iz izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pa ni razvidno o čem je sodišče odločilo, zato se sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ugodilo tudi pritožbi v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ker se le-ti nanašajo na odločitev o glavni stvari.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v okviru postavljenega zahtevka, to je tožbenega zahtevka iz pripravljalne vloge z dne 27.12.1999. Pri tem pa je napačno pravno naziranje tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati sklepe o razporeditvi kot predhodno vprašanje. Varstvo pravic delavcev je urejeno v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90), ki daje v 80. členu delavcu pravico, da vloži ugovor zoper odločbo, s katero meni, da je kršena njegova pravica v roku 15 dni od vročitve odločbe. V kolikor pristojni organ v 30-ih dneh ne odloči, lahko delavec zahteva sodno varstvo, ravno tako pa v primeru, če z odločitvijo pristojnega organa ni zadovoljen lahko zahteva sodno varstvo v 15-ih dneh vročitve odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovem ugovoru (83. člen ZTPDR). Zakon tako določa postopek in roke za uveljavljanje pravic delavcev. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu ni zahteval presoje odločbe o razporeditvi, prav tako odločbe presoje o razporeditvi ni zahteval v drugem sodnem sporu. Presojo odločbe o razporeditvi pa ne more zahtevati kot presojo o predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP in se s tem izogniti zakonskim določbam o postopku, določenem za presojo odločitev delodajalca v ZTPDR in po določbah ZDSS. Zaradi navedenega je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno izvajalo dokazni postopek v zvezi z razporeditveno odločbo z dne 14.9.1992, kajti presoja navedene odločbe ni bila predmet tega individualnega delovnega spora. Tožnik namreč ni nikoli zahteval presoje navedene odločbe. Kaj mora storiti delavec, če uveljavlja sodno varstvo zoper dokončno odločitev delodajalca oz. v primeru, če delodajalec ne odloči o ugovoru o zahtevi za uveljavljanje pravic je bilo navedeno že zgoraj. Tožnik ni v vlogi, ki jo je sodišče štelo za tožbo, ne kasneje v pripravljalnih vlogah, nikoli uveljavljal sodnega varstva v zvezi z navedeno razporeditveno odločbo. Kot je bilo opozorjeno že v začetku, pa je sodišče v postopku vezano na postavljene zahtevke. Sodišče si mora tudi prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški in izvajati postopek le v okviru postavljenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje pa je glede na dokazne predloge tožeče stranke izvajalo obširni dokazni postopek izven tožbenih zahtevkov. Zato so pritožbene navedbe tožeče stranke o zavlačevanju postopka povsem neutemeljene. V kolikor bi tožeča stranka ravnala skladno z določbami ZPP in navedla vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke in predlagala dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje ter tudi postavila zahtevek že s tožbo, bi bil postopek lahko mnogo hitreje in z mnogo manjšimi stroški končan. Zmotna pa je predstava tožeče stranke, da bi moralo sodišče samo ugotavljati, kaj tožnik sploh želi in katere dokaze naj bi izvedlo. Tak postopek je bil predviden pred sodišči združenega dela, vendar je tudi tam predlagatelj moral navajati sporno razmerje o katerem naj sodišče odloči in dejstva, ki so pomembna za odločitev ter dokaze za te navedbe (6. odst. 23. člena Zakona o Sodiščih druženega dela). Vendar ta zakon že ob vložitvi tožbe ni več veljal. Po veljavnih postopkovnih pravilih pa mora biti stranka aktivna in sama navajati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje.

Glede pritožbenih navedb v zvezi s postavitvijo dveh izvedencev finančne stroke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil prvi izvedenec finančne stroke postavljen na predlog tožnika, ker pa se z njegovim izvedeniškim mnenjem tožnik ni strinjal, je sodišče postavilo novega izvedenca finančne stroke, ravno tako na predlog tožnika. V kolikor bi tožnik ustrezno utemeljil svoje tožbene zahtevke in za njih ponudil tudi dokaze ter seveda izračune, verjetno dokazovanje z izvedenci sploh ne bi bilo potrebno. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Seveda pa je treba pri tem opozoriti, da izvedenec ne more odločati o pravnih vprašanjih, o tem odloča sodišče, izvedenec je le pomoč sodišču, da opravi izračune po navodilih sodišča. O utemeljenosti ali neutemeljenosti zahtevkov pa odloča le sodišče. Protispisne so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik nasprotoval združitvi postopka, saj je iz spisa razvidno, da je ravno on predlagal združitev postopka.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi sklep, s katerim sodišče ni ugodilo predlogu tožnika za oprostitev doplačila izvedenine iz razloga, ker je sklep neobrazložen in se ga ne da preizkusiti, kar ravno tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče to svojo odločitev obrazložiti.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo v celoti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in sklep razveljavilo v skladu z določbo 1. odst. 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka iz razloga, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo skupaj z glavno stvarjo. Pri ponovnem odločanju o stroških celotnega postopka pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati 155. člen ZPP, ki določa, da se povrnejo le potrebni stroški in da se nagrada odvetnikov odmeri po Odvetniški tarifi.