Jedro

Tožnik je uveljavljal s tožbo dva zahtevka: prvega zaradi prepovedi vznemirjenja, ocenjenega na 6.000,00 SIT, drugega pa zaradi plačila odškodnine 36.594,00 SIT. Prvega je tožnik postavil s tožbo, vloženo 29.10.1992, drugega pa s spremenjeno tožbo 6.4.1993. Po določilu drugega in tretjega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. V času vložitve tožnikove tožbe je vrednost spornega predmeta morala presegati 8.000,00 SIT (novela zakona o pravdnem postopku, objavljena v Uradnem listu bivše federacije pod št. 20/90), v času postavitve odškodninskega zahtevka pa je morala presegati 80.000,00 SIT (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kaznih za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS št. 55/92). Ker vrednost spornega predmeta v tem primeru v času vložitve tožbe oz. postavitve odškodninskega zahtevka ni dosegala v drugem in tretjem odstavku 382. člena ZPP predpisane vrednosti, da bi bila revizija dovoljena, je revizijsko sodišče moralo tožnikovo revizijo zavreči kot nedovoljeno (392. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v njegovo lastninsko pravico na parc.št. 1757/15, vl.št. 64 k.o. in mu plačati še odškodnino v višini 36.524,00 SIT z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper zgoraj navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik, iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po mnenju revidenta je bila opravljena napačna pravna ocena sodišč prve in druge stopnje ter niso bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno, ker niso bila pravilno upoštevana pravila geodetske stroke. Pri prenosu mapnih mej v naravi, bi se moralo namreč vzeti za osnovo večje število parcel in ne le sosednji. Končno so tudi stroški postopka napačno odmerjeni, ker sodišče ni upoštevalo vrednosti točke v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Na vročeno revizijo toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožnik je uveljavljal s tožbo dva zahtevka: prvega zaradi prepovedi vznemirjenja, ocenjenega na 6.000,00 SIT, drugega pa zaradi plačila odškodnine 36.594,00 SIT. Prvega je tožnik postavil s tožbo, vloženo 29.10.1992, drugega pa s spremenjeno tožbo 6.4.1993. Po določilu drugega in tretjega odstavka 382. člena ZPP revizije ni v premoženjskopravnih sporih, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. V času vložitve tožnikove tožbe je vrednost spornega predmeta morala presegati 8.000,00 SIT (novela zakona o pravdnem postopku, objavljena v Uradnem listu bivše federacije pod št. 20/90), v času postavitve odškodninskega zahtevka pa je morala presegati 80.000,00 SIT (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kaznih za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS št. 55/92). Ker vrednost spornega predmeta v tem primeru v času vložitve tožbe oz. postavitve odškodninskega zahtevka ni dosegala v drugem in tretjem odstavku 382. člena ZPP predpisane vrednosti, da bi bila revizija dovoljena, je revizijsko sodišče moralo tožnikovo revizijo zavreči kot nedovoljeno (392. člen ZPP).