Jedro

Četudi tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo (kot je npr. krupje), zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so v prvi vrsti povezane z dobitki pri igrah na srečo, čeprav tožnik opravlja gostinske storitve. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke igralniških in gostinskih delavcev iz naslova napitnine. Zato je tudi napitnino, ki jo prejemajo valeti, šteti kot del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu ZDR-1, od katere je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je od tožene stranke zahteval izplačilo v izreku navedenih zneskov iz naslova napitnine za december 2014 ter za obdobje od januarja 2015 do julija 2015, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov (od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca) do plačila, kot je razvidno iz izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevo tožnika za povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede vprašanja, ali so napitnine, ki jih prejemajo gostinski delavci, proste plačila davkov in prispevkov, oziroma ali so delavci upravičeni do izplačila celotnega zneska napitnin, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčni zadevi, obravnavani pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. XX Pd 46/2017. Podana je zmotna uporaba materialnega prava, ker je sodišče zavzelo stališče, da napitnina predstavlja delovno uspešnost v smislu določbe 126. člena ZDR-1, saj "gostinska" napitnina ne predstavlja plače, zato ne more biti obremenjena z davki in prispevki. Ne gre za napitnino, zbrano v skrinjicah po določbah 91. člena ZIS, ki velja le za delavce, ki opravljajo delo na delovnih mestih pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah. Gostinskih napitnin tožnik ne prejema na podlagi zaposlitve in obveznosti, ki jih ima delodajalec do delavcev na podlagi zakona, kolektivnih pogodb in pogodbe o zaposlitvi, temveč na podlagi neposrednega stika med tožnikom in gostom, ki z napitnino kot darilom izrazi svoje zadovoljstvo oziroma hvaležnost zaradi odnosa, ki ga ima tožnik do njega.

Sodišče se neutemeljeno sklicuje na določbe ZDoh-2, da so z dohodnino obdavčeni tudi prejemki napitnine. Sodišče ni upoštevalo določila 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDoh-2, ki iz obdavčitve po ZDoh-2 izrecno izključuje "darila, prejeta od fizične osebe, ki ni delodajalec prejemnika (ali z delodajalcem povezana oseba) ali delodajalec osebe, ki je povezana s prejemnikom, razen daril, ki jih fizična oseba prejme v zvezi z opravljanjem dejavnosti". Prostovoljne gostinske napitnine, dane s strani gostov (fizičnih oseb) posameznim drugim fizičnim osebam - osebju delodajalca neodvisno in brez udeležbe samega delodajalca kot davčnega zavezanca, ne predstavljajo obdavčljivega dohodka po ZDoh-2. Ne gre za dohodek iz delovnega razmerja.

Izpodbijana sodba povzema stališče, kot ga je zavzelo VDSS v vzorčni zadevi, in sicer, da je potrebno pri toženi stranki napitnine za gostinske in igralniške delavce urediti enotno, to je v skladu z 91. členom ZIS, ker naj bi šlo za nagrado zaradi dobitka pri igrah na srečo in ne zaradi opravljene gostinske storitve. Ne obstaja pravna podlaga, na podlagi katere bi morala tožena stranka pobirati (gostinsko) napitnino ter jo namenjati za plače, niti po določbah ZDR-1 niti ZIS ali drugih veljavnih predpisih. Po mnenju tožnika je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je taksativno naštetim delovnim mestom v 91. členu ZIS arbitrarno samo dodalo še gostinske delavce.

Z inšpekcijsko odločbo z dne 21. 10. 2014 je bilo toženi stranki naloženo, da mora zagotoviti, da se bo vsa napitnina, ki jo igralci dajejo v prostoru, kjer se izvajajo igre na srečo, zbirala v posebnih skrinjicah. Zoper odločbo je vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ki je tožbi ugodilo. Zavzelo je stališče, da iz določb ZIS izhaja, da velja prepoved sprejemanja napitnin in posledično obveznost dajanja napitnin v posebne skrinjice le za osebe, ki sodelujejo pri izvajanju posebnih iger na srečo pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah, ne pa tudi za ostale v igralnici, ki neposredno ne sodelujejo pri izvajanju posebnih iger na srečo (npr. varnostniki, postreščki ...). Kljub takemu stališču je sodišče prve stopnje presodilo, da obveznost ločenega zbiranja napitnin velja tudi za gostinske delavce. Taksativno naštetim delovnim mestom iz 91. člena ZIZ je sodišče arbitrarno samo dodalo še gostinske delavce. Sodba je očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, je samovoljna oziroma arbitrarna. Gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki je odraz načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Sodišče je kršilo prepoved diskriminacije (prvi odstavek 14. člena Ustave RS) in načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS). Če lahko ostali gostinski delavci pri toženi stranki (npr. v restavracijah) in pri drugih delodajalcih prejeto napitnino v celoti zadržijo zase, ni razumne utemeljitve za to, da to ne bi veljalo tudi za valete. Gre za neenakost zaradi delovnega mesta, kar ni dopustno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni odločbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo enaka stališča kot v svoji vzorčni zadevi - v sodbi opr. št. XX Pd 46/2017 z dne 20. 10. 2017, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, takšna odločitev pa je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 977/2017 z dne 1. 2. 2018, s katero je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII DoR 58/2018 z dne 17. 5. 2018 zavrnilo predlog tožnika (v navedeni vzorčni zadevi) za dopustitev revizije glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 91. člen Zakona o igrah na srečo (Ur. l. RS, št. 27/1995 in nasl. - ZIS), s tem ko je zavzelo stališče, da je tožena stranka dolžna napitnine, ki jih prejemajo gostinski delavci - valeti, zbirati po 91. členu ZIS, kot to velja za delavce, ki delajo na delovnih mestih pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah.

6. Tožena stranka je v spornem obdobju (v letu 2014 in 2015) pri zbiranju in delitvi napitnine med delavce ravnala v skladu z odločbo inšpektorja Posebnega davčnega urada pri FURS z dne 21. 4. 2014, s katero je bilo toženi stranki v zvezi z 91. členom ZIS naloženo, da mora zagotoviti, da se bo vsa napitnina, ki jo dajejo igralci v prostoru za igro, zbirala v posebnih skrinjicah. Tako je ravnala do vključno julija 2015, ko je Upravno sodišče RS, ..., s sodbo opr. št. III U 53/2015-10 z dne 12. 6. 2015 odločbo inšpekcije razveljavilo. Delovno sodišče ni vezano na odločitev upravnega sodišča, zato je pritožba tožnika, ki sodišču očita, da ni upoštevalo stališč upravnega sodišča v navedeni sodbi, neutemeljena.

7. Tožena stranka tudi v tem pritožbenem postopku neutemeljeno vztraja, da se za tožnika (ki pri toženi stranki dela na delovnem mestu valet - gostinski delavec) ne more uporabljati določba 91. člena ZIS. Po tej določbi lahko igralci, ne glede na določbo 88. člena tega zakona, po kateri delavci ne smejo od igralcev sprejemati napitnin, daril, posojil ali drugih ugodnosti zase ali za koga drugega, dajejo napitnino, ki se daje v posebne skrinjice pri igralnih mizah, igralnih avtomatih, blagajnah in recepcijah (prvi odstavek). Napitnina je sestavni del prihodkov koncesionarja in se v celoti nameni za plače zaposlenih za delovno uspešnost (drugi odstavek). Pri delitvi prihodka iz napitnin so izvzeti člani uprave in drugi vodilni delavci koncesionarja (tretji odstavek). Napitnina se med zaposlene razdeli sorazmerno z višino napitnine, ki jo ustvarijo na posameznih delovnih mestih v igralnici, določenih v prvem odstavku tega člena. Podrobnejši način delitve napitnin se določi s panožno kolektivno pogodb (četrti odstavek).

8. Pritožbeno sodišče je že v zadevi opr. št. Pdp 977/2017 (v zvezi z vzorčno zadevo sodišča prve stopnje - opr. št. XX Pd 46/2017) navedlo razloge za uporabo 91. člena ZIS. Pritožbeni ugovori tožnika s tem v zvezi so neutemeljeni, pri čemer je potrebno upoštevati tudi določbo četrtega, zlasti pa petega odstavka 279.b člena ZPP, po katerem stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

9. Pritožbeno sodišče se sklicuje na že podana stališča v vzorčni zadevi. Četudi tožnik ni bil zaposlen na delovnem mestu, na katerem bi neposredno sodeloval pri igrah na srečo (kot je npr. krupje), zanj vseeno velja 91. člen ZIS. Napitnine so v prvi vrsti povezane z dobitki pri igrah na srečo, čeprav tožnik opravlja gostinske storitve. Narava dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka kot koncesionar za organiziranje in prirejanje iger na srečo, izenačuje prejemke igralniških in gostinskih delavcev iz naslova napitnine. Zato je tudi napitnino, ki jo prejemajo valeti, šteti kot del plače iz naslova delovne uspešnosti po 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), od katere je delodajalec dolžan plačati davke in prispevke, tako da se tožnik neutemeljeno zavzema za izplačilo teh zneskov. Ni bistvenega pomena dejstvo, da pogodba o zaposlitvi ne vsebuje določbe, da napitnina predstavlja del plače za delovno uspešnost. Tudi iz drugega odstavka 127. člena ZDR-1 (ki predpisuje kriterije za delovne uspešnosti) ali 44. člena ZDR-1 (ki predpisuje, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona) ne izhaja, da 126. člen ZDR-1 ne pride v poštev.

10. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnik gostinskih napitnin ne prejema na podlagi zaposlitve, ampak zgolj na podlagi neposrednega stika med njim in gostom, ki z napitnino izrazi zadovoljstvo zaradi odnosa, ki ga ima tožnik do njega. Ravno zaposlitev pri toženi stranki je tista bistvena okoliščina, zaradi katere tudi gostinski delavci prejemajo napitnino od igralcev. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, ki se sklicuje na to, da je napitnina kvečjemu darilo po Zakonu o davkih na dediščine in darila (ZDDD - Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.). Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2 - Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.) in stališče tožnika, da gostinske napitnine, dane s strani gostov (fizičnih oseb) osebju delodajalca neodvisno in brez udeležbe samega delodajalca kot davčnega zavezanca, ne predstavljajo obdavčljivega dohodka. Tožnikov prejemek je treba šteti za prejemek iz delovnega razmerja, od katerega je bila tožena stranka dolžna obračunati in odvesti akontacijo dohodnine na podlagi 37. člena ZDoh-2 (ki opredeljuje dohodek iz delovnega razmerja) oziroma odvesti prispevke v skladu s 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/1996 in nasl.).

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi bila izpodbijana sodba očitno napačna, brez razumnih pravnih argumentov, samovoljna oziroma arbitrarna, ker naj bi sodišče nedopustno širilo krog delovnih mest iz 91. člena ZIS. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo kot bistveno okoliščino dejavnost tožene stranke oziroma opravljanje gostinskih storitev, ki jih opravljajo valeti v prostorih, v katerih potekajo igre na srečo. Glede na to razlikovalno okoliščino tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neenako obravnavo v primerjavi z ostalimi gostinskimi delavci, ki celotno napitnino zadržijo zase. V obravnavanem primeru niso bile kršene njegove ustavne pravice niti po 22. niti po 14. členu Ustave RS.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).