Jedro

Za dejstva in dokaze, ki se nanašajo na lastništvo oziroma najem nepremičnin, ki jih navaja tožnik v svojem predlogu za obnovo, se v odmernem postopku ni vedelo, ker jih tožnik ni navedel oziroma predložil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012 ter ugotovil, da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se ugotavlja, da je tožnik dne 2. 4. 2013 vložil predlog za obnovo postopka z obrazložitvijo, da pri nepremičnini z identifikatorjem A. ni edini lastnik in da nepremičnini z identifikatorjem B. in C. ter nepremičnino D. oddaja v najem. Nadalje se ugotavlja, da je bila tožniku odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2012 odpremljena 20. 9. 2012 in vložena v hišni predalčnik 12. 10. 2012 ter da se v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteje za vročeno po poteku petnajstdnevnega roka, ki je potekel 29. 10. 2012. Tožnik do tega roka pritožbe ni izkoristil, zato je odmerna odločba dne 30. 10. 2012 postala dokončna, z njo pa v skladu z določbami Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) dokončno odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti tožniku, ki je bil v skladu z določbami ZUJF na dan 1. 6. 2012 v registru nepremičnin evidentiran kot lastnik obdavčljivih nepremičnin, katerih skupna vrednost znaša najmanj 1,000.000,00 EUR. Navaja se še, da je davčni organ na podlagi podatkov, pridobljenih s strani organa, pristojnega za evidentiranje nepremičnin, v postopku odmere davka dne 7. 8. 2012, in torej pred izdajo odmerne odločbe, vsem, ki so bili na dan 1. 6. 2012 v registru nepremičnin evidentirani kot lastniki nepremičnin, poslal poziv za predložitev dokazov v postopku odmere. Ob sklicevanju na določbe 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ ugotavlja, da tožnik z ozirom na povedano v predlogu za obnovo postopka ne navaja novih dejstev in novih dokazov, ki bi lahko privedli do obnove postopka, saj je imel na podlagi poziva davčnega organa možnost, da ustrezne dokaze predloži že v odmernem postopku in je zato na podlagi 267. člena ZUP odločeno tako, kot sledi iz izreka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Po pregledu listin, ki so v spisih, drugostopni organ ugotavlja, da prvostopnemu organu ni mogoče očitati napačne odločitve. Ugovori tožnika so sicer utemeljeni po vsebini, vendar pa jih v konkretnem primeru, ko gre za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka, ni mogoče upoštevati. V skladu z 89. členom ZDavP-2 se postopek lahko obnovi, če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva in ti dokazi uporabljeni ali navedeni že v prejšnjem postopku. V tem primeru lahko začne organ postopek obnove po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Obnovo pa lahko predlaga tudi zavezanec za davek, če gre za novo dejstvo in nov dokaz in če je zanj izvedel naknadno, moralo pa je takšno dejstvo obstajati že v času prvega odločanja. Stranka lahko iz navedenega razloga predlaga obnovo samo, če v končanem prejšnjem postopku novih dejstev in novih dokazil brez svoje krivde ni mogla navesti. V konkretnem primeru je zato treba presoditi, ali so dejstva in dokazila iz predloga za obnovo res nova in ali jih tožnik brez svoje krivde ni mogel navesti že prej. V tej zvezi se ugotavlja, da je tožnik s podatkom o solastništvu nepremičnine in o najemnih pogodbah razpolagal že v času odmernega postopka. Ne gre torej za dejstva in dokaze, za katere je izvedel naknadno in jih zato ni mogoče opredeliti kot novih v smislu določb o obnovi. Tožnik je bil z njimi ves čas seznanjen, ni pa jih uveljavljal, ker ni bil seznanjen s prejemom obvestila in odločbe o odmeri davka v postopku, v katerem bi bilo potrebno dejstva in dokaze navesti. Takšna okoliščina pa po mnenju pritožbenega organa ne more predstavljati novega dejstva ali dokazila za obnovo postopka, pri čemer je potrebno posebej izpostaviti, da je bil tožnik po lastnih navedbah v predlogu za obnovo z odločbo z dne 20. 9. 2012 osebno seznanjen 21. 1. 2013. Le na podlagi rednega pravnega sredstva zoper odločbo bi bilo mogoče presojati pravilnost vročitve prve odločbe in posledično upoštevati tudi nova dejstva in dokazila, ki vplivajo na obdavčitev. Pritožbe zoper odločbo pa tožnik ni vložil, temveč je vložil izredno pravno sredstvo, ki vsebuje strožje kriterije glede novih dejstev in dokazil kot v pritožbenem postopku. Iz enakih razlogov pa tudi davčni organ nima podlage za obnovo postopka po uradni dolžnosti, ki jo predlaga tožnik v pritožbi.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je dne 21. 1. 2013 osebno prevzel odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, s katero mu je bil odmerjen davek v znesku 2.739,56 EUR. Odločbe ni prejel po pošti, ampak je za odmerjeni davek izvedel šele po izvedbi prisilne izterjave navedenega zneska. Že ob prevzemu odločbe je opozoril davčno uslužbenko, da so podatki o nepremičninah v odločbi napačni in poudaril, da je (skupaj z ženo) le solastnik ene od nepremični ter da tri nepremičnine oddaja v najem. Ob upoštevanju pravilnih podatkov vrednost tožnikovega nepremičnega premoženja ni presegala mejnega zneska in je bila zato v odločbi napačno ugotovljena davčna osnova. Tožnik je bil zato prepričan, da bo davčni organ njegovo opozorilo upošteval in ga preveril uradoma, odločbo odpravil in mu vrnil neupravičeno izterjani znesek. Ker davčni organ ni popravil očitne napake v podatkih, je tožnik kot laična stranka poslal predlog za obnovo postopka po uradni dolžnosti oziroma podrejeno predlagal obnovo kot zavezanec in zahteval odpravo odmerne odločbe.

Po mnenju tožnika je odločitev, da se predlog zavrže, napačna. Med strankama namreč ni sporno, da tožnik nikoli ni bil edini lastnik nepremičnine A., ampak je solastnik do ene polovice. V odmernem postopku bi bilo zato treba upoštevati le polovico njene vrednosti, s tem pa vrednost tožnikovega premoženja znaša manj kot 1,000.000,00 EUR in tožnik ni zavezanec za davek po ZUJF. Podatek o lastništvu je torej očitna napaka, ki pa je ni zakrivil tožnik, ampak državni organ, ki vodi register oziroma davčni organ pri odmeri davka. Zaradi napake pa je bil davek napačno odmerjen, davčni organ pa zato z izdajo odločbe krši materialni zakon in obenem načelo materialne resnice. Tožnik je ob osebnem prevzemu določbe opozoril, da so podatki napačni. Prav tako davčni organ tožnika ob prevzemu odločbe ni opozoril, kaj mora storiti, da uveljavi pravico do vračila davka oziroma do odprave nepravilne odločbe, kot mu to nalaga 7. člen ZDavP-2. Zato je tožnik prepričan, da bi moral davčni organ v njegovem primeru na podlagi pravilne uporabe davčne zakonodaje nezakonito odločbo odpraviti ter na ta način zagotoviti spoštovanje pravne države.

Davčni organ lahko uradoma postopa po pravilih za obnovo davčnega postopka, saj so za to izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Davčni organ je izvedel za novo dejstvo, da so podatki napačni, saj tega podatka pred 21. 1. 2013, ko ga je s tem seznanil tožnik, ni vedel. Če bi bili v postopku odmere uporabljeni pravilni podatki, pa odločba ne bi bila izdana, ker tožnik ni bil davčni zavezanec. Pri uporabi določb o obnovi ni pomembno, ali so nova dejstva v korist zavezanca ali ne, temveč je bistvena presoja, ali bi pripeljala do drugačne odločbe, zato bi moral davčni organ preizkusiti še obstoj obnovitvenega razloga iz tretjega odstavka 89. člena ZDavP-2. Izpolnjeni so po mnenju tožnika tudi pogoji za uporabo določb 90. člena ZDavP-2, saj gre pri vprašanju (so)lastništva za očitno napako. Lastninska pravica se vpisuje v javne knjige, zato se lahko podatki kadarkoli preverijo. Davčni organ pa bi lahko za odpravo izpodbijane določbe uporabil tudi pravilo o spremembi odločbe po nadzorstveni pravici iz 88. člena ZDavP-2, ki mu daje možnost, da odpravi odločbo, če je bil z njo prekršen materialni zakon, kar je v konkretnem primeru očitno podano. Tožnik zato sodišču predlaga, da napadeni sklep odpravi in samo odloči v zadevi, oziroma da sklep odpravi in zadevo vrne davčnemu organ prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa naložil v plačilo stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri ralogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna odločitev tožene stranke o tožnikovem predlogu za obnovo postopka. Tožbeni ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja odločanje na drugi pravni podlagi (zaradi očitne napake, po nadzorstveni pravici), so za odločitev nerelevantni in jih zato sodišče pri odločanju o tožbi ni upoštevalo. Prav tako ni podlage za odločanje o predlogu tožnika, da se obnova uvede uradoma, saj gre v tem delu s strani tožnika lahko samo za pobudo in ne za predlog oziroma zahtevo, o kateri se odloča v upravnem postopku. Sicer pa v tej zvezi sodišče dodaja še, da se obnova postopka po uradni dolžnosti uvede le, če to zahteva javni interes. Ni pa mogoče uradoma obnavljati postopka v interesu stranke, ker ima stranka sama možnost, da varuje svoje pravice in pravne koristi s predlogom za obnovo postopka.

V zvezi s predlogom za obnovo postopka, ki ga je vloži tožnik, pa že prvostopni organ in nato še drugostopni organ pravilno navedeta pravno in dejansko podlago za odločitev. Drugostopni organ pri tem obširno odgovori tudi na vse pritožbene ugovore. Kolikor so le-ti po vsebini enaki tožbenim, jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še poudarja, da gre pri obnovi postopka za izredno pravno sredstvo, ki se lahko uporabi le v primeru, če so izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Ko gre za obnovitveni razlog iz 89. člena ZDavP-2, so to dejstva in dokazi, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, kar je v konkretnem primeru podano. Nesporno je tudi, da se za dejstva in dokaze, ki se nanašajo na lastništvo oziroma najem nepremičnin, ki jih navaja tožnik v svojem predlogu za obnovo, v odmernem postopku ni vedelo, in gre zato za dejstva in dokaze, ki so novi. Vedelo pa se zanje ni zato, ker jih tožnik ni navedel oziroma predložil, čeprav je to možnost z ozirom na poziv (z izjavo) in izdano odločbo (s pritožbo) imel, in torej iz razlogov na strani tožnika. In ker je nadaljnji pogoj za obnovo postopka (iz 261. člena ZUP) v tem, da stranka lahko predlaga obnovo le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo, ta pa po povedanem ni izpolnjen, je z izpodbijanim sklepom pravilno pravilno odločeno, da se tožnikov predlog za obnovo zavrže. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.