Jedro

V postopku, ko za dovoljenje za stalno prebivanje prosi oseba, ki je postala tujec po 25.2.1992, je treba pri presoji, da ta izpolnjuje pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji, upoštevati kot čas zakonitega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji tudi čas, ko je ta oseba imela v Sloveniji pred 25.2.1992 v skladu z zakonom prijavljeno stalno prebivališče.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Vlade Republike Slovenije z dne 30.6.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbe tožnikov zoper odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 20.4.1993, s katerima so bile zavrnjene prošnje tožnikov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 16.člena zakona o tujcih in navaja, da tožnika ne živita v Sloveniji tri leta neprekinjeno,pri čemer je relevantno prebivanje v Sloveniji od 25.2.1992, ko so zanju začele veljati določbe zakona o tujcih. Ko tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor, navaja, da je prebivanje tožnikov v Sloveniji pred navedenim datumom nepomembno. Navaja, da je pogoj tri letnega neprekinjenega prebivanja izpolnjen le, če gre za prebivanje na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Da bi tožnika lahko pridobila dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, morata torej najprej pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje in po poteku časa, določenega v 16. členu zakona o tujcih, zaprositi za dovoljenje za stalno prebivanje. Nadalje tožena stranka navaja, da ker dovoljenje za stalno prebivanje ni bilo izdano A.Z., ga ni mogoče izdati niti za njegova sinova. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe še pripominja,da je neživljenjsko stališče prvostopnega upravnega organa, da življenja pri možu ni mogoče šteti kot upravičen razlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v smislu 2. odstavka 13. člena zakona, da pa glede na prej navedeno, tako stališče ne more vplivati na odločitev v stvari.

Tožniki s tožbo izpodbijajo navedeno odločbo in navajajo, da tožena stranka napačno razlaga 16. člen zakona o tujcih, zato je odločba nezakonita. Tožniki so bili do uveljavitve zakona o tujcih prebivalci Slovenije in je zato potrebno upoštevati zakonsko določbo o tri letnem prebivanju v Sloveniji, kar so v postopku tudi dokazovali. A.Z. je namreč prišel v Slovenijo že leta 1985. V Sloveniji je bil redno zaposlen, v času agresije na Slovenijo je kot prostovoljec sodeloval v TO in je bil ves čas vpisan v volilnih imenikih. Ker dokazni postopek glede njegovega prebivanja v Sloveniji ni bil izveden, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in še navaja, da je iz potrdil Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 4.9.1992 razvidno, da je A.Z. prijavil stalno prebivališče v občini K. dne 29.5.1989, njegova žena pa dne 10.2.1990, zato pogoja iz 16. člena zakona ne izpolnjujeta niti v primeru, če se v skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije z dne 3.9.1992 upošteva čas prijavljenega stalnega prebivališča pred 25.2.1992, ko so zanju začele veljati določbe zakona o tujcih. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba je utemeljena.

Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih (ZTuj, Ur.l. RS, št.1/91-I). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in da poleg tega obstaja vsaj eden od razlogov, primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije. V navedenem primeru upravni organ ni ugodil vlogi tožnikov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker naj ne bi izpolnjevali pogoja triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, pri čemer naj bi bilo prebivanje tožnikov v Sloveniji pred 25.2.1992, ko so zanje začele veljati določbe ZTuj, nepomembno. Sodišče se s stališčem tožene stranke, da je prebivanje tožnikov pred navedenim datumom pri reševanju te zadeve nepomembno, ne strinja. Prehodne določbe ZTuj sicer niso uredile pravnega položaja tistih državljanov bivših jugoslovanskih republik, ki so v Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče, so pa z dnem 25.2.1992 postali tujci, ker niso zaprosili za slovensko državljanstvo. Ne glede na to pa je treba, po presoji sodišča, to vprašanje v postopkih za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje teh oseb v Sloveniji reševati v kontekstu časa in razmer, v katerih je ZTuj nastal in ob upoštevanju ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (13.člen), ki je državljane drugih republik, ki so na dan plebiscita (23.12.1990) imeli prijavljeno stalno prebivališče in so tukaj tudi dejansko živeli, do izteka rokov po določbi 81.člena ZTuj, v pravicah in dolžnostih, izenačil z državljani Republike Slovenije. Zato bi bilo po mnenju sodišča, z vidika izenačenosti v pravicah in enakosti teh oseb z ostalimi tujci, ki so ob uveljavitvi zakona prebivali v Republiki Sloveniji, prav, da se tem osebam, v postopku pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje šteje, da izpolnjujejo pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje (kot se sicer po ZTuj zahteva za tujce), če so pred 25.2.1992 imeli na območju Slovenije najmanj tri leta prijavljeno stalno prebivališče in so tu tudi dejansko prebivali.

To torej pomeni, da je treba v postopku, ko za dovoljenje za stalno prebivanje prosi oseba, ki je postala tujec po 25.2.1992 (81. člen ZTuj), pri presoji ali ta izpolnjuje pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji (1. odstavek 16. člena ZTuj), upoštevati kot čas zakonitega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji tudi čas, ko je ta oseba imela v Sloveniji pred 25.2.1992 v skladu z zakonom prijavljeno stalno prebivališče. Ker okoliščine, ali so tožniki pred 25.2.1992 imeli na območju Slovenije najmanj tri leta prijavljeno stalno prebivališče in so tu tudi dejansko prebivali, upravni organ ni ugotavljal, je pa to okoliščina, glede na pravno mnenje, izraženo v sodbi, bistvena za odločitev o stvari, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).