Jedro

S prvotno tožbo je tožnica zahtevala plačilo dodatka za delovno dobo v skupnem bruto znesku 2.576,25 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu glede razlike v plači preteklega meseca, do plačila. Ker takšen obrestni zahtevek ni bil določen in izvršljiv (niso bile znane mesečne razlike v plači, na katere se nanaša obrestni zahtevek), je sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena ZPP tožnico utemeljeno pozvalo k odpravi te pomanjkljivosti. Tožnica je tožbeni zahtevek ustrezno modificirala tako, da je za vsak mesec vtoževanega obdobja opredelila zahtevane bruto zneske in pripadajoče zakonske zamudne obresti, pri čemer je vrednost spornega predmeta ostala enaka.

Po mnenju pritožbe za tožbeni zahtevek iz tega spora že obstaja pravnomočen izvršilni naslov, saj je bilo s sodbo Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019 toženki naloženo, da za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 9. 12. 2017 do 30. 6. 2019) tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa ji obračuna osnovno plačo v višini 1.155,27 EUR bruto in ji izplača ustrezen neto znesek z obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu, do plačila. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kar se tiče izreka citirane sodbe v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Smiselno podobna je določba prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji), ki predpisuje, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Tem določbam tožbeni predlog za "priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja" (in sodba, s katero je takšnemu tožbenemu predlogu ugodeno) ne ustreza, saj ni jasno niti na katero vrsto terjatve se nanaša (regres za letni dopust, stroški v zvezi z delom, osnovna plača, dodatek k plači itd.) niti kolikšna je višina terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da za obdobje od septembra 2017 do junija 2019 plača tožnici razliko v plači v mesečnih zneskih in z obrestmi, ki izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Zavrnilo je obrestni tožbeni zahtevek za čas od 19. 1. 2017 do 18. 1. 2018 od glavnice, ki je prisojena za december 2017, plačilo razlike v plači v znesku 0,01 EUR za junij 2019 in zahtevek za odvod davkov in prispevkov od prisojenih glavnic. Toženki je naložilo, da tožnici plača odmerjene stroške postopka in odločilo, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

2. Zoper ugodilni del sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da preizkus tega dela sodbe ni mogoč. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče ni imelo pravne podlage za to, da je tožnico pozvalo k podaji izvršljivega tožbenega zahtevka. Dodatek za delovno dobo ni samostojni prihodek iz delovnega razmerja, ampak je obvezni sestavni del mesečne plače. Delodajalec ga je dolžan upoštevati v okviru osnovne plače ali poleg nje. Sodišče se je po nepotrebnem ukvarjalo z višino dodatka, saj toženka ni ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Ključno je, da za tožbeni zahtevek iz tega spora že obstaja pravnomočen izvršilni naslov, saj je bilo s sodbo Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019 toženki naloženo, da za čas od 9. 12. 2017 do 30. 6. 2019 tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa ji obračuna osnovno plačo v višini 1.155,27 EUR bruto in ji izplača ustrezen neto znesek z obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu, do plačila. Tožnica je v izvršilnem postopku, ki ga je sprožila na podlagi pravnomočne sodbe Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019, uveljavljala in dosegla plačilo celotne mesečne plače, vključno z dodatkom na delovno dobo. Sodišče se ni opredelilo do tega, da se je v izvršilnem postopku izvedenec finančne stroke moral izjasniti o tem, da je tožnica v izvršilnem predlogu uveljavljala tudi plačilo dodatka za delovno dobo. Toženka je v izvršilnem postopku podala predlog za nasprotno izvršbo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane, prav tako ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljena dejstva je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

5. Sodišče prve stopnje je tožnici za čas od septembra 2017 do junija 2019 prisodilo plačilo dodatka za delovno dobo. Odločitev je utemeljilo z odločilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je zmotna pritožbena navedba, da preizkus izpodbijanega dela sodbe ni mogoč. V okviru razlogov se je opredelilo tudi do trditev, s katerimi je toženka utemeljevala zavrnitev tožbenega zahtevka (res iudicata, vpliv izvršilnega postopka I 159/2020 na obravnavani spor itd.), zato je nasprotno pritožbeno zatrjevanje zmotno.

6. Pritožba očita bistveno kršitev določb postopka, saj bi sodišče prve stopnje, če je ugotovilo, da je zahtevek neizvršljiv, moralo tožbo zavreči, ne pa tožnice izven naroka in brez pravne podlage pozvati k podaji izvršljivega tožbenega zahtevka. Pritožbeni očitek ni utemeljen. S prvotno tožbo je tožnica zahtevala plačilo dodatka za delovno dobo v skupnem bruto znesku 2.576,25 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu glede razlike v plači preteklega meseca, do plačila. Ker takšen obrestni zahtevek ni bil določen in izvršljiv (niso bile znane mesečne razlike v plači, na katere se nanaša obrestni zahtevek), je sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena ZPP tožnico utemeljeno pozvalo k odpravi te pomanjkljivosti. Tožnica je tožbeni zahtevek ustrezno modificirala tako, da je za vsak mesec vtoževanega obdobja opredelila zahtevane bruto zneske in pripadajoče zakonske zamudne obresti, pri čemer je vrednost spornega predmeta ostala enaka. Toženka je v vlogi z dne 6. 2. 2024 navedla, da kljub tako preoblikovanemu tožbenemu zahtevku vztraja pri tem, da sodišče o zadevi odloči izven naroka. V vlogi je sicer pavšalno predlagala, da je treba preoblikovani tožbeni zahtevek zavreči, ker ni sposoben za obravnavo, kar pa ne drži, saj vsebuje vse sestavine, ki jih predpisuje 180. člen ZPP. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.

7. Pritožba navaja, da dodatek za delovno dobo ni samostojni prihodek iz delovnega razmerja (kot je npr. regres za letni dopust), temveč obvezni sestavni del mesečne plače; dodatek je neposredno vezan na plačo, delodajalec pa ga je dolžan upoštevati v okviru osnovne plače ali poleg nje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakonodaja ne razlikuje samostojne in nesamostojne prihodke iz delovnega razmerja. Določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače (ki se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi), dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (drugi odstavek 126. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji, ter prvi odstavek 127. člena ZDR-1). Delavcu pripada tudi dodatek za delovno dobo, katerega višina se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (prvi in drugi odstavek 129. člena ZDR-1). Iz citiranih zakonskih določb izhaja, da je dodatek za delovno dobo eden od sestavnih delov plače. Če delodajalec kateregakoli dela plače delavcu ne izplača, ima ta pravico neizplačani del plače zahtevati s tožbo v delovnem sporu, kar je storila tudi tožnica v tem sporu.

8. Po mnenju pritožbe za tožbeni zahtevek iz tega spora že obstaja pravnomočen izvršilni naslov, saj je bilo s sodbo Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019 toženki naloženo, da za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 9. 12. 2017 do 30. 6. 2019) tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa ji obračuna osnovno plačo v višini 1.155,27 EUR bruto in ji izplača ustrezen neto znesek z obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu, do plačila. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kar se tiče izreka citirane sodbe v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Smiselno podobna je določba prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji), ki predpisuje, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Tem določbam tožbeni predlog za "priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja" (in sodba, s katero je takšnemu tožbenemu predlogu ugodeno) ne ustreza, saj ni jasno niti na katero vrsto terjatve se nanaša (regres za letni dopust, stroški v zvezi z delom, osnovna plača, dodatek k plači itd.) niti kolikšna je višina terjatve.

9. Pravilna je prvostopenjska presoja, da tožnici pravnomočno prisojena osnovna bruto plača 1.155,27 EUR mesečno oziroma izplačilo ustreznih neto zneskov z obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019), ne vključuje dodatka za delovno dobo. Kot je bilo že obrazloženo, osnovna plača in dodatek za delovno dobo predstavljata dva različna sestavna dela plače, kar je veljalo tudi v tožničinem primeru. V 9. členu pogodbe o zaposlitvi sta se namreč stranki dogovorili, da znaša osnovna plača 1.155,27 EUR bruto mesečno, na osnovno plačo pa tožnici pripadajo še dodatki. Iz tega pogodbenega določila jasno izhaja, da znesek 1.155,27 EUR bruto pomeni le osnovno plačo, ne pa tudi dodatka za delovno dobo. Tožnica tako za svoj tožbeni zahtevek nima izvršilnega naslova v sodbi Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019, kot to zmotno navaja pritožba. Poleg tega je dodatek za delovno dobo zahtevala tudi za čas od 1. 9. 2017 do 8. 12. 2017, ko je opravljala delo pri toženki, in tudi za ta čas ji glede na pravilno prvostopenjsko ugotovitev dodatek za delovno dobo s pravnomočno sodbo ni bil priznan, čemur pritožba konkretizirano niti ne oporeka.

10. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica v izvršilnem postopku (I 159/2020), ki ga je sprožila zoper toženko na podlagi pravnomočne sodbe Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019, uveljavljala in dosegla plačilo celotne mesečne plače, vključno z dodatkom na delovno dobo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je toženka le pavšalno trdila, da je tožnici na podlagi citirane pravnomočne sodbe ustrezno poravnala znesek plač, pri tem pa ni zatrjevala in dokazala, da ji je izplačala tudi zneske, ki jih tožnica vtožuje v tem sporu. Pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkine navedbe, da se je v izvršilnem postopku izvedenec finančne stroke moral v izvedenskem mnenju izjasniti o tem, ali je tožnica v izvršilnem predlogu uveljavljala tudi plačilo dodatka za delovno dobo. Do te navedbe se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v 12. točki obrazložitve. Pravilno je ugotovilo, da se je navedeno izvedensko mnenje nanašalo zgolj na vprašanja v zvezi z izračunom ustreznega neto zneska plač od prisojene mesečne bruto osnovne plače v znesku 1.155,27 EUR, ki pa, kot je bilo že obrazloženo, ne vključuje dodatka za delovno dobo.

11. Na drugačno odločitev v tem sporu ne more vplivati pritožbena navedba, da je toženka v izvršilnem postopku podala predlog za nasprotno izvršbo, ker je tožnica iz naslova mesečnih plač prejela več, kot bi ji pripadalo na podlagi pravnomočne sodbe Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019. Ključno je, da pravnomočni izvršilni naslov, kot je bilo že obrazloženo, ne zajema dodatka za delovno dobo. Tudi iz nobene druge listine v prilogi C1 (spis izvršilnega postopka) ne izhaja, da bi se izvršilni postopek oziroma nasprotna izvršba kakorkoli nanašala na tožničino pravico do dodatka za delovno dobo.

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno naložilo v plačilo dodatek za delovno dobo, saj toženka ni dokazala, da ga je tožnici že plačala. Višina terjatve med strankama ni bila sporna, kar izrecno poudarja tudi pritožba.

13. Pritožba je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe (353. člen ZPP).

14. Toženka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP).