Jedro

Upravni organ druge stopnje mora pritožbene navedbe presoditi tudi z vidika enakosti strank pred zakonom (14. člen ustave Republike Slovenije).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 27.7.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 10.12.1990, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za spremembo lokacijskega dovoljenja. Ugotovila je, da je prvostopni organ v postopku pravilno ugotovil, da predlagana sprememba gabarita ni v skladu z urbanističnim redom za območje krajevne skupnosti, ki po odloku o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990, še velja, in da je zato tudi pravilno zavrnil tožnikov zahtevek.

Tožnik v tožbi navaja, da sta bili po urbanističnem planu na parceli, kjer je leta 1989 zgradil hišo do III. gradbene faze, vrisani dve hiši. Na željo sosedov je po dogovoru z bratom, ki naj bi zidal eno teh hiš, zaprosil za spremembo lokacijske dokumentacije tako, da sta z bratom zgradila skupno hišo, za 10 m pomaknjeno proti sredini parcele. Zaradi izpada ene hiše sta podstrešje zgradila nekoliko višje, kot je bilo predvideno v lokacijskem in gradbenem dovoljenju. Soseda sta ga prijavila urbanistični inšpekciji, zato je zaprosil LUZ za dodatek k lokacijski dokumentaciji. V tem dodatku je LUZ podal mnenje, da je sprememba višine gabarita možna in dopustna. Mnenje je bilo podano po ogledu stanja na terenu, saj je leta 1983 sprejeti urbanistični red za predvideno območje neživljenjski, ker ne upošteva gabaritov hiš, ki so bile zgrajene do leta 1983. Za območje, na katerem stoji tudi tožnikova hiša, bi morali biti izdelani prostorski ureditveni progoji, ki bi morali upoštevati zgrajene objekte z mansardami, ki pa niso bili obravnavani kot nelegalni, ker se noben sosed ni pritoževal. Tožnik zato smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da se izpodbijana odločba opira na veljavne urbanistične predpise, ki urejajo možnost in pogoje zazidave na območju, kjer stoji tožnikov objekt. Po odloku o ugotovitvi, katere sestavine zazidalnih načrtov in urbanističnega reda so v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine za obdobje 1986-1990 (Uradni list SRS, št. 2/87) velja za to območje urbanistični red za območje krajevne skupnosti (Uradni list SRS, št. 17/83), katerega sestavni del je tudi pravilnik za izvajanje urbanističnega reda. Pravilnik v 8. členu določa, naj maksimalna višina objektov ne presega P + 1, torej pritličja in enega nadstropja. Po presoji sodišča pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do pritožbene navedbe, da je Ljubljanski urbanistični zavod v lokacijski dokumentaciji, ki jo je tožnik predložil v postopku pri upravnem organu prve stopnje, podal mnenje, da je predlagana sprememba višine v P + 1 + izkoriščeno podstrešje možna in dopustna. Prav tako izpodbijana odločba ne presoja pritožbenih navedb o tem, da je hiša tožnikovega soseda enako visoka kot tožnikova, hiša njegovega južnega soseda pa celo nekaj višja kot tožnikova. Če sta bili ti dve hiši zgrajeni v skladu z lokacijskimi dovoljenji, je bila z izpodbijano odločbo tožniku kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom (14. člen ustave Republike Slovenije). Gre torej za navedbe pravno pomembnih dejstev, ki bi jih morala tožena stranka v odločbi presoditi (2. odstavek 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku), pred izdajo odločbe pa po potrebi dopolniti postopek (1. odstavek 242. člena istega zakona). Tožba je utemeljena, zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.