Jedro

Določba 84. člena ZTPDR zagotavlja uresničitev ustavnega načela, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto (3. odstavek 49. člena Ustave Republike Slovenije). Vendar pa omenjena določba ne daje zakonske podlage, da bi sodišče v primeru nezakonitosti razpisnega postopka in (ali) izbire kandidata smelo zavezati delodajalca k sklenitvi delovnega razmerja z drugim kandidatom, tudi če ta izpolnjuje vse razpisne pogoje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku V.Š. in kot nezakonit razveljavilo razpis prostega delovnega mesta na področju urbanizma in gradbeništva občine T., oddelka za prostor in okolje, objavljenega v časopisu dne 10.11.1993 in dne 12.11.1993 ter prijavljenega Zavodu za zaposlovanje, Območne enote K. dne 9.11.1993, ter sklep prvotožene stranke o izbiri R.R. za sklenitev delovnega razmerja v Občini T., Oddelku za prostor in okolje. Sodišče je ugotovilo, da je prvotožena stranka s tem, ker ni objavila konkretnega delovnega mesta, ravnala v nasprotju z določbo 9. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Zavrnilo pa je tožnikov tožbeni zahtevek, da se prvotoženi stranki naloži obveznost skleniti s tožnikom delovno razmerje za razpisano delovno mesto. V izključni pristojnosti sodišča je namreč le preizkus zakonitosti objave in izbire.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije poudarja, da zaradi ugotovitvene narave izpodbijana sodba nima pravnih učinkov, zato je pravni interes tožnika ostal nezavarovan. Po mnenju revizije bi moralo sodišče naložiti prvotoženi stranki ponovno objavo prostega delovnega mesta, saj oblastni organi nimajo pravice - kot v danem primeru izigravati zakon. Zato izpodbijana odločitev pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Da določbe Zakona o delovnih razmerjih niso bile pravilno uporabljene, kaže tudi dejstvo, da je stranska intervenientka ohranila delovno razmerje pri toženi stranki. Ker izpodbijana sodba o tem nima razlogov, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Tožeči stranki se pojavlja dvom, ali so bila dejstva, na katera se opira izpodbijana sodba, pravilno ugotovljena, zato je po mnenju revidenta podan razlog iz 397. člena ZPP za njeno razveljavitev. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnilnem delu stroškovno ugodi ozrioma podredno, da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po presoji revizijskega sodišča tudi uveljavljeni revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podan. Po ugotovitvah revizijskega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za razsojo zadeve odločilnega pomena. Sodišče se je pri zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka oprlo na določbo 84. člena ZTPDR, ki sodišču ne daje pooblastila, da s svojo odločitvijo nadomesti izbiro. Zato očitek revizije o pomanjkanju razlogov glede pritožbenih navedb o pravici tožnika za sklenitev delovnega razmerja s prvo toženo stranko, ne drži. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista zmotno uporabili materialnega prava. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju, ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta obe nižji sodišči pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so vse trditve v reviziji, ki se nanašajo na dejansko stanje (o sklenjenem delovnem razmerju R. R. in oškodovanosti tožnika) procesnopravno nedopustne.

Prav tako ne more biti procesno upošteven zatrjevani razlog iz 397. člena ZPP. Po tej določbi je bila omogočena sodišču dosledna izvedba načela materialne resnice, vendar samo v sporu iz 5. točke 4.odstavka 382. člena ZPP (v premoženjskih sporih, ki nastanejo iz protiustavnih ali protizakonitih posamičnih aktov in dejanj, s katerimi prihajajo podjetja oziroma druge pravne osebe ali delovni ljudje odvisno od sedeža oziroma samega prebivališča v neenakopraven položaj na enotnem jugoslovanskem trgu ali se kako drugače spodkopava enotnost jugoslovanskega trga, vštevši tudi spore o povračilu škode, ki je s tem povzročena). Te določbe (5. točka 4. odstavka 382. člena ZPP) po razpadu SFRJ in posledično neobstoju enotnega jugoslovanskega trga ni mogoče več uporabljati (4. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Sicer pa obravnavano zadevo tudi za čas veljavnosti te določbe ni bilo mogoče opredeliti kot spor iz 5. točke 4. odstavka 382. člena ZPP.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da objava potrebe prvotožene stranke "po diplomiranem inžinerju gradbeništva ali arhitekta, ki želi delati na področju urbanizma ali gradbeništva", ne predstavlja razpisa konkretnega delovnega mesta, je pravilna njuna pravna presoja, da je bil razpisni postopek kršen, zato sta imeli za razveljavitev spornega postopka in na njem temelječe izbire R.R.oporo v 9. in 84. členu ZTPDR. Določba 84. člena omenjenega zakona zagotavlja uresničitev ustavnega načela, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto (3. odstavek 49. člena Ustave Republike Slovenije). Vendar pa omenjena določba ne daje zakonske podlage, da bi sodišče v primeru nezakonitosti razpisnega postopka in (ali) izbire kandidata smelo zavezati delodajalca k sklenitvi delovnega razmerja z drugim kandidatom, tudi če ta izpolnjuje vse razpisne pogoje. Izjemen primer, v katerem sodišče vzpostavlja delovno razmerje mimo volje ali celo proti volji delodajalca, je urejen v 1. odstavku 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), ki daje pri sklenitvi delovnega razmerja prednostno pravico nezaposleni invalidni osebi, če izpolnjuje splošne in posebne pogoje za opravljanje dela. Ta okoliščina v obravnavanem primeru ni bila zatrjevana.

Zato revizijsko sodišče zaključuje, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno in da tudi uveljavljani revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni podan. Revizijo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).