Jedro

Škoda je nastala z dnem poteka roka za prijavo terjatev v stečajnem postopku. Od takrat dalje se šteje odškodninska obveznost za zapadlo. Od tedaj dalje bi tožeča stranka lahko zahtevala od tožene stranke povrnitev zatrjevane škode oziroma takrat je pridobila pravico terjati izpolnitev odškodninske obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka tožniku plača 372,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1998 dalje. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 164,95 EUR.

Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče obravnavalo roke, ki so vezani na zastaranje terjatve tožene stranke. Tožnik je šele v letu 2005 zvedel, da tožena stranka ni prijavila tožnikove terjatve. Tožena stranka je delovala kot pooblaščenec tožnika, kar je sodišče prezrlo. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Pritožnik je zvedel za škodo in za povzročitelja v letu 2005, tožbo pa je vložil 2.11.2007, zato terjatev ni zastarana.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanska podlaga izpodbijane sodbe je ugotovitev, da je tožeča stranka pooblastila toženo stranko za prijavo terjatev v postopku stečaja družbe S. Ž. – F., d.o.o., rok za prijavo terjatev v stečajnem postopku pa je potekel 16.4.1998. To je bilo med strankama nesporno. Tožena stranka do poteka navedenega roka ni prijavila zneska 372,24 EUR za tožnikov neizrabljen dopust v letu 1998. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka z neizpolnitvijo pogodbeno sprejete obveznosti oziroma s kršitvijo pogodbe tožeči stranki povzročila škodo. Pravilno je še ugotovilo, da je škoda nastala z dnem poteka roka za prijavo terjatev v stečajnem postopku. Od takrat dalje se šteje odškodninska obveznost za zapadlo (186. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Od tedaj dalje bi tožeča stranka lahko zahtevala od tožene stranke povrnitev zatrjevane škode oziroma takrat je pridobila pravico terjati izpolnitev odškodninske obveznosti. S tem dnem je začel teči tudi zastaralni rok oziroma rok, v katerem bi tožnik kot upnik lahko zahteval izpolnitev odškodninske obveznosti (1. odstavek 361. člena ZOR). Po določilu 3. odstavka 376. člena ZOR zastara odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti v času, določenem za zastaranje te obveznosti. V obravnavani zadevi gre namreč za poslovno odškodninsko obveznost, za katere velja petletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je petletni zastaralni rok iztekel 17.4.2003. Ker je tožeča stranka tožbo vložila 2.11.2007 in ker je tožena stranka podala ugovor zastaranja, je tožnikova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti prenehala (1. odstavek 360. člena ZOR).

Tožeča stranka v pritožbi nepravilno izpostavlja subjektivni zastaralni rok iz 1. odstavka 376. člena ZOR. Pravila o subjektivnem in objektivnem roku zastaranja se namreč pri poslovnih odškodninskih obveznosti ne uporabljajo. Zaradi kršitve pogodbene obveznosti začne zastaranje odškodninske terjatve za škodo teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti. Izpodbijana zavrnilna sodba zaradi zastaranja tožnikove terjatve je zato pravilna. Pritožbo tožene stranke je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).