Jedro

Tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju od meseca februarja 1997 naprej.

Sodna praksa Upravnega sodišča izkazuje, da so za izkazovanje namena in interesa po vrnitvi dovolj že bistveno manj formalizirani poskusi in ravnanja, kot je vlaganje prošenj za razna upravna dovoljenja. Teh ravnanj pa tožeča stranka ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, ni izkazala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 1. odstavka 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 – UPB1 – ZUSDDD) prošnjo A.A., rojene dne ... 1. 1959, državljanke Črne gore, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zavrnila.

2. V obrazložitvi akta upravni organ med drugim ugotavlja, da je tujka imela na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Y., Ljubljana in je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike SFRJ in sicer Črne gore in zato spada v prvo kategorijo tujcev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD. Sporen pa je naslednji pogoj, to je ali je tujka od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. V nadaljevanju postopka je upravni organ preverjal, ali je tujka tudi dejansko živela v Republiki Sloveniji. Definicija dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je določena v 1. č. členu ZUSDDD. Prosilka je bila zaslišana na Diplomatsko konzularnem predstavništvu v Podgorici dne 18. 4. 2014 in ponovno dne 9. 1. 2015. Tujka je izjavila, da je Republiko Slovenijo zapustila 26. 2. 1992. Izjavila je, da je bil razlog za zapustitev države, ker je dobila odpoved v službi v družbi B. Ko se je vrnila iz dopusta, jo je v službi čakala odpoved. Izjavila je, da po odpovedi delovnega razmerja v Sloveniji ni mogla več živeti, ker je bila v Sloveniji vojna, njen soprog pa je bil oficir JLA. Povedala je, da je odpoved dobila dne 25. 6. 1991, ker je bila obtožena poneverbe potnega naloga in odpoved je bila posledica disciplinske obravnave. Vložila je tožbo proti podjetju. Po odpovedi delovnega razmerja je živela v Ljubljani na istem naslovu kot prej. Povedala je, da je bila z možem v Sloveniji, otroka pa sta bila pri njenih starših v Črni gori. Izjavila je, da sta bila otroka takrat stara 11 in 15 let in od takrat dalje živita v Črni gori. Izjavila je, da je od odhoda iz Slovenije leta 1992 od leta 1991 občasno odšla na obisk v Črno goro v tem času je imela obravnave na sodišču zaradi odpovedi delovnega razmerja. Postopek je trajal do leta 1996 sodba je bila v njeno korist, dobila pa je dosojeno odškodnino. Tujka je povedala, da jo zaposlili niso, ker je bila tujka in ni imela urejenega dovoljenja za delo. Izjavila je, da je živela v stanovanju, ki ga je soprog dobil od JLA. Izjavila je, da je želela živeti v Sloveniji, vendar je ostala brez službe in tudi brez stanovanja, zato v Sloveniji ni mogla ostati. Povedala je, da so njenega soproga premestili kot oficirja JLA najprej v Republiko Srbijo do leta 1995, nato je prišel v Črno goro. Povedala je, da je do leta 1993 čakala v Črni gori na nov potni list. Potem pa je bila v Republiki Sloveniji dvakrat in sicer leta 1993 in 1996 imela je vizume. Tujka je potrdila izjavo, ki jo je dne 18. 4. 2014 dala na zapisnik, da je dne 30. 8. 1992 ponovno vstopila v Republiko Slovenijo zaradi obravnave na sodišču, vendar ni mogla v njej živeti, ker je ostala brez službe in stanovanja. Na zapisnik je potrdila, da se po letu 1993 v Republiko Slovenijo ni več poskušala vrniti zaradi finančnih razlogov in dokumentacije. Izjavila je, da od leta 1993 naprej živi v Črni gori v stanovanju, ki ji ga je dodelila JLA. Leta 1993 se je zaposlila v Črni gori kot računovodja v trgovskem podjetju. Od leta 1993 dalje je ves čas imela črnogorski potni list in se je od njene plače in plače njenega soproga lahko preživljala, ni pa imela sredstev za potovanje. Povedala je, da je ves čas po zapustitvi Republike Slovenije z družino živela in prebivala v Črni gori v stanovanju, ki ga je soprog dobil od JLA in so se preživljali z njeno in moževo plačo. Nazadnje je bila v Republiki Sloveniji leta 1996, ko se je zaključila sodna obravnava zaradi odpovedi delovnega razmerja. Izjavila je, da je leta 1993 poskušala vložiti vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, vendar je bila zavrnjena s strani uradnika na okencu, kjer so ji povedali, da nima nobenih pravic do ničesar.

3. Povedala je, da se po letu 1997 ni nikoli poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z življenjem v njej. Izjavila je, da se bo v Črni gori v kratkem upokojila in bi ji bilo lepo, da bi v Republiki Sloveniji živela po upokojitvi. Povedala je, da ima dovolj prihrankov za nakup stanovanja v Ljubljani. Povedala je, da bi šel njen soprog z njo v Slovenijo.

4. Upravna enota je v postopku upoštevala, da iz izjav tujke na zapisnik izhaja, da je 26. 2. 1992 zapustila državo zaradi izbrisa, upravni organ je namreč upošteval izjavo tujke na zapisnik, da je leta 1993 želela vložiti vlogo za državljanstvo oz. vlogo za začasno prebivanje in je bila s strani uradnika na okencu zavrnjena, da nima nobenih pravic do ničesar in je bila zaradi posledic izbrisa zavrnjena tudi s strani obmejnih organov, zato upravni organ priznava, da na podlagi pravne fikcije odsotnost tujke od 26. 2. 1992 do 26. 2 1997 predstavlja upravičeno odsotnost iz razlogov opredeljenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Upravna enota je mnenja, da vsem tujcem po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni bila dana možnost, da si uredijo status na podlagi svoje svobodne odločitve, bodisi da zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ali da si uredijo status tujca, zato upravna enota meni, da je v konkretnem primeru podan razlog za upravičeno odsotnost v obdobju prvih petih let. 5. Sporno pa ostaja vprašanje, kako interpretirati ključno zakonsko določilo, ki ga mora tujec še izpolniti, to pa je določilo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Določilo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD namreč pravi, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Katera so lahko pravno relevantna "ravnanja", ki izpričujejo, da se je tujec v času odsotnosti "poskušal vrniti" in "nadaljevati z dejanskim življenjem" v Sloveniji, upravni organ ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej.

6. Iz dokaznega gradiva izjav tujke na zapisnik in življenjepisa je razvidno, da je tujka po letu 1993 živela v tujini in je bila še zadnjič v Republiki Sloveniji leta 1996 zaradi sodne obravnave in v upravnem postopku ni z dokazili niti z izjavami na zapisnik, izkazala konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da v obdobju od 26. 2. 1997 pa do danes ni prekinila dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. V upravnem postopku pa tudi ni navedla nobenih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva v navedenem obdobju preprečil uveljavljanje osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih dejanskih in trajnih vezi z Republiko Slovenijo. Upravna enota meni, da se šteje, da je v drugem petletnem obdobju upravičena odsotnost podana le v primerih, ko ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji in slednje iz njenih izjav na zapisnik ni razvidno.

7. Upravna enota meni, da lahko posameznik dokazuje, da je v Republiki Sloveniji središče njegovih življenjskih interesov ter da lahko dokazuje dejansko in trajno povezanost z Republiko Slovenijo le, če po tem, ko je prvo petletno obdobje upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD minilo, z določenimi ravnanji pokaže, da si v Republiko Slovenijo dejansko želi, če pa tudi po tako dolgem časovnem obdobju ni možno take želje izkazati z nobenim ravnanjem, potem tudi ni mogoče več govoriti o povezavah med posameznikom in Republiko Slovenijo. Upravna enota zato vidi pogoj poskusov vračanja v drugem petletnem obdobju v tem, da se na ta način izkaže povezava med posameznikom in Republiko Slovenijo, oziroma povsem razumno je, da se zahteva, da posameznik vsaj s posameznim ravnanjem pokaže, da je v Republiki Sloveniji središče njegovih interesov in da ga nanjo vežejo osebne, družinske, ekonomske, socialne ali druge vezi, kar je tudi sicer bistvo pojma stalnega prebivališča, kot izhaja tudi iz Zakona o prijavi prebivališča. Tujka zato po času od 26. 2. 1997 pa do danes ni dejansko živela v Republiki Sloveniji, ko se je z družino odločila, da nadaljuje z življenjem v tujini. Upravni organ je na podlagi določil ZUSDDD ugotovil, da je bila tujka na podlagi pravne fikcije iz Republike Slovenije upravičeno odsotna v obdobju od 1992 do 1997 leta, za daljšo upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije pa bi morala dokazati, da se je po preteku pet letne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih pet let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tujka se po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju od 1997 do 2002 v Republiko Slovenijo ni vračala in se niti ni poskušala vrniti in njene izjave na zapisnik in drugo dokazno gradivo ne izkazujejo daljše prisotnosti in poskusov vrnitve na območje Republike Slovenije po letu 1997. Glede na navedeno upravni organ meni, da so bili razlogi, zaradi katerih se tujka v obdobju od leta 1997 do 2002 ni nahajala na območju Republike Slovenije, na njeni strani in rezultat njene svobodne odločitve, zaradi česar se njena odsotnost v trajanju nad pet let po ZUSDDD ne šteje za opravičljivo. Od leta 1997 do leta 2002 in še danes je središče življenjskih aktivnosti tujke tujina in sicer Črna gora, kjer še vedno živi s svojo družino. Upravni organ meni, da so razlogi, zaradi katerih se v Republiko Slovenijo tujka ni več vrnila na njeni strani in so rezultat njene svobodne odločitve, ker se je odločila, da nadaljuje življenje s svojo družino v Črni gori, kjer je JLA njenemu soprogu dodelila stanovanje. Upravni organ v primeru A.A. ni ugotovil nobenih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da ji je izbris iz registra stalnega prebivalstva v navedenem obdobju preprečil uveljavljanje osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih dejanskih in trajnih vezi z Republiko Slovenijo, glede na to, da se je tujka z družino preselila v Črno goro, kjer od leta 1993 izvaja bistvene življenjske aktivnosti, kjer je od leta 1993 naprej še vedno zaposlena in jo na Republiko Slovenijo ne veže družina niti zaposlitev.

8. Upravni organ torej meni, da je dolgoletna odsotnost tujke izven Republike Slovenije tudi v njeni sferi, to pa predvsem iz razloga, ker je od odselitve tujke v Črno goro pa do danes minilo dolgo časovno obdobje, v katerem bi bilo tudi že možno urediti bivanje v Republiki Sloveniji, če bi bil dejansko interes, da se vrne.

9. Tujka je sicer leta 1992 prostovoljno zapustila Republiko Slovenijo, vendar pa se je v Slovenijo po njenih izjavah poskušala vrniti in si urediti status in je bila na mejnem prehodu z Madžarsko zavrnjena, kot dokazno gradivo je upravni organ upošteval njene izjave na zapisnik. Glede na vse navedene podatke je upravni organ ugotovil, da je bila tujka na podlagi 4. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD opravičeno odsotna iz Slovenije, ker se zaradi izbrisa ni mogla vrniti oziroma so jo zavrnili na okencih upravnih organov.

10. Tujka A.A. je bila z dopisom št. 214-11765/2013-21 z dne 25. 3. 2015, skladno z 9. in 146. členom ZUP, seznanjena z ugotovitvami v postopku, hkrati ji je bila dana možnost, da se v roku 8 dni pisno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne pred izdajo odločbe, ter da predloži dokazila, ki kažejo nasprotno od ugotovljenega. Upravni organ je tujko v dopisu še pozval, da v kolikor jo v postopku zastopa pooblaščenec C.C., da predloži pooblastilo.

11. V nadaljevanju upravni organ povzema ugovore pooblaščenca tožnice, da upravni organ absurdne zakonske določbe ne bi smel razumeli dobesedno, ampak da bi jo moral interpretirati tako, da bi vendarle lahko imela nekakšen smisel. In edino smiselno (vsaj za silo) bi bilo morda vprašati prosilca, zakaj ni prosil za dovoljenje za bivanje pri članu ožje družine, živečem v Sloveniji, če je takega člana ožje družine v Sloveniji imel, ali, zakaj ni prosil za dovoljenje na podlagi zaposlitve, če je imel delodajalca, ki bi ga lahko zaposlil in zanj pridobil delovno dovoljenje. Če bi prosilec to mogel storiti, pa ni storil, to države sicer še vedno ne bi ekskulpiralo, a vsaj vprašanje bi mu morda lahko zastavila in se glede na odgovor potem odločila, kaj po njenem mnenju iz tega sledi (namreč za pravice prosilca po ZUSDDD). Ta konkretni prosilec pa nobene od teh možnosti sploh ni imel, zato je gornje vprašanje pri njem neupoštevno. Zanj (in za ogromno večino vseh tistih nezakonito izbrisanih, ki so takrat morali Slovenijo zapustiti) se je prva možnost zakonite vrnitve v Slovenijo pojavila šele z novelo ZUSDDD-B, veljavno od 24. 7. 2010 naprej. To možnost je prosilec v predpisanem triletnem roku tudi uveljavil kot absurdno označuje določbo četrtega odstavka 1.č člena tega zakona, češ da pravi: „Zdaj se končno lahko vrnete, ta zakon vam to zdaj omogoča, ampak samo pod pogojem, da dokažete, da ste se poskušali vrniti že prej, torej takrat, ko vam pa zakon tega še ni omogočal!“ Pooblaščenec pravi, da je on sam že nekajkrat javno zapisal, da tako bedastega zakona svet menda še ni videl; določa namreč, da bo neko pravico lahko zdaj (po 22 letih!) dobil samo, če jo je uradno zahteval že takrat, ko po zakonu sploh ni bila dostopna; kdor jo je (recimo, iz nevednosti) zahteval in mu je bila prošnja (seveda) zavrnjena, bo pravico zdaj dobil - kdor je vedel, da pogojev ne izpolnjuje in zato prošnje niti vložil ni (zakaj pa bi metal denar stran za vnaprej izgubljene postopke?), pa pravice tudi zdaj ne bo dobil. Kot vrhunec absurda dodaja, da tudi tisti, ki je take vnaprej izgubljene prošnje vlagal, pravice zdaj prav tako ne bo dobil, če je take prošnje vlagal v prvih petih letih ali v zadnjih 10 letih odsotnosti; upoštevajo se samo prošnje, vložene v drugih petih letih odsotnosti. Ker gre za določbo, ki od naslovljencev zahteva nekaj absurdnega, jo mora tudi državna uprava šteti za neobstoječo in neuresničljivo - če vsaj formalno je uresničljiva, pa mora poiskati, če je to možno, njeno razumno in smiselno interpretacijo.

12. Upravni organ nadalje utemeljuje, da ZUSDDD ne določa konkretno, kaj se šteje pod dejanja, ki pomenijo poskuse vračanja v Republiko Slovenijo in zato to ostaja pomensko odprt pojem, kar pa pomeni, da je to vsakršno ravnanje, ki kaže na željo oziroma voljo nekoga, da bi se vrnil nazaj. Ta dejanja so lahko zelo različna in jih ni mogoče vseh konkretno našteti. Lahko je to zaprosilo za vizum, za začasno prebivanje, iskanje zaposlitve oziroma vsa druga dejanja, ki kažejo na to, da nekdo želi vzpostaviti povezavo med seboj in Republiko Slovenijo. Tudi če so taka dejanja neuspešna, pa se lahko vseeno štejejo za poskus vrnitve, vendar pa je neka aktivnost vsekakor potrebna.

13. Upravna enota zato vidi pogoj poskusov vračanja v drugem petletnem obdobju v tem, da se na ta način izkaže povezava med posameznikom in Republiko Slovenijo, oziroma povsem razumno je, da se zahteva, da posameznik vsaj s posameznim ravnanjem pokaže, da je v Republiki Sloveniji središče njegovih interesov in da ga nanjo vežejo osebne, družinske, ekonomske, socialne ali druge vezi, kar je tudi sicer bistvo pojma stalnega prebivališča, kot izhaja tudi iz Zakona o prijavi prebivališča. 14. Upravna enota še pripominja, da pooblaščenec v odgovoru na seznanitev ni predlagal novih dejstev in okoliščin in predložil dokazil, ki bi izkazovala ravnanja A.A., da se je v spornem obdobju po preteku petletne dopustne odsotnosti vsaj poskušala vrniti. Tujka tako ni izkazala, da se je v obdobju nadaljnjih 5 let, od leta 1997 do 2002, poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z življenjem v njej. Slednje dejstvo potrjuje tudi izjava tujke na zapisnik, da se zaradi finančnih razlogov po letu 1993 ni poskušala vrniti niti nadaljevati z življenjem v Republiki Sloveniji.

15. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice, ki je imela enako vsebino kot ugovor pooblaščenca pred izdajo prvostopenjske odločbe, zavrnil kot neutemeljeno. Ministrstvo v odločbi na novo povzema izjave tožnice z dne 18. 4. 2014, da je bila na dan 26. 2. 1992 na obisku pri starših v Črni Gori in je tja tudi prejela vabilo na sodno obravnavo v zvezi z odpovedjo delovnega razmerja. Poklical je odvetnik Č.Č. in ji povedal, da v Slovenijo ne more vstopiti, ker je izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Pojasnila je, da je Slovenijo zapustila takoj, ko je dobila odpoved in odšla v Črno Goro. V kolikor ne bi izgubila službe, ne bi Slovenije nikdar zapustila. Slovenije niso zapustili skupaj. Bili so ravno na dopustu v Črni Gori, kjer je pri svojih starših zaradi nevarnosti potovanja pustila svoja otroka, sama pa se je vrnila v Slovenijo, kjer je delala še dobra dva meseca, potem pa dobila odpoved. V Črno Goro ni odšla takoj po odpovedi, ker je imela še nekaj obravnav na disciplinski komisiji podjetja. V Črno Goro se je vrnila šele proti koncu leta, v decembru. Navedla je, da se je v Slovenijo vračala zato, da bi tam ostala. Na madžarski meji so jo vedno zavrnili obmejni organi, zato se je vrnila nazaj v Črno Goro. Razen dne 30. 8. 1992 ji ni nikoli uspelo vstopiti v Republiko Slovenijo. Po preteku prvih petih let od njene zapustitve Slovenije se je v Slovenijo vračala večkrat, ob vsaki sodni obravnavi, in to s črnogorskim potnim listom. Prihajala je na urade v Ljubljani, da bi vložila vlogo za začasno ali stalno dovoljenje za prebivanje in za pridobitev državljanstva Slovenije, pa so jo vedno zavrnili, da ne izpolnjuje pogojev. V Sloveniji ima veliko prijateljev, s katerimi vzdržuje stike po telefonu in internetu. Na Slovenijo jo vežejo lepi spomini, ker je tam živela dobro in lepo in bi se tja rada vrnila. V Slovenijo se želi preseliti, ker ima pravico do slovenske pokojnine, ki bi jo rada uživala v Sloveniji.

16. Svojo izjavo na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Podgorici je A.A. dne 9.1.2015 dopolnila. Navedla je, da je poleti 1991 je odšla v Črno Goro na dopust z otrokoma, njen mož pa je ostal v Sloveniji. Otroka sta ostala v Črni Gori, sama pa se je vrnila v Slovenijo. Ko se je po dopustu vrnila, jo je v službi čakala odpoved. Odpoved je dobila 25. 6. 1991. Republiko Slovenijo je nato zapustila točno na dan 26. 2. 1992. Po odpovedi ni mogla več živeti v Sloveniji, saj je bila v Sloveniji vojna, njen mož pa je bil oficir v JLA. V času od odpovedi do odhoda iz Slovenije je živela v Ljubljani na istem naslovu skupaj z možem. Postopek na sodišču je trajal do leta 1996, ko je dobila dosojeno odškodnino, niso pa je ponovno zaposlili, ker ni imela delovnega dovoljenja. Tega dne pa so moža napotili v službo v Bosno in Hercegovino, kasneje pa v Srbijo. Zaradi njegove premestitve sta ostala brez stanovanja, saj je bilo to stanovanje od JLA. Ko je njen mož odšel v Bosno in Hercegovino, je sama odšla v Črno Goro. V Sloveniji je ostala brez službe in stanovanja, tako da v Sloveniji ni mogla biti. V Sloveniji je bila nato še dvakrat in sicer leta 1993 in leta 1996, imela je vizume. Ni pa mogla v Sloveniji živeti brez službe in brez stanovanja. Za potovanja ni bilo dovolj sredstev. Ona je bila nazadnje v Sloveniji leta 1996, na sodni obravnavi zaradi odpovedi delovnega razmerja. Po letu 1997 pa se v Slovenijo ni nikoli več vračala z namenom, da tam tudi ostane in nadaljuje s svojim življenjem.

17. Ministrstvo nato povzema pritožbo tožnice tudi v delu, kjer pritožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do njenega predloga, da bi v primerih, ko neka določba od naslovljencev zahteva nekaj absurdnega, morala državna uprava tako določbo kljub svoji vezanosti na zakon šteti za neobstoječo in neuresničljivo, oz. v primeru formalne uresničljivosti poiskati njeno razumno, smiselno in ustavnoskladno interpretacijo.

18. Nato drugostopenjski organ ugotavlja, da pritožničine izjave glede datuma zapustitve Republike Slovenije niso bile medsebojno skladne. V življenjepisu je tako navedla, da je v Republiki Sloveniji živela do dne 26. 2. 1992. V svoji prvi izjavi na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Podgorici dne 18. 4. 2014 pa je nasprotno od tega trdila, da je Republiko Slovenijo zapustila takoj po odpovedi delovnega razmerja in odšla v Črno Goro; na dan 26. 2. 1992 je bila v Črni Gori, kamor jo je po telefonu poklical odvetnik in ji povedal, da je izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. V svoji drugi izjavi na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Podgorici pa je najprej navedla, da je iz Republike Slovenije odšla natančno na dan 26. 2. 1992 skupaj z možem, oficirjem JLA, ki so ga prerazporedili v Bosno in Hercegovino; nato pa je zatrjevala, da je njen mož Republiko Slovenijo zapustil decembra 1991 ali januarja 1992. Ob hkratnem upoštevanju splošno znanega dejstva, da so zadnji vojaki JLA Republiko Slovenijo zapustili skozi koprsko pristanišče v noči iz dne 25. na 26. 10. 1991 ter dejstva, da je iz fotokopije gospodinjskega kartona družine in iz Registra stalnega prebivalstva razvidno, da je bil prosilkin mož Č.Č. iz Registra stalnega prebivalstva odjavljen dne 26. 8. 1991 je torej nemogoče sprejeti za verjetno, da je bil pritožničin mož v Bosno in Hercegovino kot oficir JLA prerazporejen februarja 1992. Nadalje iz kopije pritožničine delovne knjižice izhaja, da je pritožnici zaposlitev v podjetju V. (pravnemu predhodniku sedanje družbe) prenehala dne 30. 11. 1991. Pritožničine izjave, podane v postopku se torej ne skladajo niti z predloženo listinsko dokumentacijo. Pritožnici torej ni mogoče verjeti, da je Republiko Slovenijo zapustila točno na dan 26. 2. 1992. Edini dokaz, da je pritožnica republiko Slovenijo zapustila točno na dan 26. 2. 1992, je torej njena izjava, ki jo je podala kot stranka v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. V pritožničinem primeru pa listinska dokazila iz dokumentacije upravne zadeve in ostale pritožničine izjave niso potrdile pritožničine izjave, da je Republiko Slovenijo zapustila točno na dan 26. 2. 1992. Ob skrbni presoji vseh dokazov skupaj in vsakega posebej ministrstvo ugotavlja, da pritožnica Republike Slovenije dokončno ni zapustila na dan 26. 2. 1992, ampak prej, v drugi polovici leta 1991 (najverjetneje decembra 1991 po prejeti odpovedi s strani svojega delodajalca).

19. Ministrstvo se nadalje ne strinja z odločitvijo organa prve stopnje, ki je na podlagi zbranih dokazov in ugotovljenih dejstev odločil, da je pritožnica Republiko Slovenijo zapustila zaradi izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva. Organ prve stopnje namreč pri svojem odločanju sploh ni upošteval dopisa Sektorja za državljanstvo o tem, da A.A. v Republiki Sloveniji nikoli ni vložila vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in tudi ne podatkov iz Registra tujcev, od koder ni razvidno, da bi pritožnica v Republiki Sloveniji kadarkoli vložila kakršnokoli vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje. Ministrstvo pa pripominja, da tudi v primeru, v kolikor bi izjave pritožnice, da ji je bilo leta 1993 resnično onemogočeno, da je vložila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ali vlogo za izdajo dovoljenja za prebivanje, ne bi bilo pravilno stališče organa prve stopnje, da je v njenem primeru podan razlog upravičene odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena. Razlog upravičene odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD je namreč po mnenju ministrstva podan takrat, kadar so posledice izbrisa povzročile, da je moral posameznik zapustiti Republiko Slovenijo, česar pa v pritožničinem primeru ni mogoče ugotoviti. Ne glede na to, ali je pritožnica Republiko Slovenijo zapustila konec leta 1991 (kar je na podlagi spisovne dokumentacije ugotovilo ministrstvo) ali na dan 26. 2. 1992 (kar je kot datum zapustitve Republike Slovenije upošteval organ prve stopnje), je namreč dejstvo, da leta 1993 ni uspela vložiti vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ali vloge za izdajo dovoljenja za prebivanje, nemogoče interpretirati kot razlog upravičene odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena, saj je omenjeni razlog nastal po tem, ko je pritožnica ozemlje Republike Slovenije že zapustila. Izbris iz registra stalnega prebivalstva pa je v ZUSDDD določen kot upravičen razlog za zapustitev Republike Slovenije in ne kot upravičen razlog, zaradi katerega se oseba ni mogla vrniti v Republiko Sloveniji in nadaljevati dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki bi nadomestil zahtevani pogoj poskusa vrnitve. Pritožnica pa je Republiko Slovenijo zapustila pred datumom izbrisa in to iz razloga, ker je prejela odpoved delovnega razmerja. Delovno razmerje ji ni prenehalo zaradi morebitnih posledic izbrisa, ampak zaradi domnevne ponareditve dokumenta o stroških svojega šolanja. Ne glede na to, da je delovno in socialno sodišče v svoji sodbi št. I Pd 415/95 z dne 27. 2. 1996 kot nezakonita razveljavilo sklepa disciplinske komisije in upravnega odbora podjetja A. ter jima naložilo, da morata pritožnici v delovno knjižico vpisati delovno dobo vse do dne 18. 10. 1992, pa je na podlagi vseh pritožničinih izjav, podanih v postopku, jasno razvidno, da je Republiko Slovenijo zapustila pred tem datumom. Ministrstvo tako ocenjuje, da je odločitev organa prve stopnje, da pritožnici prizna izpolnjevanje pogoja upravičene odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, zmotna.

20. Po mnenju ministrstva je tako organ prve stopnje pri pritožnici A.A. nepravilno upošteval razlog upravičene odsotnosti na podlagi 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj je zavzel napačno stališče, da naj bi pritožnica Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

21. Tako je v skladu s 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD odsotnost med drugim upravičena in je pogoj dejanskega življenja izpolnjen, če je oseba Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Kakor je ministrstvo obširno obrazložilo, pri pritožnici A.A. ta pogoj ni izpolnjen, saj je Republiko Slovenijo zapustila pred 26. 2. 1992, ko so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki v zakonsko določenem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 1/91-1 in 30/91-1), izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Pritožnica Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temveč zaradi tega, ker je v službi prejela odpoved delovnega razmerja, poleg tega pa je bil v tistem času tudi njen mož, oficir JLA, premeščen iz Republike Slovenije v Bosno in Hercegovino. Po mnenju ministrstva torej v primeru A.A. upravičena odsotnost na podlagi 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD ni izkazana.

22. Ministrstvo organu prve stopnje še pojasnjuje, da pri osebi, za katero je ugotovljeno, da njena odsotnost iz Republike Slovenije ni upravičena, ni potrebno ugotavljati poskusov vračanja v Republiko Slovenijo in poskusov nadaljevanja z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.

23. V tožbi tožnik ponavlja argumente iz pritožbe zoper prvostopenjski akt. Navaja še, da na nesmisle, ki jih v tovrstnih postopkih iz primera v primer ponavljajo vse upravne enote v Sloveniji, ni mogoče storiti drugega kot ponoviti to, kar je bilo že večkrat sporočeno v poprejšnjih analognih postopkih: absurdna zakonska določba od prosilcev zahteva, da bi morali v času odsotnosti iz Slovenije vlagati prošnje, za katere ni bilo zakonske podlage, torej sprožati vnaprej izgubljene postopke in zanje plačevati takse; te določbe ne gre razumeti dobesedno, ampak bi jo morali interpretirati tako, da bi vendarle lahko imela nekakšen smisel. In edino smiselno (vsaj za silo) bi bilo morda vprašati prosilca, zakaj ni prosil za dovoljenje za bivanje pri članu ožje družine, živečem v Sloveniji, če je takega člana ožje družine v Sloveniji imel, ali, zakaj ni prosil za dovoljenje na podlagi zaposlitve, če je imel delodajalca, ki bi ga lahko zaposlil in zanj pridobil delovno dovoljenje. Če bi prosilec to mogel storiti, pa ni storil, to države sicer še vedno ne bi ekskulpiralo, a vsaj vprašanje bi mu morda lahko zastavila in se glede na odgovor potem odločila, kaj po njenem mnenju iz tega sledi (namreč za pravice prosilca po ZUSDDD). Ta konkretni prosilec pa nobene od teh možnosti sploh ni imel, zato je gornje vprašanje pri njem neupoštevno. Zanj (in za ogromno večino vseh tistih nezakonito izbrisanih, ki so takrat morali Slovenijo zapustiti) se je prva možnost zakonite vrnitve v Slovenijo pojavila šele z novelo ZUSDDD-B, veljavno od 24. 7.2010 naprej. Prvostopni organ se je v tem primeru sicer potrudil neprimerno bolj kot v drugih primerih, toda do gornjega predloga se vendarle ni opredelil. Pritožbeni organ tudi v tej odločbi ponavlja že večkrat uporabljeno, a povsem napačno razumevanje pojma "dokončne zapustitve Slovenije", ko v primerih, ko je prosilec začasno odšel iz Slovenije še pred izbrisom, nato pa se prav zaradi nezakonitega izbrisa ni več mogel vrniti, ta začasni odhod (brez odjave prebivališča) šteje za "zapustitev Slovenije" v smislu ZUSDDD, kar je povsem napačna uporaba materialnega prava.

24. Za tožnico je povsem brez pomena za zakonito odločitev v tej zadevi okoliščina, ali je prosilka iz Slovenije takrat (začasno, z namenom vrnitve) odšla februarja 1992 ali decembra 1991 (kot "ugotavlja" MNZ). Pomembno je to, da ji je nezakoniti izbris 26. 2. 1992 (za katerega je zvedela po telefonu od odvetnika) onemogočil, da bi se lahko v Slovenijo vrnila. Kasneje (leta 1993) je še poskusila pridobiti slovensko državljanstvo, vendar jo je uradnik na okencu zavrnil in tudi sodba DSS z dne 27. 2.1996, ki je razveljavila od delodajalca izrečeno odpoved decembra 1991, ji pri tem ni več mogla pomagati. Stališče v drugostopni odločbi, da pritožnica "Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz RSP, temveč zaradi tega, ker je v službi prejela odpoved, je torej povsem nezakonito. V takih primerih je treba (ob smiselni uporabi zakonskih določb, ki seveda ne zajemajo povsem direktno vseh možnih življenjskih primerov) šteti, da gre tu za razlog iz prve alineje čl. 1.č/III ZUSDDD (zapustitev Slovenije zaradi posledic izbrisa) v smiselni povezavi s razlogom iz šeste alineje (zavrnitev vstopa v Slovenijo), pri čemer je v takih primerih izkazovanje konkretnih poskusov vstopa (in zavrnitve takih poskusov) nesmiselno, če je bilo prizadeti osebi (zaradi izbrisa) jasno, da pogojev za vstop ne izpolnjuje in da bo ob morebitnem poskusu na meji zavrnjena, zaradi česar tega niti poskušala ni. Zadošča pa že smiselna razlaga razloga iz prve alineje. Slovenijo je "zaradi posledic izbrisa" zapustil tudi tisti, ki je iz nje sicer odšel že nekaj dni ali mesecev pred izbrisom (povsem vseeno ali na dopust, na obisk, na začasno bivanje v matično republiko, dokler se njegov status v Sloveniji ne uredi itd. itd.), potem pa se zaradi izbrisa (ki mu je nezakonito vzel status stalnega, zakonitega prebivalca Slovenije) v Slovenijo več ni mogel vrniti.

25. Če se bo sodišče postavilo na stališče, da zgoraj podana interpretacija prve alineje (ali prve v povezavi s šesto) čl. 1č/III ZUSDDD ni možna in da je te alineje treba razumeti le dobesedno ("črkobralsko"), potem je tako razumljene določbe tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD treba šteti za očitno protiustavne (ker bi to pomenilo protiustavno pravno praznino, ko zakon nekaterih primerov, enakih ali zelo podobnih zakonsko izrecno urejenim primerom, sploh ne bi urejal, kar bi pomenilo hudo kršitev načela enakosti pred zakonom in ustavnih načel pravne države) in se s to tožbo predlaga, da sodišče iz navedenih razlogov postopek prekine in po 156. členu Ustave pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno (ne)ustavnosti tako razumljene zakonske ureditve v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD.

26. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

27. Tožba ni utemeljena.

28. Namen ZUSDDD je v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992 - vendar se je zakonodajalec odločil, da upravičenja, ki iz ZUSDDD izhajajo, ne pripadajo vsem, ki so bili izbrisani, ne glede na to, ali so v času izbrisa oziroma nezmožnosti vrnitve v Slovenijo v povezavi z izbrisom ter še 10 let po tem imeli namen bivati v Sloveniji, ali tega namena niso imeli. Upravno sodišče je v predhodni sodni praksi v tovrstnih zadevah, kot so: I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13 ter I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabe tega zakona na konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94) in da zakonitost tovrstnih upravnih aktov presoja v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1)

29. Tako kot iz ZUSDDD tudi iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na morebitne posebne okoliščine v zvezi z izkazanim namenom bivanja v Sloveniji, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presoje ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.(2)

30. ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.(3) ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.(4) Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;(5) ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,(6) vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki morda niso želeli dobiti državljanstva Republike Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.(7) Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva,(8) in je z izrekom sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji med drugim naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.(9)

31. Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.(10) V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je z razliko od drugostopenjskega organa prvostopenjski organ pravilno uporabil v konkretnih okoliščinah danega primera; gre za določili 3. in 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

32. Med strankama ni sporno, da je tožnica imela na dan 23. 12 1990 stalno prebivališče v Sloveniji in da je bila državljanka druge republike nekdanje SFRJ. S tem sta izpolnjena dva pogoja od treh pogojev iz 1. odstavka 1. člena ZUSDDD in sicer državljanstvo druge republike nekdanje SFRJ in prijavljeno stalno prebivanje v Sloveniji na dan 23. 12. 1990. Med strankama nadalje ni sporno, da je tožnica zapustila Slovenijo bodisi konec leta 1991, ali pa v mesecu februarju 1992 in sicer ne neposredno zaradi izbrisa, ampak ker je izgubila službo in ker je njen mož v tistem obdobju, ker je bil oficir JLA premeščen iz Slovenije v BiH in da je tožnica od leta 1993 naprej živela v Črni gori v stanovanju, ki ji ga je dodelila JLA. Tudi oba otroka sta od takrat, ko so bili na počitnicah v Črni gori, ostala pri starih starših v Črni gori zaradi nevarnosti potovanja (zapisnik o zaslišanju št. KPG 069714-2 z dne 18. 4. 2014). Na zaslišanju dne 18. 4. 2014 je izjavila, da če ne bi izgubila službe, ne bi nikoli zapustila Slovenije (zapisnik o zaslišanju št. KPG 069714-2); na drugem zaslišanju dne 9. 1. 2015 je temu dodala še razlog, da sta z možem izgubila stanovanje (zapisnik o zaslišanju z dne 9. 1. 2015). Mož je bil namreč kot oficir JLA premeščen iz Slovenije v BiH in tako nista več imela vojaškega stanovanja. Službe in stanovanja torej tožnica ni izgubila zato, ker bi bila izbrisana. Vendar je na omenjenem zaslišanju dne 18. 4. 2014 tudi dejala, da se je poskušala vračati v Slovenijo, „da bi tam ostala. Razen 30. 8. 1992 v Slovenijo nisem več uspela vstopiti, Da sem poskušala, lahko potrdi Č.Č.“ (zapisnik o zaslišanju št. KPG 069714-2 z dne 18. 4. 2014). Na istem zaslišanju je povedala tudi, da se je v Slovenijo vračala ob vsaki sodni poravnavi in da je bila na uradih v Ljubljani, da bi si uredila dokumente, pa so je vedno zavrnili, češ da ne izpolnjuje pogojev za začasno prebivanje, za stalno prebivanje ali za državljanstvo.

33. Ta splet okoliščin, ki ga sestavljajo izguba zaposlitve brez povezave z izbrisom, dejstvo, da je bil njen mož kot oficir premeščen iz Slovenije v BiH in da sta zaradi njegove premestitve tudi izgubila stanovanje JLA v Sloveniji ter ga dobila v Črni gori in dejstvo, da ji je izbris vsekakor tudi otežil možnosti vrnitve v Slovenijo ne pomeni, da tožnica zaradi tega spleta okoliščin ne bi mogla biti upravičena do izdaje dovoljenja po ZUSDDD. Kajti Upravno sodišče je že v v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Kajti pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, a zgolj začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je izbrisana.

34. Zato je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je tožnica - čeprav s šibkim izkazom namena po vrnitvi v Slovenijo - vendarle v smislu ZUSDDD v zadostni meri izkazala dejansko prebivanje v Sloveniji za obdobje prvih 5 let po njenem odhodu okrog konca leta 1991, med tem ko je drugostopenjski organ glede tega napačno uporabil materialno pravo, ko je napačno ugotovil, da že za prvo petletno obdobje ni izkazala dejanskega bivanja. Upravni organ je tudi ugotovil, kar ni sporno za tožnico, da ko so se sodne obravnave končale leta 1996, ni več prihajala v Slovenijo. Na posebno vprašanje, ali ste se po letu 1997 poskušali vrniti v Slovenijo in dejansko v njej ostati in nadaljevati z življenjem v njej, je odvrnila: „Ne, nikoli“. Tožnica ni odvrnila, da si je to želela, a da ni imela možnosti, zato tudi ni navajala dejstev, ki bi kazala na to njeno morebiti neuresničljivo namero, pri čemer ni brez pomena, da ji je v upravnem postopku že pred izdajo prvostopenjske odločbe pomagal pooblaščenec.

35. Po določilu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, če je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če „ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.“ To pomeni, da bi morala tožnica tudi za obdobje petih let od vsaj februarja 1997 naprej izkazati, „ravnanja“ in „poskuse vrnitve“ v Slovenijo.

36. Sodišče je v sodbah v zadevah I U 1930/2012-12 in I U 1555/2013-13 vzpostavilo razlago, katera so lahko pravno relevantna „ravnanja“, ki izpričujejo, da se je tožnik v času odsotnosti „poskušal vrniti“ in „nadaljevati z dejanskim življenjem“ v Sloveniji. Po mnenju sodišča gre za precej odprt oziroma nedoločen pojem, ki ga je mogoče razlagati od zelo restriktivnega (omejenega pomena) do zelo široke razlage omenjenih ravnanj. Tako bi lahko bil po široki razlagi že na primer pogovor med družinskimi člani ali sorodniki, prijatelji, znanci o možnostih vrnitve in njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere stranka nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve; lahko pa bi sodišče zavzelo tudi bolj restriktivne razlage in sicer do stopnje, da bi tožnik moral vložiti določen zahtevek v upravnem postopku ali pa pritožbo zoper materialno dejanje zavrnitve vstopa za to, da bi izkazal zahtevano „ravnanje“ v smislu 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

37. Že v sodbi v zadevi I U 1930/2012-12 je sodišče zavzelo stališče, če bi zakonodajalec imel namen za predmetna „ravnanja“ upoštevati vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa ali pa vložitev pravnega sredstva zoper materialni akt zavrnitve vstopa ali materialni akt, kot je poskus nezakonitega vstopa v Slovenijo, potem bi to predpisal, pa ni. Z vidika teleološke razlage je pomembno, da je v zakonodajnem gradivu, vezanem na proces sprejemanja zakona, navedeno, da gre za „ravnanja in aktivnosti, predvsem npr. po prenehanju razloga, zaradi katerega je zapustila Republiko Slovenijo.“(11) To pa kaže na široko razlago pojma „ravnanja“. V tovrstnih zadevah je Upravno sodišče zavzelo stališče, da med takšna ravnanja spadajo tudi navzven izkazane želje oziroma volja oziroma na nek način izkazana aktivnost, da bi se oseba vrnila nazaj v Slovenijo (I U 919/2014-7 z dne 10. 12. 2014).

38. Poleg jezikovne razlage in razlage po namenu zakonodajalca, ki je razviden iz omenjenega zakonodajnega gradiva v zvezi z določbo 4. odstavka 1č. člena ZUSDDD, ki ne kažeta na pravilnost restriktivne razlage, je Upravno sodišče v luči sodbe v zadevi Kurić upoštevalo, da je Veliki senat ESČP zavzel stališče, da dejstvo, da 6 pritožnikov ni pred vložitvijo pritožbe na ESČP vložilo ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, ne pomeni, da niso izčrpali pravnih sredstev v Sloveniji. ESČP je namreč ob tem upoštevalo, da je večletno nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča spodkopalo zaupanje v učinkovitost ustavne pritožbe.(12) Poleg tega pa je ESČP tudi upoštevalo, da nekateri pritožniki niso imeli nobenih osebnih dokumentov in so bili več let prepuščeni v negotovem, ranljivem stanju, brez pravne varnosti(13) z občutki nemoči in frustracijami.(14) ESČP sicer ni sprejelo v vsebinsko obravnavo pritožb gospoda Dabetića in gospe Ristanović iz razloga, ker nista na noben način izkazala namena prebivati v Sloveniji, kar pomeni, da nista sprožila ustreznega pravnega postopka za pridobitev zakonitega bivanja, s čimer izkazujeta, da nista imela zadostnega interesa.(15) Vendar pa je ESČP v skladu s pravili in standardi sodne prakse ESČP to vprašanje presojalo v povezavi z ugovorom pravnega zastopnika slovenske države, da omenjeni stranki nista izčrpali »vseh pravnih sredstev« v Sloveniji.(16) ESČP je torej po MKVČP vezano ob tem vprašanju upoštevati zgolj tista ravnanja, ki se povezujejo z določenimi pravnimi postopki za zavarovanje pravic pred domačimi organi in sodišči, med tem ko slovenski zakonodajalec v 4. odstavku 1.č člena ZUSDDD ravnanja zaradi poskusov vrnitve v Slovenijo ni omejil na sprožitev določenih pravnih postopkov.

39. Naslednji razlog, ki govori za široko razlago določila 4. odstavka 1.č. člena ZUSDDD, pa je praksa Ustavnega sodišča RS v primerljivih zadevah v zvezi z zahtevki po ZUSDDD. V odločbi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 se Ustavno sodišče sklicuje na postopek v zvezi z nekaterimi ustavnimi pritožbami, ko je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker redno sodišče ni upoštevalo tožnikove trditve, da razlogi za več kot enoletno odsotnost niso bili na njegovi strani(17), ali pa, ker je redno sodišče menilo, da okoliščina, da se tožnica zaradi vojnih razmer oziroma zaradi poteka veljavnosti potne listine ni mogla vrniti v Slovenijo ni bistvena.18 Ti dve odločitvi Ustavno sodišče izpostavlja v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010 (odst. 35) in kažeta na to, da je treba ocenjevati ravnanja tožnikov iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki merijo na poskuse vračanja v Slovenijo, prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev.

40. Iz povedanega torej sledi, da je treba ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD presojati prek aktivnosti tožnice za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnice.

41. Z zgornjo dopolnitvijo obrazložitve in glede na ključen tožbeni ugovor sodišče lahko ugotovi, da izpodbijani akt, tako kot ga je utemeljil prvostopenjski organ, ni nezakonit, saj tožnica ni izkazala prav nobenega ravnanja (oziroma poskusa), ki bi bilo usmerjeno v vrnitev v Slovenijo v drugem petletnem obdobju od meseca februarja 1997 naprej. Tožeča stranka pa v tožbi enako kot tudi v pritožbi zmotno šteje, da je organ od tožnice zahteval, da izkaže konkretne poskuse vračanja, kar pa je nemogoče, ker se je prva možnost zakonite vrnitve pojavila šele z novelo ZUSDDD-B. Navedena sodna praksa Upravnega sodišča izkazuje, da so za izkazovanje namena in interesa po vrnitvi dovolj že bistveno manj formalizirani poskusi in ravnanja, kot je vlaganje prošenj za razna upravna dovoljenja. Teh ravnanj pa tožeča stranka ob tem, da je bila z vidika procesnih garancij o tem, kaj mora izkazati, korektno obveščena, ni izkazala.

42. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : Case of Kurić and others v Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413. opomba (3) : Ibid. odst. 356. opomba (4) : Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (5) : Case of Kurić and others v Slovenia, odst. 341-349. opomba (6) : Ibid. odst. 351-353. opomba (7) : Ibid. odst. 354-359. opomba (8) : Ibid. odst. 267-268. opomba (9) : Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe.

opomba (10) : Ibid. odst. 292. opomba (11) : Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek, EVA 2009-1711-0040, str. 17, odst. 2).

opomba (12) : Ibid. odst. 299. opomba (13) : Ibid. odst. 302. opomba (14) : Ibid. odst. 303. opomba (15) : Ibid. dost. 292. opomba (16) : Ibid. odst. 293. opomba (17) : Up-199/95 z dne 5. 2. 1998. opomba (18) : Up-200/04 z dne 22. 6. 2006.