Jedro

Neodločanje o vlogi socialno ogroženih prosilcev je nedopustno in pomeni neizpolnjevanje nalog, ki so zaupane tožnici. Na drugi strani priznavanje pravic prosilcem, za katere je tožnica vedela, da jim te pravice ne gredo, pomeni kršitev 35. člena ZDR, ki delavcu nalaga, da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja delavec pri delodajalcu, materialno škodujejo poslovnim interesom delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 7. 2005 na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 126-1-1/2005 z dne 1. 7. 2005 in ji še traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji za čas od 1. 7. 2005 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico in za čas po 1. 7. 2005 plačati zanjo vse davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo (I./1. točka izreka). Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za obračun vseh zapadlih plač v višini, ki bi jo prejemala tožnica, če bi delala, za obdobje od 1. 7. 2005 dalje in od bruto zneskov obračun in izplačilo z zakonom določenih prispevkov in davkov, izplačilo neto razlik tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I./2. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnici dana izredna odpoved iz razlogov po 2. in 6. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002). V zvezi z zlorabo bolniškega staleža je sodišče ugotovilo, da je tožnica ravnala v skladu z navodili zdravnika in da zato ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede ostalih očitanih kršitev po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je sodišče zaključilo, da je tožnica kršila pogodbene obveznosti. Pri presoji je sodišče tudi ugotovilo, da je bila odpoved dana pravočasno, ker se je tožena stranka šele na zagovoru lahko seznanila z relevantnimi in odločujočimi razlogi za odpoved. Zaključilo je tudi, da ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijani sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava, to je glede drugega odstavka 111. člena ZDR. Potrebno je upoštevati okoliščine, ki izključujejo hudo malomarnost, sploh pa naklep, to so razmere oz. pogoji opravljanja dela delavca. Sodišče ni presodilo bistvenega dokaza za presojo kršitve 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, to je dopisa direktorice tožene stranke Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, iz katerega je razvidno, da pri tožnici ni bistvenih odstopanj od zadolžitev in realizacije nalog od drugih strokovnih delavk na enakih delovnih mestih. Ker tega dokaza sodišče druge stopnje v sodbi za presojo kršitve iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR ni ocenilo, je utemeljen revizijski razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnja okoliščina, ki je vplivala na pravilno uporabo 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je obseg tožničinega dela. Sodbi o tem nimata razlogov, v spisu pa obstaja nasprotje glede obsega tega dela, sodišči pa bi morali pri presoji upoštevati tudi to. Za presojo naklepa in hude malomarnosti so pomembni tudi delovni pogoji. V spise so vloge vlagali pripravniki, ob povečanem obsegu dela tudi študentje in delavci preko javnih del. Zato je prihajalo do tega, da so se vloge založile. Spisi so se nahajali tudi v drugi enoti tožene stranke in v posebnem prostoru, kamor je imel dostop vsak. Taka organizacija ob množici spisov ne zagotavlja normalnega dela. Stopnje krivde tožničinega dela pri očitanih posamičnih kršitvah je blažja in s tem je podana zmotna uporaba materialnega prava. Ta kršitev je podana tudi pri presoji posamičnih kršitev. Obe sodišči sta napačno uporabili 222. člen ZUP, ki se uporablja pri presoji pravočasnosti izdaje upravne odločbe. Sodišči tudi nista uporabili 110. člena ZDR, ker nista utemeljili drugega zakonskega pogoja za zakonitost izredne odpovedi o zaposlitvi, to je vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank. Sodišče okoliščin in interesov ni konkretiziralo in presojalo na podlagi konkretnih primerov, ki se očitajo tožnici, niti presojalo okoliščine, da je tožnica 20 let delala na področju sociale in ni bila nikoli disciplinsko obravnavana ali kaznovana.

4. V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča druge stopnje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člen ZPP).

7. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim dana, če sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali so med seboj v nasprotju. Ta kršitev naj bi v obravnavanem primeru bila podana, ker sodišči nista ocenili bistvenega dokaza o primerljivosti dela tožnice z drugimi zaposlenimi, to je dopisa z dne 16.2.2005. Gre za formalno navajanje tega revizijskega razloga, dejansko pa za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. To ni dovoljen revizijski razlog, drugih postopkovnih kršitev pa tožnica ne zatrjuje. Kolikor gre za nestrinjanje s pravno presojo sodišč je to vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Zaključek sodišča o datumu seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja dejansko ugotovitev (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 499/2007 z dne 11.3.2008, VIII Ips 448/2006 z dne 10. 4. 2007, VIII Ips 109/2006 z dne 25. 4. 2006), na katero je sodišče vezano, saj v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Upoštevaje drugostopenjsko ugotovitev, da se je tožena stranka lahko šele na zagovoru, ki je bil 16. 6. 2005, v celoti seznanila z razlogi za odpoved, to pa je tožnici dala 1. 7. 2005, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je bila odpoved dana pravočasno (drugi odstavek 110. člena ZDR).

10. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, kar določa drugi odstavek 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR). V povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR to pomeni, da mora biti (ob navedeni obliki krivde) hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in po drugih okoliščinah takšna, da je izredna odpoved utemeljena.

11. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, pri čemer ji je tožena stranka očitala več kršitev pogodbenih obveznosti v zvezi s posameznimi primeri, ki jih je tožnica reševala kot strokovna delavka (socialna delavka) pri toženi stranki. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica v primeru D.-Š. postopek glede dodelitve otroškega dodatka vodila predolgo (odločba bi morala biti izdana z dnem 1. 10. 2004, dodatek pa je bil določen šele z dnem 20. 1. 2005). Isti stranki je tožnica priznala pravice, ki ji niso šle (regres za šolsko prehrano), ker stranka zanje ni izpolnjevala pogojev, kar je bilo tožnici znano. S tem je tožnica oškodovala proračun Mestne občine Ljubljana (MOL). V primeru C. tožnica o vlogi stranke za dodelitev otroškega dodatka, ki jo je stranka vložila v aprilu 2004, ni odločila, čeprav bi o tem morala odločiti v roku 30 dni. Odločbo o priznanju tega dodatka je nato izdala sodelavka tožnice v februarju 2005, torej je bilo o pravici stranke odločeno po osmih mesecih. V zvezi z očitano kršitvijo v primeru A. je sodišče ugotovilo, da dokumentacija ni bila urejena, niti vloga ni bila rešena pravočasno. Sklicevanje revizije na okoliščino, da je pri presoji kršitev potrebno upoštevati število zadev, ki jih je potrebno izdati v enem mesecu, ni mogoče upoštevati. Kot je navedlo sodišče v izpodbijani sodbi, so nekatere očitane kršitve lažje. Vendar zgoraj ugotovljene kršitve pomenijo hujše kršitve pogodbenih obveznosti, kar je tožena stranka dokazala (2. odstavek 82. člena ZDR). Neodločanje o vlogi socialno ogroženih prosilcev je nedopustno in pomeni neizpolnjevanje nalog, ki so bile tožnici zaupane. Na drugi strani pa priznavanje pravic prosilcem, za katere je tožnica vedela, da jim ne gredo pomeni kršitev 35. člena ZDR, ki delavcu nalaga, da se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja delavec pri delodajalcu, materialno škodujejo poslovnim interesom delodajalca. Tožnica je z proračunskim denarjem tožene stranke oz. MOL-a ravnala mimo predpisov, česar se je tudi zavedla, vendar se ji njeno ravnanje ni zdelo sporno, ker je „situacijo poznala že od prej“.

12. Navedbe revizije, da sodišči nista uporabili pogoja 110. člena ZDR, ni mogoče upoštevati. ZDR v prvem odstavku 110. člena določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi jasno in pravilno obrazložilo, zakaj ugotavlja, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni več mogoče. Iz očitanih in dokazanih ravnanj tožnice pri delu svetovalke v Centru za socialno delo izhaja, da je delo opravljala v nasprotju s predpisi, ki so jo pri njenem delu zavezovali. Iz njega nekritičnega odnosa do očitanih kršitev pa izhaja, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Tožnica okoliščine, da o vlogi prosilca za otroški dodatek ni odločila in pri tem še štela, da ta s tem ni bil oškodovan, ker je naknadno dobil poračun za nazaj, kaže na njen neprimeren odnos do zaupnega dela. Podobno neprimeren odnos je tožnica pokazala v primeru, ko je prosilki priznala pravico, ki ji ne gre in pri tem finančno oškodovala toženo stranko. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, da je njeno delo kot svetovalke posebno in da bi zaradi prosilcev, ki so socialno ogroženi morala ravnati posebno skrbno in z večjim razumevanjem do težkega položaja prosilcev, ki pomoč potrebujejo čim prej.

13. Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.