Jedro

Prvotni sklep o davčni izvršbi je bil v delu, ki se nanaša na obveznost iz plačilnega naloga, odpravljen in v tem delu zadeva vrnjena v ponovno odločanje organu prve stopnje. Ta je v ponovljenem postopku v skladu z napotki organa druge stopnje pridobil izvršilni naslov, to je plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Ni pa ravnal pravilno, ko na tej podlagi ni ponovno odločil o uvedbi postopka, oziroma je celo odločil, da se davčna izvršba ne začne. Le začeta izvršba je namreč lahko podlaga za plačilo dolžnega zneska, za katerega se sicer ugotavlja, da je bilo izvršeno. To pomeni, da je izrek izpodbijanega sklepa sam s sabo v nasprotju in hkrati v nasprotju z obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčnega urada Novo mesto št. DT 4216-14/2009-5-12032-00 z dne 15. 12. 2009 se odpravi in zadeve vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka ugotovil, da je bila globa po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42913-09484/2009-1-12032-17 z dne 5. 3. 2009 v znesku 41,73 EUR v celoti poplačana, v 2. točki izrekel, da se postopek davčne izvršbe ne začne, in v 3. točki izreka, da davčnemu organu stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je isti prvostopni organ v zadevi davčne izvršbe iz naslova neplačane globe in stroškov postopka tožniku dne 5. 3. 2009 izdal v izreku navedeni sklep o izvršbi na tožnikove denarne prejemke. Tožnikovi pritožbi zoper sklep je drugostopni davčni organ delno ugodil in ga odpravil v delu, ki se nanaša na plačilo globe v znesku 41,73 EUR in v tem delu zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje. Prvostopni organ je v ponovnem postopku, skladno z napotki druge stopnje, od predlagatelja izvršbe pridobil veljaven izvršilni naslov, iz katerega izhaja, da je bil plačilni nalog za globo v višini 10 000 SIT oziroma 41,73 EUR izdan 26. 10. 2005 in izvršljiv dne 6. 5. 2008 ter da je kot tak ustrezna podlaga za davčno izvršbo. Na podlagi zgoraj navedenega sklepa o davčni izvršbi, s katerim se je začela davčna izvršba, je tožnikov delodajalec dne 13. 3. 2009 nakazal celotno obveznost iz sklepa. Zato se postopek davčne izvršbe, kot sledi iz izreka, ne opravi.

Drugostopni davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih ugotavlja, da je prvostopni organ odločil pravilno in skladno z zakonom, medtem ko pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. V tožbi navaja, da je bil prvotni sklep o izvršbi nezakonit, da zato davčni organ na njegovi podlagi ne bi smel opraviti davčne izvršbe ter da je s tem neupravičeno pridobil korist novomeški občini. Sklep je postal izvršljiv šele, ko je bil vročen tožniku (4. 1. 2010). Veljavnost sklepa je odvisna od osnovnega postopka, oziroma od ustavne pritožbe, ki jo je tožnik vložil zoper odločbo Okrajnega sodišča (opr. št. 1835/2006 z dne 24. 11. 2008) in sklep Višjega sodišča v Ljubljani (opr. št. Prp 192/2009 z dne 5. 2. 2009) v zvezi s prekrškom. Od nezakonito zarubljenega zneska 142,59 EUR mu zato pripadajo zamudne obresti v višini najmanj 10,99 EUR oziroma 11,09 EUR, ki mu jih je dolžna izplačati Občina Novo mesto. Za obe pritožbi tožnik uveljavlja tudi vračilo poštnine. V zvezi s pravnomočnostjo oziroma izvršljivostjo plačilnega naloga pa še navaja, da potrdilo ni pravilno. Plačilni nalog je postal pravnomočen v 15 dneh po vročitvi sklepa Višjega sodišča dne 14. 3. 2009, in torej 30. 3. 2009. Občina pa je potrdila, da je postal pravnomočen 23. 4. 2008 in izvršljiv 6. 5. 2008, čeprav je takrat še tekel rok za pritožbo. Sicer pa je tožnik prepričan, da bo uspel z ustavno pritožbo, takrat pa bo terjal povračilo vseh stroškov v zvezi s postopkom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot se navajajo v tožbi.

Iz spisov zadeve sledi, da je bil prvotni sklep o davčni izvršbi v delu, ki se nanaša na obveznost iz plačilnega naloga, odpravljen in v tem delu zadeva vrnjena v ponovno odločanje organu prve stopnje. Iz spisov in razlogov izpodbijanega sklepa tudi sledi, da je prvostopni organ v ponovljenem postopku ravnal v skladu z napotki druge stopnje in pridobil izvršilni naslov, to je plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Ni pa ravnal pravilno in v skladu z napotki, ko na tej podlagi ni ponovno odločil o uvedbi postopka, oziroma je celo odločil, da se davčna izvršba ne začne. Le začeta izvršba je namreč lahko podlaga za plačilo dolžnega zneska, za katerega se sicer ugotavlja, da je bilo izvršeno. To pa pomeni, da je izrek izpodbijanega sklepa sam s sabo v nasprotju in hkrati v nasprotju z obrazložitvijo, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.