Jedro

Za ugotovitev izločitvenega razloga po 4.a točki prvega odstavka 39. člena je potrebno najprej ugotoviti ali je dokaz nezakonit ali ni. Ko sodišče v postopku ugotovi, da je dokaz nezakonit, mora prenehati z delom, če misli, da je podan razlog za izločitev bodisi iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena ZKP (prvi odstavek 40. člena ZKP) ter o tem obvestiti predsednika sodišča, ki odloči o izločitvi. Kolikor sodnik oceni, da je nezakonit dokaz takšen, da očitno ne more vplivati na njegovo izločitev, bo z delom (sojenjem) nadaljeval. V tem primeru pa zakon v 41. členu daje iniciativo strankam (tudi dokazno breme je na njih), ki lahko, kolikor menijo, da je presoja sodnika napačna, zahtevajo njegovo izločitev oziroma izločitev sodnikov porotnikov. Vendar pa stranke niso dolžne (za razliko od odklonitvenega razloga) dokazati vpliva takšnega dokaza ali možnosti, da je tak dokaz vplival oziroma bi lahko vplival na odločitev, temveč le izkazati upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati (to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega pri odločanju pri tem izrednem pravnem sredstvu.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil M.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 135. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen 4 leta zapora, v katero mu je bil vštet čas, ko mu je bila v zvezi s to kazensko zadevo odvzeta prostost. Na podlagi določila 66. člena KZ mu je bil izrečen varnostni ukrep zdravljenja alkoholikov v zavodu za izvrševanje kazni za čas izvrševanja zaporne kazni. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obtoženega K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ni mogoče namreč pritrditi navedbam zahteve, da bi se moral v ponovljenem sojenju senat na glavni obravnavi dne 9.11.2006 v celoti izločiti, ker se je seznanil z izpovedbo A.K., ker je bil zapisnik o zaslišanju v ponovljenem postopku iz spisa izločen. Sodišče namreč sodbe ni oprlo na izpovedbo K. v zvezi z brisanjem krvi kot trdi zahteva, saj prisotnost krvi izhaja iz zapisnika o ogledu, iz fotografij, pa tudi iz izpovedb prič V. in P. Ker vsebina zapisnika o zaslišanju obsojenčeve matere očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev sodišča, ne gre za kršitev določbe 4.a točke 39. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in v celoti ugotovilo vsa dejstva, ki so vplivala na izrek varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov po 66. členu KZ. To so okoliščine, ki so pomembne za odločitev tako glede obdolženčeve odvisnosti od alkohola kot glede nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj. V preostalem delu pa zahteva ne uveljavlja kršitve določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP temveč izraža nestrinjanje zagovornika z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvi očitek kršitve določb ZKP zagovornika v zahtevi je očitek kršitve pravice do obrambe. Zagovornik namreč meni, da mu v tej kazenski zadevi ni sodilo nepristransko sodišče, saj bi se moral sodeči senat izločiti. Seznanjen je namreč bil z izjavo obsojenčeve matere A.K., katere izjava je bila kasneje iz spisa izločena, ker se je kot privilegirana priča pričanju odpovedala. V primeru izločitve iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP namreč obramba ni dolžna predlagati izločitve senata temveč se mora ta izločiti sam po uradni dolžnosti. Senat je iz spisa izločil zapisnike o zaslišanju navedene priče šele na glavni obravnavi opravljeni dne 9.11.2006. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bila A.K. zaslišana pred preiskovalnim sodnikom dne 19.12.2005 in kasneje na glavni obravnavi dne 4.7.2006, ko je sodišče obsojenca prvič spoznalo za krivega in mu izreklo kazen 4 leta zapora. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik, ki je med drugim sodišču očital, da ni dalo obsojenčevi (tedaj obtoženčevi) materi ustreznega pravnega pouka v smislu drugega odstavka 236. člena ZKP, kasneje pa je na to izjavo oprlo svojo odločitev. Višje sodišče je pritožbi ugodilo in s sklepom dne 14.9.2006 izpodbijano sodbo razveljavilo tudi zato, ker je ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ugotovilo je torej, da se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati (in bi kot tak moral biti izločen). Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi sodbe razpisalo novo glavno obravnavo dne 19.10.2006, kamor je vabilo kot pričo tudi oškodovano A.K., ki se je naroka udeležila, vendar pa se je po danem opozorilu v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZKP pričanju odpovedala. Sodišče je na tem naroku ponovno zaslišalo obdolženca, glavno obravnavo pa preložilo na dne 9.11.2006 zaradi zaslišanja drugih prič. Tedaj je sprejelo sklep o izločitvi zapisnika o zaslišanju privilegirane priče - matere obsojenca, zaslišalo priče, ki so se na vabilo odzvale in ker ni bilo drugih dokaznih predlogov, dokazovanje zaključilo ter spoznalo obsojenca za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja.

V pritožbi zoper to sodbo je zagovornik uveljavljal kršitev 22. in 29. člena Ustave RS, ker se sodniki, ki so odločali v tej kazenski zadevi niso v skladu s 4.a točko 39. člena ZKP izločili. Če se sodnik namreč seznani z gradivom, ki ga ne sme uporabiti se izpostavlja nevarnosti, da bo to vplivalo na njegovo odločitev.

Višje sodišče je z izpodbijano sodbo ta očitek zavrnilo z obrazložitvijo, da bi pritožnik moral izločitev članov razpravljajočega senata zahtevati takoj, česar pa ni storil, ampak je to uveljavljal šele v pritožbi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ni z ničemer oprlo svoje odločitve na izpovedbo obtoženčeve matere, zato tudi njegova siceršnja seznanjenost ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sicer pa so tudi navedbe zagovornika v pritožbi pavšalne in neobrazložene in iz njih ni razvidno, v čem naj bi izločeni zapisnik lahko vplival na razpravljajoči senat. S takšno pravno in dejansko presojo procesnorelevantnih dejstev pa se ne strinja zagovornik v zahtevi in poudarja, kot rečeno, da obramba v primeru, ko je razlog za izločitev 4.a točka 39. člena ZKP, ni dolžna zahtevati izločitve sodnikov.

V skladu s 4.a točko 39. člena ZKP sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti med drugim tedaj, če se je pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa (83. člena tega zakona), razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Za razliko od 6. točke tega člena, kjer gre za odklonitveni razlog, je razlog za izločitev po 4.a točki relativno izključitveni, kar pomeni, da seznanitev sodnika z nedovoljenim dokazom ni vselej razlog za njegovo izločitev, temveč je to odvisno od vsebine izločenega dokaza. Ocena, ali vsebina nedovoljenega dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev, pa je zmeraj subjektivna, saj objektivnih meril za to ni. Po vsebini to pomeni presojo ali bi bila brez razumnega dvoma sprejeta enaka odločitev tudi v primeru, če se sodišče z vsebino nedovoljenega dokaza ne bi seznanilo.

Za ugotovitev izločitvenega razloga po 4.a točki prvega odstavka 39. člena je torej potrebno najprej ugotoviti ali je dokaz nezakonit ali ni. Ko sodišče v postopku ugotovi, da je dokaz nezakonit, mora kot rečeno, prenehati z delom, če misli, da je podan razlog za izločitev bodisi iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena ZKP (prvi odstavek 40. člena ZKP) ter o tem obvestiti predsednika sodišča, ki odloči o izločitvi. Kolikor sodnik oceni, da je nezakonit dokaz takšen, da očitno ne more vplivati na njegovo izločitev, bo z delom (sojenjem) nadaljeval. V tem primeru pa zakon v 41. členu daje iniciativo strankam (tudi dokazno breme je na njih), ki lahko, kolikor menijo, da je presoja sodnika napačna, zahtevajo njegovo izločitev oziroma izločitev sodnikov porotnikov. Vendar pa stranke niso dolžne (za razliko od odklonitvenega razloga) dokazati vpliva takšnega dokaza ali možnosti, da je tak dokaz vplival oziroma bi lahko vplival na odločitev, temveč le izkazati upošteven dvom v nepristranskost sodnika po objektivni plati (to se pravi vnesti dvom v oceno sodišča, da gre očitno za tak dokaz, ki ne more vplivati na odločitev).

Seveda pa možnost dajanja pobud oziroma zahtev za izločitev sodnika ni časovno neomejena. Ugovor, da poimensko določen sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov (od 1. do 5. točke 39. člena ZKP) lahko stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Izločitev sodnika ali sodnika porotnika mora zahtevati takoj, ko zve za razlog njegove izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena). Iz razloga 4.a točki 39. člena pa sme stranka zahtevati izločitev med glavno obravnavo le, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Kolikor stranka izločitve sodnika ali sodnika porotnika ni zahtevala v navedenem zakonskem roku, pa bi to lahko storila, je prekludirana s pritožbo izpodbijati prvostopno sodbo iz razloga, ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi zaradi obstoja izločitvenega razloga moral biti izločen. Zakonski pogoj, da sme pritožnik v pritožbi uveljavljati to procesno kršitev namreč je, da na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali da je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP). Pritožbeno sodišče bo tako ugotovilo, da je kršitev podana le v primeru, če je bila pritožnikova zahteva na glavni obravnavi neutemeljeno zavrnjena (zoper ta sklep ni posebne pritožbe - četrti odstavek 42. člena ZKP) ali če o njej sploh ni bilo odločeno ali če je pritožnik za razlog izločitve sodnika izvedel šele po končani glavni obravnavi.

Za uveljavljanje zahteve za izločitev sodnika iz razloga po 4.a točki 39. člena je torej pomemben trenutek, ko sodišče ugotovi, da je kakšen dokaz nezakonit. Takšna ugotovitev je formalna odločitev sodišča, praviloma je to pravnomočen sklep o izločitvi dokaza (v fazi pred glavno obravnavo), lahko pa tudi razveljavitveni sklep višjega sodišča, kjer je razlog razveljavitve kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V konkretni kazenski zadevi je višje sodišče z razveljavitvenim sklepom ugotovilo, da je izjava oškodovane A.K. dana brez ustreznega pravnega pouka nezakonit dokaz, na katerega ni mogoče opreti sodne odločbe. Ne glede na navedeno sicer njene izpovedbe ne bi bilo potrebno izločiti iz spisa, kolikor bi kasneje zaslišana priča opozorjena v skladu z drugim odstavkom 236. člena izjavila, da bo pričala in ponovila svojo izpovedbo. V tem primeru bi namreč sodišče razpolagalo s procesno veljavnim dokazom z isto vsebino, zaradi česar bi madež prvotne nezakonitosti zbledel oziroma ne bi vplival na zakonitost sodbe. V obravnavani kazenski zadevi pa je oškodovanka po ustreznem pravnem pouku izjavila, da ne bo pričala, kar pomeni, da je njena prejšnja izpovedba nezakonit dokaz (kot je to ugotovilo višje sodišče), ki ga je potrebno izločiti iz spisa. Sodba se namreč na takšno izpovedbo ne more opreti. To pa je bilo jasno obema strankama (ki sta prejeli razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča in bili z vsebino oziroma razlogom razveljavitve seznanjeni) in bi moral zagovornik zahtevati izločitev predsednika senata in sodnikov porotnikov vsaj tedaj, ko se je privilegirana priča odpovedala pričanju (na naroku opravljenem dne 19.10.2006), česar pa ni storil in tudi ne naslednjem naroku dne 19.11.2006, ko je sodišče sprejelo sklep o izločitvi navedenega dokaza, temveč je to storil šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je bil s svojo pobudo za izločitev sodnikov prekludiran.

Neutemeljen pa je tudi očitek zagovornika v zahtevi, kjer navaja, da odločitev o varnostnem ukrepu zdravljenja alkoholikov ni obrazložena (gre za očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče je namreč pravilno in v celoti ugotovilo vsa dejstva, ki vplivajo na izrek tega varnostnega ukrepa, to je tako glede obsojenčeve odvisnosti od alkohola in glede nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj in jih tudi ustrezno obrazložilo. Res je sicer, da se podrobnejša obrazložitev navedenih dejstev nahaja v sodbi v delu, kjer sodišče ocenjuje izvedeniško mnenje izvedenca psihiatra dr. J. ter da se pri izrekanju varnostnega ukrepa na navedene ugotovitve le sklicuje, vendar pa sodba zaradi tega ni nič manj jasna, saj so kot rečeno, vsa pravno relevantna dejstva za izrek varnostnega ukrepa po 66. členu KZ ugotovljena in obrazložena z izpodbijano sodbo.

Nadaljnji očitki, kjer zagovornik opozarja, da je oškodovanec v vinjenem stanju padel in se poškodoval, da sodišče ni ugotovilo natančno v katerem prostoru je utrpel smrtno poškodbo ter da je bil obsojenec v kritičnem času po mnenju zagovornika popolnoma neprišteven, kar potrjujejo priče B.P. in zdravnica M.V., pri čemer opozarja tudi na visoko alkoholiziranost obsojenca, pa ne pomenijo očitkov kršitve določb procesnega ali materialnega zakona temveč le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 420. člena ZKP ni mogoče vlagati.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve določb procesnega zakona, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.