Jedro

Glede tožbenega očitka, da se izpodbijana odločba opira neposredno na Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma in ne na ustrezno določilo ZTuj-2, sodišče pojasnjuje, da se skladno z 8. členom Ustave RS ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Pač pa se sodišče strinja s tožbenim ugovorom, da tožniku ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Kranj št. 214-795/2012-33 z dne 25. 10. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku zavrnila prošnjo tožnikovega delodajalca A. d.o.o., da se tožniku izda dovoljenje za prvo prebivanja tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema potek postopka in ugotavlja, da je tožnik zabeležen v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS). Ukrep zavrnitve vstopa je bil razpisan s strani Švice, katere organi so pojasnili, da je ukrep razpisan zaradi nezakonitega vstopa in prebivanja ter zaposlitve na črno. Švicarski pristojni organi tudi pripominjajo, da je tožnik predhodno že dosegel izbris iz SIS, vendar je bil ukrep nato ponovno vpisan. Tožena stranka je dne 11. 10. 2013 pridobila še Odlok o obtožbi z dne 27. 6. 2013, izdan s strani pristojnih švicarskih organov, na podlagi katerega je bil vnesen ukrep zavrnitve vstopa. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 25. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, iz katerega izhaja obveznost, da se država pogodbenica, ki vodi postopek izdaje dovoljenja za prebivanja tujca, za katerega je druga država pogodbenica v SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa, posvetuje z državo razpisnico ukrepa zavrnitve vstopa in pri odločanju o izdaji dovoljenja za prebivanje upošteva tudi njene interese ter da dovoljenje izda samo iz tehtnih razlogov, zlasti humanitarnih in takih, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti. Po mnenju tožene stranke tožnik zaradi razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa predstavlja migracijsko tveganje, zato je prošnjo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni odločila na podlagi zakona. Ni bil uporabljen predpis Republike Slovenije, kar pomeni kršitev načela zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka v uvodu odločbe citira zgolj Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma ter uredbe Evropskega parlamenta. Ti pa ne dajejo podlago za odločanje v konkretni zadevi. Ni pa tožena stranka presojala utemeljenosti pogojev iz 34. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in ni upoštevala določbe 35. člena ZTuj-2, po kateri se prvo dovoljenje izda med drugim tudi zaradi zaposlitve in dela. Prošnja je bila zavrnjena zaradi migracijskega tveganja, pri čemer ni pojasnjeno, kateri razlog iz določbe 55. člena ZTuj-2 je bil izpolnjen v tem konkretnem primeru. Razen tega je tožena stranka izvajala aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem vpisa iz izbrisa tožnika v SIS sistemu, pri čemer o svojih ugotovitvah ni seznanila tožnika niti mu ni posredovala listin in dokazil, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti in katere navaja v obrazložitvi odločbe, da bi se tožnik z njimi lahko seznanil ter nanje podal svoje stališče oziroma pripombe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Res je bil razpisan ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje, vendar je bil ta ukrep odpravljen oziroma brisan, kar je potrdil tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi z dne 1. 2. 2013. Nelogično je, da bi bil sedaj ponovno zabeležen v SIS, ker zato ne obstajajo nobeni razlogi, ker nihče tožnika o tem sploh ni seznanil. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj samo odloči tako, da tožniku izda dovoljenje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 25. členu Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki v prvem odstavku določa, da kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanja tujcu, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala, in upošteva njene interese; dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. Tožnik v tožbi očita, da se odločba opira neposredno na Konvencijo o izvajanju Schengenskega sporazuma in ne na ustrezno določilo ZTuj-2. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se skladno z 8. členom Ustave RS ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo tudi neposredno.

Pač pa se sodišče strinja s tožbenimi navedbami o tem, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se sklicuje odločba. Iz upravnega spisa je razvidno, da je potem, ko je drugostopenjski organ toženi stranki odpravil sklep o zavrženju prošnje za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, poslal tožniku poziv za predložitev manjkajočih dokazil, nato mu je rok za predložitev dokazil s sklepom z dne 25. 3. 2013 podaljšal, nakar je z dopisom z dne 6. 6. 2013 tožnikovo pooblaščenko seznanil z dotedaj ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbo. Seznanil jo je, da je ugotovil, da je tožnik zabeležen v Schengenskem informacijskem sistemu. Pooblaščenka je na ta dopis odgovorila, da je tožnik res imel ukrep prepovedi vstopa, vendar pa je bil ta odpravljen in je zato nelogično, da bi bil tožnik ponovno zabeležen v SIS. To je zanj nekaj novega, zato predlaga upravnemu organu, da ji posreduje dokumente, iz katerih bo to dejstvo nedvoumno razvidno, da bo lahko tožnik sprožil ustrezne postopke za izbris. Za tem je tožena stranka z dopisom št. 214-795/2012-34 z dne 17. 9. 2013 zaprosila Generalno policijsko upravo za podatek oziroma sodbo ali odločbo pristojnega organa države razpisnice ukrepa, ki je podlaga za razpis ukrepa. Na ta dopis je Generalna policijska uprava odgovorila z dopisom z dne 11. 10. 2013, v katerem navaja, da v prilogi pošilja zadevno odločitev glede vpisa ukrepa in da organi Švice sporočajo, da razlogi sicer ostajajo isti. Nadalje se v upravnem spisu nahaja dokumentacija v italijanskem jeziku, na kateri je prilepljen listek z napisom „Odlok o obtožbi“. Za tem pa sledi izpodbijana odločba. Ni pa razvidno, da bi tožena stranka z navedeno dokumentacijo, ki jo je posredovala Generalna policijska uprava, seznanila tožnika in mu dala možnost, da se do nje opredeli. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V tem postopku tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o vsej pridobljeni dokumentaciji, ampak samo do določenih dejstev in okoliščin. Ker mu to ni bilo dano, sodišče meni, da ni bilo upoštevano določilo 9. člena ZUP.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjavi do vse s strani tožene stranke pridobljene dokumentacije.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II. izreka: Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.