Jedro

Med strankama postopka ni sporna vrednost celotne predmetne nepremičnine. Vendar pa je tožena stranka napačno upoštevala razliko med neto tlorisno površino stavbe in površino primerno velikega stanovanja. Tožnica je lastnica stavbe, v kateri prebiva le do 11/24, stavba pa ima 148,50 m2 neto tlorisne površine, delež tožnice tako znaša 68,06 m2, kar pa ne presega površinskega cenzusa primernega stanovanja, ki za dvočlansko družino znaša 90,00 m2.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2994/2012 z dne 17. 4. 2013 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 22. 10. 2012 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV P 2895/2012 zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in stikov ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Tožena stranka je ugotovila, da premoženje tožnice presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih finance (v nadaljevanju ZUJF) izključuje pravico do BPP. Tožena stranka se sklicuje na 10. člen, 11. člen, 12. člen in 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki jih citira. Iz baze Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) kamor je tožena stranka med drugim vpogledala po uradni dolžnosti izhaja, da je tožnica lastnica do 11/24 nepremičnine - stavbe številka 1671, številka dela stavbe 1, k.o. …, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu …, kjer prosilka živi s svojo družino. Vrednost stanovanja po podatkih GURS znaša 147.798,00 EUR in obsega 73,50 m2 uporabne površine ter 148,50 m2 neto tlorisne površine. Tožena stranka se sklicuje na 24. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ter 14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), ki v smislu drugega odstavka 24. člena ZSVarPre določa površino stanovanja brez plačila lastne udeležbe. Za dvočlansko gospodinjstvo to znaša od 30 m2 do 45 m2, saj v stanovanju živi tožnica s svojo mladoletno hčero A.A. V konkretnem primeru je maksimalna površina primernega stanovanja, ki se ne upošteva kot premoženje prosilke in njene družine, dvakratnik največje površine določene s Pravilnikom (drugi odstavek 24. člena ZSVarPre), torej 90,00 m2. Iz podatkov GURS izhaja, da je uporabna površina stanovanja 73,50 m2, kar pa je manj od velikosti primernega stanovanja za dvočlansko gospodinjstvo, zato pristojni organ BPP ni upošteval razlike med posplošeno tržno vrednostjo tega stanovanja, izračunano po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin, in vrednostjo primernega stanovanja.

Iz baze podatkov GURS nadalje izhaja, da ima stanovanjska stavba 148,50 m2 neto tlorisne površine. Določba 24. člena ZSVarPre taksativno našteva premoženje, ki se ne upošteva kot premoženje prosilca za BPP. Med njim ni navedeno premoženje, ki predstavlja razliko med neto tlorisno površino stavbe in površino, ki predstavlja primerno velikost stanovanja, zato je to razliko pristojni organ upošteval kot premoženje prosilke in njene družine. V konkretnem primeru razlika znaša 58,50 m2 (148,50 m2 – 90,00 m2). Pri izračunu je organ za BPP upošteval vrednost celotne nepremičnine 147.798,00 EUR, kar pomeni, da presežek kvadrature z upoštevanjem lastninskega deleža prosilke znaša 26.685,75 EUR. Glede na navedeno premoženje prosilke presega mejni znesek 13.780,00 EUR opredeljen v petem odstavku 152. člena ZUJF. To premoženje pa izključuje pravico do dodelitve redne BPP.

Tožnica v tožbi navaja, da gre za stanovanjsko hišo v izmeri 148,50 m2 v kateri živi z svojo hčerjo. BPP je zaprosila za postopek razveze. Ugovarja, da gre za skupno premoženje. S stanovanjem v stanovanjski hiši prosto ne razpolaga. V stanovanju poleg moža, od katerega se razvezuje, živi tudi njena mladoletna hči. Zakonca pred razvezo zakonske zveze pa tudi še nista razdružila morebitno solastno premoženje. Za BPP je zaprosila tudi v postopku po predlogu za izselitev moža zaradi nasilja na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Pristojno sodišče ji je na podlagi enakega premoženjskega stanja odobrilo BPP. Opozarja na neenotnost sodne prakse. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in ji dodeli BPP ter toženi stranki naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka. Prosi pa tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporen finančni položaj tožnice. Na podlagi 11. člena ZBPP se pri odločanju o dodelitvi BPP ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z ZBPP. Na podlagi 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve BPP ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke, dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Za ugotavljanje premoženjskega pogoja se skladno z 14. členom ZBPP z uveljavitvijo ZSVarPre od 1. 1. 2012 finančni in premoženjski pogoj ugotavlja na podlagi navedenega zakona ob upoštevanju premoženjskega cenzusa po petem odstavku 152. člena ZUJF.

V zadevi ni sporno, da je tožnica do 11/24 lastnica stanovanja na naslovu … v nepremičnini, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo – št. stavbe 1671, k.o. …, v katerem prebiva s svojim otrokom. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno upoštevala število družinskih članov pri izračunu površinskega normativa v smislu 14. člena Pravilnika. Na podlagi tretjega odstavku 23. člena ZBPP se med družinske člane ne šteje zakonec osebe, ki uveljavlja pravico do BPP, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino. Po drugem odstavku 24. člena ZSVarPre se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo.

Na podlagi prvega odstavka 24. člena ZSVarPre se kot premoženje prosilca za dodelitev BPP ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Primerna velikost stanovanja je po drugem odstavku navedenega 24. člena ZSVarPre dvakratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe. Kot je pravilno navedla tudi tožena stranka znaša na podlagi določbe 14. člena Pravilnika največja površina za dvočlansko družino od 30,00 m2 do 45,00 m2, dvakratnik pa znaša 90,00 m2. Med strankama ni sporno, da znaša vrednost celotne predmetne nepremičnine v velikosti 73,50 m2 oz. 148,50 m2 neto tlorisne površine 147.789,00 EUR. Vendar pa je tožena stranka napačno upoštevala razliko med neto tlorisno površino stavbe in površino primerno velikega stanovanja, ki naj bi po izračunu tožene stranke znašala 58,50 m2 (148,40 minus 90,00), z upoštevanjem lastninskega deleža prosilke (11/24) pa je ugotovila vrednost presežka kvadrature 26.658,75 EUR. Iz podatkov GURS izhaja, da ima predmetna stanovanjska stavba 148,50 m2 neto tlorisne površine, čemur tožnica v tožbi tudi ne ugovarja. Ker pa je tožnica lastnica stavbe, v kateri prebiva le do 11/24, stavba pa ima 148,50 m2 neto tlorisne površine, znaša delež tožnice 68,06 m2, kar pa ne presega površinskega cenzusa primernega stanovanja, ki za dvočlansko družino znaša 90,00 m2. Določbo prvega odstavka 24. člena ZSVarPre je po presoji sodišča potrebno razlagati tako, da se kot premoženje prosilca za BPP upošteva površina stanovanja, v katerem prosilec živi, ki je v lasti prosilca oz. družine. V danem primeru pa lastniški delež tožnice na stanovanjski stavbi znaša 11/24. Ker je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in posledično nepravilno uporabila materialno pravo je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Na podlagi 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je tožnica v predmetni zadevi BPP oproščena plačila sodnih taks. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. členu ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, se tožnici priznajo stroški upravnega spora v višini 420,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.