Jedro

Za pobotanje morajo biti izpolnjeni splošni pogoji iz 336. člena ZOR - pobota se lahko dolžnikova terjatev proti upniku s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste.

Izrek

Revizija proti odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku (točka 1, 2 in 3 sodbe sodišča prve stopnje) se zavrže. Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku in pobotnem ugovoru se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika solastnika vsak do 1/2 stanovanjske hiše s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v izmeri 733 m2, ki sestoji iz dela parcel št..., ..., ..., ... in ... k.o... in kozolca s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v izmeri 374 m2, ki sestoji iz dela parcele št... k.o... in to v obsegu, kot sta funkcionalni zemljišči opredeljeni v geodetski skici z dne 22.10.1992. Zato je toženki naložilo, da mora tožnikoma izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer jo bo nadomestila sodba. Ugotovilo je tudi, da sta tožnika solastnika nekaterih kmetijskih strojev in priprav vsak do 1/3. Presežek takšnega glavnega tožbenega zahtevka je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 12,787.685,00 SIT. O pobotnem ugovoru toženke v znesku 39,101.082,00 SIT ni odločalo, ker je bil postavljen le za primer, da obstoji denarna terjatev (podrejeni tožbeni zahtevek). Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank in toženkino pritožbo v delu, s katerim je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje o podrejenem tožbenem zahtevku zavrglo, sicer pa je njeno pritožbo v preostalem delu, v celoti pa pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka vlaga revizijo zoper sodbo in sklep višjega sodišča, uveljavlja revizijske razloge iz določbe 385. člena ZPP in predlaga razveljavitev odločbe sodišča druge stopnje ter sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpodbija dokazno oceno o dogovoru med pravdnimi strankami o skupni gradnji, po katerem naj bi tožnika na novo zgrajenih stvareh pridobila izključno lastninsko pravico. V gradnjo hiše in kozolca je namreč vlagala tudi toženka. Zato bi bilo treba uporabiti določbo 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Upoštevati bi bilo tudi treba, da gre za zaščiteno kmetijo. Tožnika bi torej bila upravičena le do obligacijskega zahtevka in denarnega nadomestila. Takšen tožbeni zahtevek, čeprav kot podrejeni, sta tožnika v tožbi postavila. Ker je bil s tem v zvezi zavrnjen tudi pobotni ugovor toženke, je odločitev nevzdržna in krivična. Toženka ima pravico do vračila koristi, ki jih ima tožeča stranka in škode, ki je nastala na posestvu. To je specificirala v pobotnem zahtevku. Sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo v delu, ki se je nanašal na ta problem, zavrglo. Nevzdržna je tudi ugotovitev glede odločitve o kmetijskih strojih.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena, kolikor izpodbija odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, kolikor pa izpodbija odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku in o pobotnem ugovoru pa ni utemeljena.

Glavni (primarni) tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine je stvarnopravne narave in ga je mogoče opredeliti za premoženjskopravni spor, kar se nanaša tudi na tisti njegov del, v katerem tožnika zahtevata ugotovitev lastninske pravice na kmetijskih strojih in napravah. Dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva - kar velja za tožečo in toženo stranko - je v tem primeru odvisna (zahtevek se namreč ne nanaša na denarno terjatev) od navedbe vrednosti spornega predmeta (prvi in tretji odstavek 382. člena ZPP). Pravico do revizije si torej mora zagotoviti stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi (drugi odstavek 186. člena in drugi odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče - samo ali po iniciativi tožene stranke - v okolnostih in na način, predviden v tretjem odstavku 40. člena ZPP.

Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta v glavnem tožbenem zahtevku ni opredelila. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo in še pred obravnavanjem glavne stvari ta vrednost ni bila opredeljena v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP. V okviru 186. člena in drugega odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe.

Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico nedopustnost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP), zaradi česar je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZPP in revizijo v obsegu, kolikor izpodbija odločitev o glavnem tožbenem zahtevku, zavrglo (točke 1, 2 in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje).

V ostalem delu pa revizija ni utemeljena. Iz njene vsebine je mogoče ugotoviti, da se tožena stranka še vedno ne strinja z odločitvijo o podrejenem tožbenem obligacijskem zahtevku, ki je bil sicer zaradi utemeljenosti glavnega tožbenega zahtevka zavrnjen, vendar pa odločitev o tem smiselno povezuje z odločitvijo o zavrnitvi pobotnega ugovora, ki je bil vezan na denarni podrejeni zahtevek. V tem obsegu obveljajo razlogi izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče druge stopnje pritožbo proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku zavrglo. Tožena stranka je namreč v tem delu s svojimi stališči uspela. Zato ni imela pravnega interesa za pritožbo (tretji odstavek 385. člena ZPP), to pa je imelo za posledico njeno zavrženje v navedenem obsegu (367. člen ZPP).

Tožena stranka je ugovor v pobot postavila v zvezi s podrejenim zahtevkom, kar sodbi nižjih sodišč izrecno ugotavljata. Proti glavnemu zahtevku ga niti ni mogla utemeljeno postaviti. Za pobotanje morajo biti namreč izpolnjeni splošni pogoji iz 336. člena ZOR - pobota se lahko dolžnikova terjatev proti upniku s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste. Ob ugotovitvi, da proti glavnemu (stvarnopravnemu) zahtevku pobotni ugovor ni mogel biti veljavno postavljen, odločitev o podrejenem denarnem zahtevku pa je dokončno zavrnjena, je pobotni ugovor brez podlage. Drugostopna odločitev o zavrnitvi pritožbe v tej smeri je tako utemeljena. V navedenem obsegu je bilo treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP).