Jedro

V pogodbi urejena sankcija za neplačilo prvega obroka temelji na predpostavki, da je prvi obrok že zapadel v plačilo, ostali obroki pa še ne. Tožniku je dana pravica, da terja plačilo celotne preostale obveznosti, torej tistega dela celotne obveznosti, ki še ni zapadla, kar pa glede na povedano ne vključuje tudi prvi obrok. Zgolj zaradi zapadlosti še preostalega neplačanega zneska, še ne pomeni, da je tudi zapadlost prvega obroka prenesena na trenutek zapadlosti celotne preostale obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek izpodbijane sodbe na novo glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 4895/2008 z dne 22. 2. 2008, ostane v veljavi v 1. točki za glavnico v višini 69.573,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 1998 do 1. 1. 2002 ter v 3. točki za znesek 119,68 EUR. V preostanku, glede glavnice v višini 9.487,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 69.573,28 EUR, ki tečejo po 1. 1. 2002 ter glede 33,55 EUR izvršilnih stroškov, se sklep razveljavi in zahtevek v tem delu zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.624,92 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 288,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 4895/2008 z dne 22. 2. 2008, ostane v veljavi v 1. točki za glavnico in zakonske zamudne obresti od 9. 3. 1998 do 1. 1. 2002, v preostanku – glede zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002 – pa je sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo. V 3. točki je sklep ohranilo v veljavi. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.030,52 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zmotna je navedba, da sta stranki sklenili posojilno pogodbo, saj je v spisu notarski zapis in pogodba o vračilu dolga, iz katere lahko ugotovimo, da ne gre za posojilno pogodbo. Sodišče zmotno ugotavlja, da je paricijski rok začel teči 1. 3. 1998 in se iztekel 8. 3. 1998 ter da je zastaralni rok začel teči 9. 3. 1998. Ob pravilni ugotovitvi, da je prvi obrok zapadel 31. 12. 1997, ni mogoče zastaralnega roka podaljševati. Sodišče bi moralo zahtevek v celoti zavrniti, saj je bil predlog za izvršbo vložen po 31. 12. 2007, torej več kot 10 let po zapadlosti celotnega dolga. Do takšnega zaključka bi moralo sodišče priti tudi ob uporabi 379. člena ZOR. S pogodbo sta se stranki dogovorili, da celotni dolg zapade v plačilo, v kolikor tožena stranka ne izvrši plačila prvega obroka. Ker toženec na dan 31. 12. 1997 ni izvršil plačila prvega obroka, je celotni dolg zapadel v plačilo. Pisni opomin je bil določen izključno, v kolikor bi tožena stranka ob pogoju plačila prvega obroka zamujala s plačilom kasnejših dveh obrokov. Vezanje nastopa zastaranja na pisni opomin je v nasprotju s 362. in 364. členom ZOR. Povedano pa predstavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listine. Sodišče je s tem podaljšalo rok za izpolnitev obveznosti oziroma za plačilo prvega obroka.

Pritožba je delno utemeljena.

Tudi v pritožbenem postopku ostaja ključno sporno vprašanje še vedno, ali je vtoževana terjatev zastarala. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za ti. judikatno terjatev, ki zastara v 10 letih (379. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR). Nesporno je tudi, kdaj je zapadel v plačilo prvi obrok obveznosti (31. 12. 1997), kdaj je tožnik tožencu poslal opomin na plačilo celotne preostale obveznosti (6. 2. 1998) ter kdaj je toženec omenjeni opomin prejel (28. 2. 1998).

Sporna pa ostaja interpretacija točke Tretjič v Pogodbi o vračilu dolga (A10), ki določa, da v primeru, da toženec zamudi z vračilom prvega obroka ali kasneje dveh obrokov in dolžnega zneska ne poravna niti v roku osmih dni po prejemu opomina, zapade v plačilo celoten znesek še neodplačanega posojila. Že z jezikovno razlago lahko pridemo do zaključka, da celotna obveznost ni zapadla v plačilo že s trenutkom zapadlosti prvega obroka, pod pogojem, da prvi obrok ni plačan, brez opominjanja toženca na plačilo, kar poskuša prikazati pritožba. Iz določbe namreč jasno izhaja, da v plačilo zapade celotna obveznost, po preteku osmih dni od prejema pisnega opomina s strani tožnika. V predmetni zadevi je bilo to dne 9. 3. 1998, ko je začel teči zastaralni rok za plačilo celotne preostale obveznosti. Tako je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče druge stopnje pa se ne strinja z interpretacijo sodišča prve stopnje, ki je štelo, da določba Tretjič pogodbe omogoča tudi razlago na način, da poleg celotne preostale obveznosti v osmih dneh po prejemu opomina (še enkrat) zapade v plačilo tudi prvi obrok, ki je zapadel v plačilo že dne 31. 12. 1997. Določba Tretjič je v pogodbi urejena kot sankcija za neplačilo prvega obroka. Ta sankcija temelji na predpostavki, da je prvi obrok že zapadel v plačilo, ostali obroki pa še ne. Tožniku je dana pravica, da terja plačilo celotne preostale obveznosti, torej tistega dela celotne obveznosti, ki še ni zapadla, kar pa glede na povedano ne vključuje tudi prvega obroka. Po stališču sodišča druge stopnje določba Tretjič ne omogoča interpretacije na način, da bi lahko šteli tudi prvi obrok za zapadel šele dne 9. 3. 1998, poleg celotne preostale obveznosti. Prvi obrok je zapadel dne 31. 12. 1997, zgolj zaradi zapadlosti še preostalega neplačanega zneska, pa še ne pomeni, da je tudi zapadlost prvega obroka prenesena na trenutek zapadlosti celotne preostale obveznosti. V delu, kjer toženec izpodbija odločbo sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo prvega obroka, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, tako da je zahtevek v tem delu zavrnilo, ker je zastaral. Postopek v predmetni zadevi se je namreč začel 20. 2. 2008, kar je po preteku 10 let od zapadlosti prvega obroka.

V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo v predmetni zadevi za sklenitev posojilne pogodbe, ni pomembna. Bistvena je namreč vsebina razmerja, iz katerega pa nesporno izhaja, da se je toženec zavezal vrniti tožniku denarna sredstva v višini vtoževanega zneska.

Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je sklep o izvršbi z dne 22. 2. 2008 ohranilo v 1. točki v veljavi za 69.573,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 1998 do 1. 1. 2002, v preostalem glede zneska 9.487,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 1998 do 1. 1. 2002 pa je sklep razveljavilo in zahtevek v tem delu zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno omejilo tek zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2002 naprej, v kar sodišče druge stopnje ni posegalo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka ali napačne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede na to, da je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, kjer so tožniku priznani izvršilni stroški (3. točka sklepa o izvršbi z dne 22. 2. 2008) in v stroškovnem delu (2. točka izreka sodbe). Ob spremenjenem prisojenem znesku v tej sodbi je razmerje uspeha v pravdi 88 % proti 12 % v korist tožnika. Stroškov toženca sodišče prve stopnje ni odmerjalo, zato jih je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika (list. št. 17) ter Odvetniške in Taksne tarife. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP je sodišče priznalo tožeči stranki: 20 točk za posvet s stranko in 200 točk za sestavo ugovora oboje z 2 % administrativnimi stroški in 20 % DDV, kar znese 123,60 EUR ter strošek takse za ugovor v višini 20,00 EUR, kar skupaj znese 143,60 EUR.

Tožnik je imel 136,00 EUR izvršilnih stroškov, ob upoštevanju novega razmerja uspeha v pravdi je upravičen do poplačila 119,68 EUR, toženec pa je upravičen do poplačila 17,23 EUR izvršilnih stroškov, kar ob medsebojnem pobotanju pomeni, da je toženec dolžan povrniti tožniku 102,45 EUR izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tako sklep o izvršbi z dne 22. 2. 2008 v 3. točki razveljavilo za 33,55 EUR in v tem delu zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je upoštevalo tudi v prvi sodbi priznane stroške postopka na prvi stopnji in sicer tožnika v višini 2.030,52 EUR. Sodišče druge stopnje je tožencu priznalo na podlagi stroškovnika (list. št. 35) stroške prve pripravljalne vloge v višini 1200 točk, zastopanje na naroku v višini 1200 točk in poročilo stranki v višini 50 točk, skupaj 2450 točk ali 1.124,55 EUR, z 20 % DDV skupaj 1.349,46 EUR. Glede na novo razmerje uspeha v pravdi mora tožnik tožencu povrniti 161,94 EUR stroškov postopka, toženec pa tožniku 1.786,86 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju mora toženec plačati tožniku 1.624,92 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pritožba toženca je bila delno uspešna (v 12 %), zato je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP sodišče odločilo, da je toženec upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v sorazmerni višini. Sodišče je tožencu priznalo stroške nagrade pooblaščenemu odvetniku za sestavo pritožbe v vrednosti 1500 točk z 20 % DDV, kar znese 826,20 EUR ter 1.581,21 EUR taks za pritožbo, kar skupaj znese 2.407,41 EUR. Ob upoštevanju uspeha na pritožbeni ravni je tožnik dolžan tožencu povrniti 288,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka od vročitve te sodbe do plačila.