Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločb toženke št. ... z dne 25. 4. 2023 v 5. točki izreka in št. ... z dne 14. 6. 2023 v celoti ter tožbeni zahtevek za plačilo zneska 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2023 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 153,00 EUR z obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da ima pravico uveljavljati povračilo stroškov predhodnega postopka. Poudarja, da je v predhodnem postopku pri delodajalcu uspel, zato meni, da je upravičen do povračila vseh stroškov, ki jih je imel s tem postopkom. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da predhodni postopek pri toženki ni bil potreben in da zato vtoževani stroški niso bili potrebni stroški. Pojasnjuje, da so skladno z določili 24., 25. in 39. člena ZJU javni uslužbenci dolžni predhodno uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu. Gre za procesno predpostavko za sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Uveljavljal je nedenarni tožbeni zahtevek, zato je bila sprožitev predhodnega postopka pred delodajalcem obvezna zaradi morebitnega nadaljnjega uveljavljanja pravic v sodnem postopku. Sporno se mu zdi stališče, da javni uslužbenec ni upravičen do povrnitve stroškov postopka pred delodajalcem, ki je posebej predviden po določilih ZJU. Zatrjuje poseg v ustavno pravico do sodnega varstva. Meni, da je upravičen do povračila stroškov predhodnega postopka pred delodajalcem na podlagi določil ZPP, ZUP in Odvetniške tarife, kot tudi na podlagi določil o odškodninski odgovornosti, saj so podane vse predpostavke odškodninskega delikta toženke. Opozarja na primere iz sodne prakse, v katerih so bili tožnikom priznani stroški predsodnega postopka. Sodišču prve stopnje še očita, da se ni opredelilo do njegovih argumentov, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe. Poudarja, da ji noben predpis ne daje pravne podlage, da bi tožniku povrnila vtoževane stroške. Tožnik je v predhodnem postopku uveljavljal čisto denarno terjatev, zato predhodni postopek ni bil procesna predpostavka za sodni postopek. Vtoževani stroški tako niso bili potrebni stroški postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe in uveljavlja povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani odločbi toženke in vtoževani denarni znesek se nanašajo na stroške odvetniškega zastopanja tožnika v postopku pred delodajalcem na podlagi 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) zaradi plačila dodatka za stalno pripravljenost. Toženka je tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost v pretežnem delu ugodila, zavrnila pa je njegov zahtevek za plačilo odvetniških stroškov za sestavo zahtevka, z obrazložitvijo, da za priznanje teh stroškov ni pravne podlage.

6. Izpodbijani odločbi toženke sta pravilni in zakoniti. Toženka je o tožnikovi zahtevi in kasnejši pritožbi odločala na podlagi določil ZJU in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.), v katerih ni podlage za odločitev, da je delodajalec dolžan javnemu uslužbencu povrniti odvetniške stroške za pravno varstvo njegovih pravic iz delovnega razmerja (tudi če s svojim zahtevkom uspe). ZJU določil o stroških postopka niti ne vsebuje, medtem ko gredo skladno s prvim odstavkom 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med katerimi so tudi stroški za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, torej v breme tožnika.

7. Poleg razveljavitve navedenih odločb pa tožnik v tem delovnem sporu s tožbo zahteva tudi plačilo teh odvetniških stroškov. Tožnik je v postopku pred delodajalcem uveljavljal denarno terjatev. Zahteval je namreč priznanje, obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost v višini 13.354,16 EUR z obrestmi. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik v postopku pred delodajalcem uveljavljal nedenarno terjatev. Nedenarna terjatev je namreč terjatev upnika od dolžnika zahtevati izpolnitev nedenarne dajatve (npr. pravica delavca do vrnitve na delo) ali izvedbo storitve. Tožnik pa je povsem jasno uveljavljal denarno terjatev, saj se je njegov zahtevek glasil na denar. Denarna terjatev, kot jo je tožnik uveljavljal v zahtevku za varstvo pravic oziroma odpravo kršitev pred delodajalcem, je tudi čista denarna terjatev, saj je že ob svojem nastanku obstajala v točno določenem znesku. V Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/08 in nasl.) je namreč višina dodatka za pripravljenost na delo že opredeljena v predpisanem odstotku in torej določitev višine odstotka dodatka ni odvisna od vsakokratne odločitve delodajalca.

8. V skladu s četrtim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.

9. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zadeve VDSS Pdp 278/2013, Pdp 34/2013 in Pdp 182/2014, saj je bil v njih predhodni postopek pri delodajalcu obvezen oziroma je bil procesna predpostavka za sodno varstvo, ker ni šlo za čiste denarne terjatve. Zato je bilo v teh zadevah tudi drugače odločeno o stroških predsodnega postopka. V pritožbi izpostavljeni zadevi VDSS Pdp 120/2021 pa je sodišče odločalo o stroških sodnega postopka v primeru umika tožbe, stroški predsodnega postopka torej niso bili predmet odločanja. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 373/2023, saj tudi ta zadeva vsebinsko ni primerljiva s tem sporom. V njej je namreč tožnica v postopku pred delodajalcem uveljavljala tudi nedenarni tožbeni zahtevek.

10. Tožnikov zahtevek za plačilo predpravdnih stroškov ni utemeljen niti po določilih Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.). Slednja namreč ne more biti samostojna pravna podlaga za toženkino obveznost povračila tožnikovih predpravdnih stroškov, saj določa le način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom. Odvetniška tarifa bi prišla v poštev šele, če bi bil podan temelj toženkine obveznosti povračila predpravdnih stroškov tožniku. V zvezi s to uveljavljano podlago je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zadevo VDSS Pdp 1430/2010, saj je šlo v njej za drugačno pravno in dejansko podlago spora (za stroške disciplinskega postopka na podlagi določil Zakona o obrambi).

11. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da mu je toženka dolžna povrniti vtoževane stroške kot škodo, torej na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Stroški predpravdnega postopka (odvetniškega zastopanja pred pravdo) namreč niso škoda, pač pa so stroški, nastali zaradi postopka, torej so pravdni stroški (151. člen ZPP). Njihova materialnopravna podlaga je v 151. in 155. členu ZPP.1 Kot že obrazloženo, pa na tej podlagi obravnavani tožbeni zahtevek ni utemeljen.

12. Končno je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov in da se je ne da preizkusiti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh bistvenih tožnikovih navedb. Tožnik pa ne zatrjuje okoliščin, iz katerih bi lahko izhajala v pritožbi uveljavljana kršitev ustavne pravice do sodnega varstva.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. odločbe VSRS II Ips 66/2023, II Ips 195/2015 in VSL I Cp 1058/2009.