Jedro

Glede na trditveno podlago in podani tožbeni zahtevek ni razlogov, da bi se sodišče še podrobneje ukvarjalo z ugotavljanjem finančnih zmožnosti moža zakonite zastopnice toženke. Tožnik je tisti, ki je zatrjeval poslabšanje finančnega stanja in znižanje preživninskih zmožnosti, zato se je prvostopenjsko sodišče osredotočilo nanj in posledično tudi na finančne zmožnosti njegove partnerke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik za čas od 1. 12. 2012 dalje uveljavljal znižanje plačevanja preživnine za svojo mld. hčerko.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ali pa jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Izpostavlja, da je pri njem prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin glede na prvotno, z izvršilnim naslovom določeno preživnino v letu 2007. Prvostopenjsko sodišče neutemeljeno in pretirano poudarja dejstvo, da njegova partnerka prevzema levji delež finančnega preživljanja dečkov. Meni, da sodišče ni upoštevalo spremenjenih okoliščin – da je poleg mld. toženke dolžan preživljati tudi sinova. Graja postopanje sodišča, ki ni posebej ovrednotilo dejstva, da tudi zakonita zastopnica toženke živi skupaj z novim partnerjem. Le-ta je samostojni podjetnik, registrirano pa ima tudi gospodarsko družbo. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Opozarja na nekonsistentnost argumentacije sodišča o njegovi nezaposlenosti in izpostavlja, da celotna obrazložitev stoji izključno na domnevah oziroma indicih. Ni upoštevana okoliščina, da je zaradi predkaznovanosti težko zaposljiv. Ni jasno, na kakšni dejanski podlagi je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je njegova pogodba o zaposlitvi navidezna. Glede zaključkov sodišča o njegovih poslovnih potovanjih v tujino izpostavlja svoje zaslišanje, kjer je jasno in logično izpovedal, da delo opravlja doma, zato mu ne nastajajo nobeni stroški potovanj. Zmotna je presoja prvostopenjskega sodišča glede premoženjske in dohodkovne zmožnosti zakonite zastopnice, saj obstaja velika verjetnost, da je udeležena tudi pri dobičku podjetja T., d. o. o. Graja odločitev sodišča v delu, kjer je toženki priznalo strošek letnega dopusta v višini 30,00 EUR mesečno, saj je táko oceno sprejelo brez dejanskih podlag. Zaradi vseh navedenih zmotnih zaključkov je napačna tudi ocena, da je treba preživninsko obveznost razporediti enakomerno med oba starša. 3. V odgovoru na pritožbo toženka obsežno povzema svoje navedbe iz prejšnjih vlog ter pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in ugotovitvam sodišča prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani zadevi predstavlja določba 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. V ospredju materialnopravne presoje v sporih zaradi zvišanja oziroma znižanja preživnine je ocena, ali konkretni dejanski stan ustreza pravnemu standardu spremenjenih okoliščin iz 132. člena ZZZDR in v to oceno je osredotočen ves postopek. Tožnik zatrjuje, da je na njegovi strani prišlo do spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na njegove preživninske zmožnosti, saj sta se mu od zadnje določitve preživnine v izvenzakonski zvezi rodila še dva otroka, je brezposeln, vse to pa po njegovi oceni narekuje znižanje preživnine iz 210,00 (zadnja valorizirana preživnina – 233,89 EUR) na 65,00 EUR.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Prvostopenjsko sodišče je skrbno presodilo vprašanje tožnikovih preživninskih zmožnosti, na drugi strani pa tudi ocenilo potrebe preživninske upravičenke – mld. hčerke. Očitki o zagrešenih kršitvah določb postopka ter o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in napačni uporabi materialnega prava so v celoti neutemeljeni.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče povsem zminimaliziralo dejstvo, da je poleg toženke dolžan preživljati še dva otroka, sinova L. in A., rojena v letu 2012 in 2013. Prvostopenjsko sodišče prve stopnje je navedeno dejstvo ocenilo kot pravno relevantno in v zvezi s tem pritrdilo tožniku, da so se mu preživninske zmožnosti res spremenile, saj je dolžan preživljati tri otroke. Vendar pa ta okoliščina ob upoštevanju preostalih dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nima takšne teže, kot želi prikazati tožnik. Celosten skop dejavnikov, ki jih je prvostopenjsko sodišče ustrezno osvetlilo, je narekoval zaključek, da vendarle niso izpolnjeni pogoji za znižanje preživnine. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nekonsistentnosti argumentacije sodišča v zvezi s tožnikovo nezaposlenostjo. Prvostopenjsko sodišče je logično in življenjsko prepričljivo pojasnilo, zakaj tožniku ne more pokloniti vere glede zatrjevanj o brezposelnosti. Podlago za takšno razlogovanje je našlo v dejstvu, da je kmalu po prestani kazni ustanovil podjetje K., d. o. o., bil je prokurist v ženinem podjetju A., s. p., deloval pa je tudi v okviru podjetja L., d. o. o. Vendar pa je v tožbi zamolčal, da je ves čas opravljal delo v okviru lastne dejavnosti oziroma v okviru dejavnosti svoje partnerke. Preko spleta še vedno oglašuje prodajo navtične opreme, vsi ti dokazi pa tvorijo zadosti trdno dokazno verigo ter izkazujejo, da je tožnik ustvarjal in še vedno ustvarja določene dohodke.

8. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo razloge za dvom v njegove navedbe glede višine mesečne plače v podjetju M., d. o. o. Za takšno razlogovanje je imelo podlago v ugotovitvi, da je že v tožbi zamolčal določene podatke, niti se ni konkretno opredelil glede oglaševanja prodaje navtične opreme preko spleta, poleg tega pa tudi ni z nikakršnimi listinami oziroma drugimi dokazi izkazal neuspešnosti poslovanja družb, v katerih je deloval. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je zaslišan kot stranka jasno povedal, da mu zaradi zaposlitve v tujini ne nastajajo nobeni stroški potovanj. V svojem zaslišanju je sicer res izpostavil, da „posluje s sedeža firme v Sloveniji, ki je na njegovem domačem naslovu“, vendar pa ob nadaljnji izpovedbi, da po Sloveniji in Evropi prodaja avtomobilske dele, ni moč sklepati, da mu ne nastajajo nobeni stroški potovanj. Tega izrecno ni zatrdil, poleg tega pa tudi iz pogodbe (priloga A 14) izhaja, da se delo opravlja tako v Republiki Srbiji, kot tudi zunaj nje. To pa pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o poslovnih potovanjih v tujino in z njimi povezanimi stroški ter vzbuja utemeljen dvom v dohodke, ki jih prikazuje tožnik. V obravnavanem primeru je tako moč govoriti o zaključenem krogu indicev, ki pritrjujejo razlogovanju sodišča prve stopnje o tožnikovi neverodostojnosti glede prikazovanja finančnih zmožnosti.

9. Nikakršne nekonsistentnosti ni v ugotovitvah sodišča prve stopnje glede tožnikove aktivnosti pri iskanju zaposlitve. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da tožnik posebne pomoči pri iskanju zaposlitve s strani zavoda za zaposlovanje ni prejel – sklepa, da je niti ni iskal, njegova prijava je bila namreč bistvenega pomena zgolj za prejem državne subvencije za samozaposlitev, ki jo je tudi realiziral. Takšna ugotovitev izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, saj je tožnik, zaslišan kot stranka, poudaril, da je bil njegov interes dobiti subvencijo kot samozaposlen, pri čemer pa je bil pogoj prijava na zavodu za zaposlovanje. Tožnik ni predložil nikakršnih dokazov, ki bi izkazovali njegovo aktivnost pri iskanju zaposlitve, zato je ugotovitev sodišča povsem na mestu in v skladu z izvedenim dokaznim postopkom. V nasprotju z argumentacijo sodišča je tožnikovo pritožbeno zatrjevanje, da je bilo dejstvo njegove zaposlitve v tuji državi negativno ovrednoteno. Prvostopenjsko sodišče ni podalo nobene vrednostne ocene v zvezi z njegovo zaposlitvijo v Republiki Srbiji. Izpostavilo pa je višino njegovega dohodka in argumentirano pojasnilo, zakaj se mu zdi takšno pogodbeno določilo zgolj navidezno.

10. Glede na trditveno podlago in podani tožbeni zahtevek ni razlogov, da bi se sodišče še podrobneje ukvarjalo z ugotavljanjem finančnih zmožnosti moža zakonite zastopnice toženke. Tožnik je tisti, ki je zatrjeval poslabšanje finančnega stanja in znižanje preživninskih zmožnosti, zato se je prvostopenjsko sodišče osredotočilo nanj in posledično tudi na finančne zmožnosti njegove partnerke. V zvezi z dohodki zakonite zastopnice toženke je tožnik zgolj pavšalno zatrjeval izboljšanje njenih finančnih zmožnosti, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Zgolj kot veliko verjetnost je zatrjeval njeno udeležbo pri dobičku podjetja T., d. o. o., vendar pa svojih zatrjevanj ni z ničemer izkazal. 11. Prvostopenjsko sodišče je glede stroška letnega dopusta toženke, ki ga je ocenilo na 30,00 EUR mesečno, postopalo skladno s pooblastilom, ki mu ga dajeta določbi drugega odstavka 129. a člena ZZZDR in 408. člen ZPP. Po določbi 129. a člena mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Določba 408. člena ZPP pa sodišče generalno pooblašča za delovanje po uradni dolžnosti in zasledovanje načela največje otrokove koristi. Navedeno pa daje podlago, da sodišče v okviru potreb mld. toženke upošteva tudi stroške oddiha. Ti stroški so po oceni pritožbenega sodišča povsem ustrezni in realni glede na toženkino starost ter finančne zmožnosti staršev.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP). Toženka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato sodišče o njih ni odločalo.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.