Jedro

Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je provizijski sistem obračunavanja plač zakonit in pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik, nima. S povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami o nezakonitosti odločitve sodišča ter o tem, da pravne veljavnosti in uporabe provizijskega sistema ne določa noben materialni predpis, tožnik zato ne more uspeti niti omajati razlogov sodišča za odločitev o tem, da je bil pri toženi stranki zakonito vzpostavljen in je tudi zanj veljal provizijski sistem obračunavanja plače. V tem sistemu pa samo poimenovanje izplačil ni relevantno, bistvena je višina izplačila, ki mora pokriti minimum pravic, ki so delavcu zagotovljene z delovnopravno zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Zakon ne prepoveduje odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov, zato je v provizijski sistem vpeta tako osnovna plača in delovna uspešnost ter ostali dodatki, pa tudi stroški in druga plačila. Določanje plače na podlagi provizije je dovoljeno tudi v Kolektivni pogodbi dejavnosti zavarovalstva, veljavni v vtoževanem obdobju (7. odstavek 29. člena).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. - 9. alineji ter 14. alineji I. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne; - v VI. točki izreka tako, da se znesek stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki zviša na znesek 5.653,97 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (alineje 15 - 25 I. točke izreka, točke II., III. in IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 1.162,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača dodatek za delovno dobo za mesece maj 2018 v znesku 28,47 EUR, junij 2018 v znesku 61,05 EUR, avgust 2018 v znesku 46,00 EUR, september 2018 v znesku 60,45 EUR, oktober 2018 v znesku 35,71 EUR, januar 2019 v znesku 22,42 EUR, februar 2019 v znesku 14,57 EUR, marec 2019 v znesku 72,01 EUR in april 2019 v znesku 20,01 EUR, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila (1. - 9. alineja I. točke izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožniku plača del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 826,18 EUR, del regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 791,11 EUR, del regresa za letni dopust za leto 2018 v višini 1.122,00 EUR ter del regresa za letni dopust za leto 2019 v višini 972,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (10. - 13. alineja I. točke izreka). Naložilo ji je, da tožniku plača tudi bruto nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leta 2019 in 2020 v skupni višini 3.709,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2020 dalje do plačila (14. alineja I. točke izreka) ter 11 zneskov v vsakokratni višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila (15. - 25. alineja I. točke izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo razlik v bruto plači za mesec avgust 2015 ter za mesece od oktobra 2015 do julija 2020 v zneskih razvidnih iz izreka; nadalje del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 724,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, del regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 503,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, bruto nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leta 2018, 2019 in 2020 v skupni višini 3.281,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; odpravnino v višini 32.260,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; odškodnino za odpovedni rok v višini 10.558,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; znesek v višini 2.600,00 EUR v obliki plačila v dodatno pokojninsko zavarovanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožene stranke, da se Sporazum z dne 22. 6. 2020, sklenjen med toženo stranko in tožnikom, s katerim se je tožena stranka zavezala tožniku plačati 20.000,00 EUR, razveljavi ter je tožnik dolžan toženi stranki plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2020 dalje do plačila (III. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožnika v višini 48.346,58 EUR (IV. točka izreka). Tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval obračun in plačilo zakonsko določenih davkov in prispevkov na vtoževane denarne zneske, je zavrglo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 4.902,46 EUR (VI. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna plačati del sodne takse po priloženih taksnih nalogih (VII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (tč. II. izreka) in odločitev o stroških postopka (točka VI. izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je med bolniškim staležem spoznal, da mu tožena stranka prikriva prave podatke o njegovi realizaciji in prilivih iz naslova nateklih se zavarovalnih provizij. Vztraja, da pri tožbi t.i. "provizijskega sistema" ni upošteval, ker zanj ni vedel, niti ni bil z njim nikoli seznanjen. Ugotovitev sodišča, da je med strankama glede plač veljal provizijski sistem, naj bi bila napačna in nezakonita. Tožnik ni bil seznanjen s Pravilnikom o organizaciji, poslovanju, sistemizaciji delovnih mest, tožena stranka v postopku ni dokazala, da je ta pravilnik veljaven. Da ne velja provizijski sistem, je tožnik dokazoval tudi z e-sporočilom z dne 11. 3. 2020, ki ga sodišče nikjer ne omenja. Če bi veljal provizijski sistem, toženka s tožnikom ne bi sklenila Sporazuma z dne 22. 6. 2020 o izplačilu nateklih provizij, saj bi tožnik dotlej imel že vse izplačano. Sodišče svojih odločitev v ničemer ne obrazloži, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži niti, da so bili delavci seznanjeni s provizijskim sistemom, iz zaslišanja prič A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. to ne izhaja. Dokazna ocena s tem v zvezi je napačna in ni v skladu z 8. členom ZPP. Sklepov o višini provizije, ki mu pripada, tožnik nikoli ni videl. Priča F. F. za zadevo ni relevantna, saj ne pozna tožnikove pogodbe o zaposlitvi, niti konkretnega primera. Sodišče ni pravilno upoštevalo določb Kolektivne pogodbe Zavarovalnice G. (KP G.). Ni se ukvarjalo z dejanskimi delovnimi nalogami tožnika, ko je bil zaposlen kot "vodja skupine" in mentor drugim zaposlenim. V tem času tožnik ni služil s sklepanjem zavarovalnih pogodb, zato zanj ni mogel biti v veljavi provizijski sistem. Za delovno mesto "vodja skupine" v splošnem aktu delodajalca ni opredeljen provizijski sistem. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo razlike nadomestil plače za čas odsotnosti z dela (letni dopust, državni prazniki, bolniške odsotnosti) tožnik vztraja, da je stimulacija del plače, zato jo je potrebno upoštevati v osnovo za odmero nadomestila (137. člen ZDR-1) in to ne glede na to, da je tožnik v času bolniškega staleža občasno prejel tudi "dodatne prejemke" oz. dodatno stimulacijo. Ugovarja uporabi izvedenskega mnenja ter zatrjuje njegovo nezakonitost in kontradiktornost. Sodišče je dolžno upoštevati jasno določbo ZDR-1, ne pa utemeljevati svoje odločbe na "širšem pristopu" in "načelu pravičnosti". Tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča glede odpravnine in odškodnine za odpovedni rok zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da mu delodajalec več mesecev ni plačeval celotnih prispevkov za socialno varnost, saj mu ni obračunal in izplačal osnovne plače v višini 1.860,00 EUR oz. prej 1.700,00 EUR. Prav tak zakonski razlog predvideva 5. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Sodišče je odločilo, da je delodajalec tožniku iz naslova premalo izplačanih plač dolžan cca 8.000,00 EUR, kar že samo po sebi pomeni, da od teh zneskov niso bili plačani davki in prispevki. Torej je zakonski razlog za utemeljenost odpovedi podan tudi na podlagi te odločitve sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožena stranka sodbo v točki I (razen v 10. do 13. alineji) ter v III., IV. ter VI. točki izreka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi v izpodbijanem delu, da tožbenemu zahtevku toženke na razveljavitev sporazuma z dne 22. 6. 2020 ugodi, ter da ugotovi obstoj terjatve tožene stranke v višini 48.346,58 EUR, ponovno naj odloči tudi o stroških postopka. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s prisojenim dodatkom za delovno dobo ter nadomestilom za neizkoriščen letni dopust poudarja, da sta skladno z 20. členom Pravilnika o organizaciji poslovanja in sistemizaciji delovnih mest obe postavki zajeti med izplačili, ki se krijejo iz provizije, ki se obračuna za posameznega delavca. Torej iz dela provizije, ki pripada delavcu in ne iz dela provizije, ki pripada delodajalcu. Enako kot za zahtevke iz naslova plač, bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik z izplačili provizij že prejel tudi to plačilo. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik v spornem obdobju prejel razliko provizije v bistveno višjem znesku od predpisanega. Enako velja za nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2019 in 2020, ki je prav tako vpeto v provizijski sistem. V tem sistemu je potrebno upoštevati izplačila, ta pa so bila pri tožniku v času staleža tako visoka, da vsebujejo in presegajo znesek nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Toženka izpodbija tudi odločitev glede veljavnosti sporazuma ter plačil, ki iz njega izhajajo. V tem delu trdi, da glede odločilnih dejstev obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb strank in prič in med samimi zapisniki oziroma prepisi, kar predstavlja kršitev iz 15. alineje 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem v zvezi izpostavlja zaslišanje tožnika, ki po njenem mnenju ne utemeljuje zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je jasno, kaj sta stranki v sporazumu dogovorili. Kaj so se podpisniki pred podpisom sporazuma dogovarjali je v zadevi odločilno dejstvo, toženka pa zatrjuje, da glede tega obstoji nasprotje med tem, kaj so podpisniki izpovedovali in izhaja iz prepisa o zaslišanjih ter zaključki sodišča v sodbi, da naj bi se pogovarjali zgolj o nateklih provizijah tožnika, ustvarjenih pred nastopom bolniškega staleža. Edini razlog za sklenitev sporazuma je bil ta, da se s tožnikom dokončno dogovorijo in uredijo vsa med seboj sporna razmerja. Besedilo sporazuma ne odraža dejanskega dogovora, namena in volje pogodbenih strank. Toženka ob podpisu sporazuma ni vedela za druga odprta vprašanja, saj jih tožnik ni izpostavil. Sodišče je prestrogo presojalo ravnanja tožene stranke kot pravnega laika. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora. Toženka preveč izplačanih izplačil ne terja nazaj, nerazumljivo pa je, zakaj bi bila ob takem dejanskem stanju dolžna tožniku karkoli dodatno izplačati. Tožnik je z izplačilom 48.246,58 EUR že prejel vse, kar mu gre, zato je potrebno pobotnemu ugovoru ugoditi do višine tožniku prisojenih izplačil oziroma ta izplačila upoštevati kot njeno izpolnitev. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi.

8. Tožnik, tudi ustanovitelj in družbenik tožene stranke, je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi več pogodb o zaposlitvi. Od 1. 1. 2007 do 30. 11. 2017 na delovnem mestu "višji samostojni svetovalec za osebna zavarovanja", od 1. 12. 2017 do 30. 4. 2019 na delovnem mestu "vodja skupine" ter od 1. 5. 2019 do prenehanja delovnega razmerja na delovnem mestu "svetovalec za osebna in premoženjska zavarovanja". V postopku je zatrjeval, da mu tožena stranka v obdobju od leta 2015 do leta 2020 ni pravilno obračunavala in izplačevala plač in nadomestil plače. Posledično naj bi mu napačno obračunavala in plačevala prispevke za socialno varnost, zaradi česar je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tožbo je zahteval razlike v premalo izplačanih plačah (osnovne plače ter dodatka na delovno dobo) in nadomestilih plač, razliko v premalo izplačanih regresih za letni dopust za leta 2016, 2017, 2018 in 2019, plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka ter nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leta 2018, 2019 in 2020. Po Sporazumu, ki ga je s toženko sklenil dne 22. 6. 2020, je zahteval še neizplačane zneske (11 x po 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in znesek v višini 2.600,00 EUR v obliki vplačila v dodatno pokojninsko zavarovanje. Toženka je uveljavljala nezakonitost Sporazuma z dne 22. 6. 2020 in zahtevala njegovo razveljavitev ter vračilo že izplačanega zneska 1.000,00 EUR, uveljavljala je tudi pobotni ugovor v višini 48.346,58 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pri toženki, zavarovalno-zastopniški družbi, uveljavljen provizijski sistem obračunavanja plač, skozi prizmo slednjega je tudi presojalo zahtevke tožnika iz naslova premalo obračunane osnovne bruto plače in nadomestil plače. Tožnik se presoji, ki temelji na provizijskem sistemu in je privedla do zavrnitve glavnine njegovega zahtevka v pritožbi protivi, medtem ko toženka vztraja, da bi moralo sodišče prav ta sistem, na podlagi katerega je tožnik prejel 48.346,58 EUR več, kot bi prejel, upoštevajoč veljavne pravne podlage, upoštevati tudi pri presoji zahtevka iz naslova dodatka za delovno dobo ter nadomestila za neizkoriščen letni dopust. K pritožbi tožnika:

9. Pritožba tožnika ne več mestih uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa ne drži. Preizkus prvostopenjske sodbe je bil mogoč. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do posameznih zahtevkov tožnika in zavzelo ter z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi obrazložilo svoje stališče glede vsake od postavk tožbe. Razlogi so logični in razumljivi in niso s seboj v nasprotju. S sklicevanjem na navedeno absolutno bistveno kršitev postopka pritožba tožnika dejansko uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno, vendar pa tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

10. Tožnik v pritožbi vztraja, da ni vedel za provizijski sistem obračunavanja plače, niti ni bil z njim nikoli seznanjen. Ugotovitev sodišča, da je med strankama glede plač veljal provizijski sistem naj bi bila tako napačna in nezakonita. Pritožbeni ugovor je neutemeljen. Pravilna in na izvedenih dokazih temelječa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel za obstoj provizijskega sistema obračuna plač pri toženi stranki. Ta ugotovitev bazira na skrbni in prepričljivi oceni izpovedi strank, prič in listin. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi jasno in argumentirano pojasnilo, zakaj in na podlagi katerih izvedenih dokazov slednje ugotavlja. V razlogih sodbe (13. - 25. točka obrazložitve) je glede obstoja provizijskega sistema obravnavalo vse tožnikove ugovore ter opravilo natančno analizo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiv in pravilen prvostopenjski zaključek, da so bili tožniku poznani tako interni akti toženke, kot tudi sam provizijski sistem obračunavanja plač. Med drugim je kot bistveno povsem utemeljeno izpostavilo, da je bil tožnik od ustanovitve tožene stranke dalje njen družbenik in je sodeloval na vseh skupščinah, kjer so bili sprejeti pravilniki, ki določajo tak način obračunavanja plač, in da je bil pred tem več kot 25 let kot zavarovalni zastopnik zaposlen na Zavarovalnici G., kjer za obračun plač zavarovalnih zastopnikov velja povsem enak režim. Navedeni zaključek je sodišče prve stopnje napravilo tudi upoštevajoč dejstvo, da so bili tudi ostali delavci seznanjeni tako s provizijskim sistemom, kot internimi akti toženke, kar izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič D. D., E. E., B. B. in C. C. Nenazadnje svoja zatrjevanja v smeri nepriznavanja provizijskega sistema tožnik že sam demantira s tem, ko navaja, da je bil razlog za vložitev tožbe prav ta, da je v nekem trenutku posumil, da ne razpolaga s pravilnimi podatki o prilivih iz naslova zavarovalnih provizij, zaradi česar mu je bila plača nepravilno obračunana in izplačana. Tožnik je kot zavarovalni agent vse do nastopa bolniškega staleža ob plačilnih listah prejemal tudi podatke o nateklih provizijah iz naslova zavarovanj, ki jih je sklenil, kar med strankama ni bilo sporno. Povsem jasno je, da tožena stranka podatkov o realizaciji in izplačanih provizijah za posamezni mesec po posameznih zavarovalnih pogodbah ne bi redno posredovala tožniku, če njegova plača ne bi bila vezana in odvisna prav od tega. Takšne obračune so, kot izhaja iz dokaznega postopka, prejeli le zaposleni zavarovalni agenti, pri katerih je realizacija in višina prihodkov (mesečni prilivi iz naslova provizij iz zavarovalnih pogodb) vplivala na višino njihove plače. Sodišče prve stopnje je tako povsem jasno in argumentirano obrazložilo svoj zaključek o neprepričljivosti ter s tem nedokazanosti tožnikovih trditev.

11. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na izpovedbo prič A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. Tožnik povsem selektivno izpostavlja posamezne dele izpovedi teh prič, pri tem pa prezre njihovo bistveno vsebino. Računovodkinja A. A. je pojasnila, da je mesečno od direktorja toženke prejemala vse podatke, ki jih je potrebovala za obračun plač. Odločitev o odstotku provizije, ki je tožniku mesečno pripadal kot del plače (stimulacija), je bila odvisna od direktorja, zato niti ni relevantno, da zunanji računovodski servis ni poznal pravil obračuna plače po provizijskem sistemu. Sedanji in nekdanji zaposleni zavarovalni zastopniki, pa so vsi potrdili, da so jim bili pravilniki in notranji akti delodajalca na voljo, prav tako so vse priče potrdile, da so mesečno poleg plačilnih list prejemale Obračun provizije za zavarovanja po prodajniku, s tem pa tudi podatke o vseh izplačanih provizijah v določenem mesecu ter so imele v vsakem trenutku možnost preverbe pravilnosti izplačil. Čeprav so priče izpovedale, da tega niso redno počele, to ne pomeni, da provizijski sistem ni bil vzpostavljen ali da jim ni bil znan. V pritožbi izpostavljeno e-sporočilo z dne 11. 3. 2020 pa tudi po stališču pritožbenega sodišča dokazuje vzpostavljen provizijski sistem, saj je v njem med drugim govora prav o odstotku provizije, ki se deli med tožnika in toženo stranko. Tudi ne drži, da sodišče tega sporočila nikjer ne omenja, saj je vsebino tega sporočila povzelo v točki 53. obrazložitve. Glede na dejstvo, da se je tožnik sam ves čas skliceval na Kolektivno pogodbo Zavarovalnice G. (KP G.), kot zanj relevanten pravni akt, pa je sodišče dokazno oceno utemeljeno oprlo tudi na izpoved F. F., vodje oddelka za kadrovski kontroling in nagrajevanje pri Zavarovalnici G., ki je pojasnila provizijski način obračunavanja plač ter potrdila, da so premije tako kot pri toženki, njihov edini prihodek, ter da se iz tega pokrije tako osnovna plača, kot ostali izdatki. Potrdila pa je tudi, da so zavarovalni zastopniki seznanjeni s provizijskim sistemom obračunavanja plač. Tožnik zatrjuje, da če bi veljal provizijski sistem, toženka z njim ne bi sklenila Sporazuma z dne 22. 6. 2020 o izplačilu nateklih provizij, ker bi tožnik dotlej imel že vse izplačano. Vendar pa ta navedba na drugačno dokazno oceno glede uveljavljenega provizijskega sistema ne more vplivati, ker sporazum ne zajema provizij, ki so se natekle v času, ko je tožnik opravljal delo ter prejemal plačo, temveč provizije, ki so se natekle v času tožnikovega bolniškega staleža in je tožnik prejemal nadomestilo plače. 12. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS1 izhaja, da je provizijski sistem obračunavanja plač zakonit in pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik, nima. S povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami o nezakonitosti odločitve sodišča ter o tem, da pravne veljavnosti in uporabe provizijskega sistema ne določa noben materialni predpis, tožnik zato ne more uspeti niti omajati razlogov sodišča za odločitev o tem, da je bil pri toženi stranki zakonito vzpostavljen in je tudi zanj veljal provizijski sistem obračunavanja plače. V tem sistemu pa samo poimenovanje izplačil ni relevantno, bistvena je višina izplačila, ki mora pokriti minimum pravic, ki so delavcu zagotovljene z delovnopravno zakonodajo in kolektivnimi pogodbami. Zakon ne prepoveduje odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov, zato je v provizijski sistem vpeta tako osnovna plača in delovna uspešnost ter ostali dodatki, pa tudi stroški in druga plačila. Določanje plače na podlagi provizije je dovoljeno tudi v Kolektivni pogodbi dejavnosti zavarovalstva, veljavni v vtoževanem obdobju (7. odstavek 29. člena).

13. Glede pritožbenega očitka, da sodišče v dokaznem postopku ni presojalo dejanskega dela tožnika v času, ko je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za "vodjo skupine", pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik trditev o vsebini in obsegu opravljenega dela v tem času ni podal, sodišče pa dejanskega stanja mimo trditev strank ne ugotavlja. Tudi sicer glede na določbo tretjega odstavka 45. člena KP G., na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, njegov pritožbeni ugovor, da iz razloga, ker v tem času ni sklepal zavarovalnih pogodb, zanj provizijski sistem ne velja, ne more biti uspešen. Niti v splošnem aktu delodajalca niti v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi provizijski sistem za to delovno mesto ni izključen, skladno s KP G. pa je vodja skupine upravičen le do minimalne plače, če člani njegove skupine ne izpolnijo pričakovanih delovnih rezultatov (mesečnega plana), sicer pa je upravičen do plače v sorazmerju z doseženimi rezultati, kar izhaja tudi iz 6. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

14. Tožnik je zahteval presojo višine plače, ki mu jo je plačevala toženka, pri čemer se je zavzemal, da se presoja opravi brez upoštevanja podatkov o izplačanih stimulacijah (razliki v proviziji) ter ne glede na podatke o višini provizij, ki so se mesečno natekale iz naslova zavarovanj, ki jih je sklenil tožnik in ki so se po razdelitvenem ključu delile med toženko in tožnika. Zaradi posebnosti obračunavanja plač zavarovalnim agentom, sodišče prve stopnje o tožnikovih zahtevkih utemeljeno ni odločalo mimo pravil, ki veljajo za provizijski sistem, po katerem je plača odvisna od zasluženega zneska (prejetih provizij), in tako pravilno ni izločilo izplačil, ki jih je tožnik prejel iz naslova izplačanega dela plače kot stimulacijo (razliko v proviziji). Izračunov tožnika, ki so bili predloženi tožbi, sodišče utemeljeno ni uporabilo, saj so bila iz njih izpuščena vsa izvedena plačila iz naslova razlike v proviziji (stimulacije). Pravilno se je tako oprlo na izračune, ki jih je v postopku opravila izvedenka finančne stroke ter na podlagi njenih ugotovitev utemeljeno zaključilo, da je tožnik preko provizijskega sistema v obdobju od maja 2018 do aprila 2019 prejel osnovno plačo, kot mu je pripadala glede na določbe KP G., od junija 2019 dalje pa mu je bilo tudi pravilno in skladno z 31. členom ZZVZZ obračunano in izplačano nadomestilo plače za bolniški stalež nad 30 dni, saj se je nadomestilo za to obdobje obračunavalo na podlagi tožnikovih bruto prejemkov iz leta 2018, v katere je bila vključena tudi prejeta stimulacija.

15. Za čas pred junijem 2019 iz dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka tožniku nadomestil plače za čas odsotnosti z dela (letni dopust, državni prazniki, bolniške odsotnosti) ni obračunavala z upoštevanjem izplačanih zneskov delovne uspešnosti (stimulacij oz. razlike v proviziji). Tožnik v pritožbi vztraja, da je stimulacija del plače, zato jo je potrebno upoštevati v osnovo za odmero nadomestila in to ne glede na to, da je v času bolniškega staleža občasno prejel tudi "dodatne prejemke" oz. dodatno stimulacijo. Sodišče prve stopnje je vsekakor upoštevalo, da stimulacija predstavlja del plače iz naslova delovne uspešnosti delavca, zaradi česar jo je sicer potrebno upoštevati v osnovo za odmero nadomestila (137. člen ZDR-1). Kljub temu, da toženka tako ni ravnala, pa je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da tožnik iz naslova nadomestila plače v vtoževanem obdobju ni bil v ničemer prikrajšan, saj je skupaj z izplačanimi stimulacijami v času, ko je bil sicer upravičen le do nadomestila plače, ne pa tudi do stimulacije2, vedno prejel zakonsko in pogodbeno določen znesek denarnih prejemkov iz delovnega razmerja oziroma več. Preko provizijskega sistema (stimulacij/razlike v proviziji) je tako prejel tudi zakonsko predpisana nadomestila plače. Tožnik je skupaj s stimulacijo vedno prejel več, kot bi prejel, če bi mu tožena stranka izplačevala nadomestilo plače, obračunano upoštevajoč predhodno izplačane stimulacije in brez plačila stimulacije za obravnavani mesec. Tej ugotovitvi pa tožnik v pritožbi konkretizirano niti ne oporeka, kot tudi ne ugotovitvi, da bi z upoštevanjem stimulacije v osnovi za nadomestilo prejemal višje nadomestilo plače, kot če bi delal, kar izrecno prepoveduje 7. odstavek 137. člena ZDR-1. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, ki sloni na ustrezno obrazloženem, jasnem in koherentnem izvedenskem mnenju. Slednjega tožnik v pritožbi zgolj pavšalno prereka, saj ne poda nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, ki bi lahko porodili dvom v pravilnost podanega mnenja.

16. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na plačilo razlike nadomestil plače za čas odsotnosti z dela so, kot pojasnjeno, povsem nekonkretizirane. Dokazovanje z izvedencem služi ugotavljanju ali razjasnjevanju dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče na zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, pritožnik zato nosi breme, da pri izpodbijanju dejanskega stanja določno opredeli dejstva, ki naj bi bila (tudi potom izvedenca) zmotno ugotovljena in navede okoliščine, iz katerih je mogoče razumno sklepati, da je sodišče prve stopnje dejstva napačno ugotovilo. V nasprotnem primeru se šteje, da pritožnik ni podal pritožbenih razlogov (3. točka 335. člena ZPP). Dejansko stanje je konkretizirano izpodbijano šele, ko pritožnik v opravljeno dokazno oceno sodišča poseže obratno sorazmerno glede na zahteve, ki so pred tem veljale za sodišče v smislu 8. člena ZPP, torej da pritožnik strukturirano in logično izniči vrednost ocenjenih posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj. Takšnega standarda pa tožnik v pritožbi tudi glede tega dela odločitve sodišča prve stopnje ne doseže. 17. Tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odpravnine in odškodnine za odpovedni rok zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je razloge za svojo odločitev obrazložilo v točkah 48 do 50 sodbe in odločilo, da tožnik ni dokazal obstoja odpovednega razloga, ki ga je v odpovedi navajal, zaradi česar je njegovo izredno odpoved potrebno upoštevati kot redno odpoved delavca. Tožnik v pritožbi vztraja, da mu delodajalec več mesecev ni plačeval celotnih prispevkov za socialno varnost. Tožnik s povsem pavšalnimi razlogi ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik je izredno odpoved utemeljeval s trditvami o prenizkem nadomestilu za bolniški stalež, ki naj bi bil posledica prenizko obračunanih mesečnih plač v letu 2018, s tem pa prenizko obračunanih davkov in prispevkov. Slednje brez dvoma predstavlja odpovedni razlog nepravilnega izplačila plače (3. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1), za kar pa je že iztekel 6-mesečni rok za podajo izredne odpovedi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Gre za odpovedni razlog, ki ga tožnik v izredni odpovedi ni uveljavljal, niti ga zaradi zamude roka ne more uveljavljati naknadno. Tožnik z navedbami, da je sodišče odločilo, da mu je toženka iz naslova premalo izplačanih plač dolžna plačati cca 8.000,00 EUR, kar naj bi že samo po sebi pomenilo, da od teh zneskov niso bili plačani davki in prispevki, v pritožbi skuša dopolniti razloge za podano izredno odpoved, vendar omenjenih razlogov, ki predstavljajo nedopustne pritožbene novote, pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP). Ne drži niti očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kaj naj bi tožnik v postopku izredne odpovedi naredil narobe. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da tožnik ni izkazal odpovednega razloga, ki ga je z izredno odpovedjo uveljavljal. 18. Tožnik je v pritožbi v celoti izpodbijal del sodbe, s katero je bil njegov zahtevek zavrnjen. To velja tudi za odločitev v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka iz naslova dodatka za delovno dobo za posamezne mesece od oktobra 2015 do aprila 2018, dela regresa za letni dopust za leto 2016 (724,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in 2017 (503,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), bruto nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leta 2018, 2019 in 2020 v skupni višini 3.281,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vplačila v dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 2.600,00 EUR. Glede tega dela odločitve je pritožba neobrazložena, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

19. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih v pritožbi uveljavlja tožnik, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

20. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožene stranke (v pridruženi zadevi opr. št. Pd 75/2020) za razveljavitev Sporazuma z dne 22. 6. 2020 ter zahtevek za vrnitev 1.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki jih je tožena stranka tožniku plačala na podlagi spornega sporazuma. Na podlagi ugotovitve, da je sporazum veljaven, saj tožena stranka v postopku ni izkazala napake volje (grožnje, bistvene zmote, prevare), je utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo 11 obrokov po 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

21. Tožena stranka v pritožbi trdi, da ob podpisu Sporazuma z dne 22. 6. 2020 ni vedela in ni mogla vedeti za druga odprta vprašanja ali zahtevke delavca, ker jih ta nikoli ni izpostavil. Ob takšnih trditvah pa so protislovne njene nadaljnje navedbe, da je sporazum sklenila izključno z razlogom dokončne ureditve vseh medsebojnih razmerij in da torej slednji zajema tudi zahtevke, ki jih tožnik uveljavlja v tem sporu. Če drugih odprtih vprašanj in zahtevkov tožnika, kot jih je le-ta izpostavil v predmetnem sporu, ob sklepanju sporazuma ni bilo, kot to trdi toženka, potem je povsem logično, da se na njih sporazum tudi ne more nanašati. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, se je komunikacija strank pred sporazumom nanašala izključno na provizije tožnika, ki so se natekale v času trajanja njegovega bolniškega staleža, izhajajo pa iz zavarovalnih pogodb, sklenjenih v obdobju pred nastopom bolniškega staleža. Sodišče tako ni ugotovilo, kot to zmotno zatrjuje toženka v pritožbi, da bi Sporazum z dne 22. 6. 2020 urejal plačilo provizij, ki jih je tožena stranka (že) prejela v obdobju pred nastopom bolniškega staleža tožnika. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje v razloge sodbe povsem pravilno povzelo izpovedi tako tožnika kot direktorja tožene stranke. Njune izpovedi je brez dvoma razumelo in tudi pravilno povzelo bistvo njunih trditev, ki so se nanašale na vsebino predmetnega sporazuma oziroma na katere provizije se slednji nanaša. Očitek protispisnosti, ki ga skuša toženka v pritožbi utemeljiti z izpostavljanjem določenih besed, ki naj bi imele drug pomen, kot ugotovljen s strani sodišča (ustvarjen, zaslužen, pridobljen), ni utemeljen. Tudi sicer je ta očitek na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij pa pritožba ne uspe prikazati, niti jih ni zaznalo pritožbeno sodišče, saj je sodišče prve stopnje tako vsebino sporazuma kot izpovedi korektno povzelo. Dejansko se pritožba ne strinja z dokazno presojo teh izpovedi, ki pa ji ni mogoče ničesar očitati. Pritožbeno sodišče podanim razlogom sodišča prve stopnje zato v celoti sledi in jih po nepotrebnem ne ponavlja, saj je sodišče prve stopnje jasno in argumentirano pojasnilo, zakaj in na podlagi katerih izvedenih dokazov je napravilo svoje zaključke, ki se nanašajo na predmetni sporazum. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da stališče toženke, da so s sporazumom rešena vsa medsebojna razmerja, nima podlage ne v komunikaciji pred sporazumom ne v samem sporazumu, kot tudi zaključek, da besedilo sporazuma odraža dejanski dogovor, namen in voljo pogodbenih strank. Slednje nenazadnje priznava tudi toženka v pritožbi, ko navaja, da je v času bolniškega staleža tožnika dejansko prejemala refundacije ter provizije iz pogodb, ki jih je pred nastopom bolniškega staleža sklenil tožnik, zaradi česar je tudi sprejela njegov predlog za sklenitev predmetnega sporazuma, čeprav posebne pravne podlage za tako izplačilo ni bilo. Kot tudi sicer izhaja iz zaslišanja prokurista tožene stranke H. H., pa je toženka na ta sporazum pristala zato, da tožniku pomaga zaradi bolniškega staleža in kot neko nagrado za celotno obdobje, ko je delal pri toženki. Ker je sporazum veljaven in tudi predstavlja veljavno pogodbeno podlago za plačilo v njem navedenih zneskov, je sodišče prve stopnje zahtevek toženke za njegovo razveljavitev in vračilo 1.000,00 EUR pravilno zavrnilo ter ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo v sporazumu navedenih zneskov.

22. Ker v tem delu pritožba toženke ni bila uspešna in tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v tem delu zavrnilo in v točki III. izreka potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Zmotna pa je odločitev sodišča, ki se nanaša na zahtevek iz naslova dodatka za delovno dobo (1. - 9. alineja I. točke izreka) v skupni višini 360,69 EUR ter nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leta 2019 in 2020 v skupni višini 3.709,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (14. alineja I. točke izreka), zoper katero se utemeljeno pritožuje tožena stranka. Njen pobotni ugovor je sodišče prve stopnje sicer pravilno zavrnilo ob ugotovitvi, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju tožniku vedoma izplačevala več, kot določa pravilnik, zaradi česar njena terjatev v znesku 48.346,58 EUR, ki jo je utemeljevala na določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni obogatitvi, ne obstaja. Ker je o pobotu pravilno odločeno, je pritožbeno sodišče tudi v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (IV. točka izreka). Toženka ugotovitvi sodišča, da je tožniku vedoma izplačevala več, kot določa pravilnik, v pritožbi ne oporeka, izpostavlja pa, da je, upoštevajoč provizijski sistem, z navedenimi izplačili tožniku dejansko plačala vse pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja in tako izpolnila vse obveznosti, ki izhajajo iz zakona, kolektivnih pogodb ter pogodbe o zaposlitvi.

24. Kot obrazloženo zgoraj, v provizijskem sistemu samo poimenovanje izplačil ni relevantno, bistvena je višina izplačila, ki mora pokriti obseg pravic, ki so delavcu zagotovljene z delovnopravno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in pogodbo o zaposlitvi. V provizijski sistem je tako skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS zakonito lahko vpeta tako osnovna plača in delovna uspešnost ter ostali dodatki, kot tudi stroški in druga plačila. Sodišče prve stopnje je zato v točki 23. obrazložitve pravilno zapisalo, da je takšen način plačila, kot ga je toženka uredila v svojih pravilnikih, zakonit. 25. Tožniku pripada bruto plača, skladna s pravnimi podlagami v delovnopravni zakonodaji, osnovana na Pravilniku o organizaciji poslovanja, sistemizaciji delovnih mest ter obračunu plač v družbi I. d. o. o. J. (priloge A5, B29, B30, B31, B32, B33). Kot je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje, delavci tožene stranke pridobivajo sredstva za plače izključno s provizijo za sklenjena zavarovanja. Iz Pravilnika z dne 8. 5. 2001 izhaja, da delavcem pripada 45 - 75 % provizije, ki se jo razdeli na njegovo bruto plačo, stimulacijo, provizijo, dodatek za minulo delo, nadomestila za letni dopust ter bolniški dopust, potne stroške, stroške telefona in ostale stroške. Pravilnik iz leta 2010 provizije ni omejeval, odstotek delovne uspešnosti je določil direktor, od januarja 2016 dalje tako provizija znaša 52 % (sklep direktorja- B33), od 1. 12. 2017 dalje znaša največ 55 % zbranih provizij, po sklepu direktorja od januarja 2020 dalje znaša 45 %. Nabor postavk, ki jih financira provizija, je v citiranih pravilnikih v bistvenem enak. Iz 20. člena Pravilnika z dne 30. 11. 2017 izhaja, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da se iz mesečno ugotovljene mase zbrane provizije za posameznega delavca (bruto sklad provizije) obračuna vse zakonsko in pogodbeno določene postavke plače (tudi nadomestila plače) ter stroške povezane z delom, razliko pa se obračuna in izplača kot stimulacijo (razliko v proviziji). Takšen sistem je tudi za Zavarovalnico G. potrdila priča F. F. (tč. 22. obrazložitve). Obstaja torej soodvisnost vseh prejemkov delavca od zbranih provizij (mesečno ugotovljene mase provizije na posameznega delavca).3 Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je na tožnika v celotnem vtoževanem obdobju odpadlo 149.170,79 EUR mase zbrane provizije, prejel pa je 153.892,60 EUR bruto plače, oziroma 197.517,36 EUR bruto plače ter stroškov v zvezi z delom, kar pomeni, da je prejel 48.346,58 EUR več, kot bi bil upravičen ob dosledni uporabi Pravilnika. Ta dejstva v postopku niso bila sporna, saj jih tožnik ni konkretizirano prerekal4, nenazadnje pa izhajajo tudi iz izvedenskega mnenja (list. št. 407-413) in plačilnih list. 26. Tožena stranka v pritožbi v zvezi s prisojenim dodatkom za delovno dobo v skupnem znesku 360,69 EUR ter nadomestilom za neizkoriščen letni dopust v skupnem znesku 3.709,44 EUR pravilno izpostavlja, da sta skladno z vsakokrat veljavnim Pravilnikom obe postavki zajeti med izplačili, ki se krijejo iz provizije, ki se obračuna za posameznega delavca. Enako kot za zahtevke iz naslova osnovne plače ter nadomestil plače, bi zato moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik z izplačili razlik provizij (stimulacij) že prejel tudi to plačilo. Zaradi provizijskega sistema namreč velja, da bi tožniku lahko bil po plačilni listi prikazan višji dodatek za delovno dobo, posledično bi prejel nižjo stimulacijo (razliko provizije). Ista logika velja za nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2019 in 2020, saj za drugačen pristop ni videti tehtnega razloga. Tudi izplačilo nadomestil plač za letni dopust je v Pravilniku opredeljeno med izplačili, ki se krijejo iz provizije, ki se obračuna za posameznega zastopnika. Ker je tožnik prejel 48.346,58 EUR več, kot bi bil upravičen ob dosledni uporabi Pravilnika, je pritrditi toženi stranki, da je s tem izplačilom dejansko tožniku plačala vse obveznosti, predpisane z zakonom, kolektivnimi pogodbami, njenimi internimi akti ter pogodbo o zaposlitvi5. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke v tem delu ugodilo ter zavrnilo zahtevek iz naslova dodatka za delovno dobo za mesece maj, junij, avgust, september in oktober 2018 ter januar, februar, marec in april 2019 v skupni višini 360,69 EUR, kot tudi zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leti 2019 in 2020 v skupni višini 3.709,44 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

27. Delno spremenjeni uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje vpliva tudi na spremenjeno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena in 155. člena ter drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v postopku zahteval 97.196,94 EUR, skupno je po spremembi uspel z zahtevkom v višini 14.711,29 EUR, kar predstavlja 15 % vtoževanega zneska. Tožena stranka ni uspela z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti sporazuma z dne 22. 6. 2020 in vrnitvenim zahtevkom za 1.000,00 EUR. Skupni uspeh tožnika v postopku pritožbeno sodišče ocenjuje na 16 %, tožene stranke pa na 84 %. Po sodišču prve stopnje pravilno odmerjeni potrebni stroški postopka tožnika znašajo 10.127,51 EUR, glede na njegov uspeh v postopku (16 %) pa 1.620,40 EUR. Po sodišču prve stopnje pravilno odmerjeni potrebni stroški postopka toženke znašajo 8.659,96 EUR, glede na njen uspeh v postopku (84 %) pa 7.274,37 EUR. Po pobotanju stroškov je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 5.653,97 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v VI. točki izreka spremenilo tako, da je znesek stroškov postopka, ki ga je tožnik dolžan plačati toženi stranki zvišalo na znesek 5.653,97 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

28. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Toženka je uspela delno, njen pritožbeni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje na 21 %. Skladno z uspehom je pritožbeno sodišče odmerilo tudi pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). S pritožbo toženke izpodbijani del sodbe znaša 19.781,42 EUR (18.781,42 EUR in 1.000,00 EUR-vrnitveni zahtevek ter zahtevek za ugotovitev neveljavnosti Sporazuma). Glede na navedeno je toženki priznalo 625 točk (tar. št. 16/4 OT), 2 % materialne stoške (12,5 točk), ter 22 % DDV (84,15 EUR), kar skupaj, upoštevajoč vrednost točke (0,60 EUR) znaša 466,65 EUR. Priznalo ji je tudi stroške sodne takse v višini 192,00 EUR (Pd 60/2020). Za višje vtoževane stroške ni podlage v OT. Skupaj stroški pritožbe tožene stranke znašajo 658,65 EUR, glede na njen pritožbeni uspeh pa 138,32 EUR. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, je toženi stranki dolžan povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. S pritožbo tožnika izpodbijani del sodbe znaša 78.415,52 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 1375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške (23,75 točk), ter 22 % DDV (184,64 EUR), kar skupaj znaša 1.023,89 EUR. Upoštevajoč vse navedeno, je tožnik toženi stranki skupno dolžan povrniti 1.162,21 EUR pritožbenih stroškov.

1 VSRS VIII Ips 472/2008, VIII Ips 55/2010. 2 V tem oziru je pravilno upoštevalo, da je tožnik v času bolniškega staleža po vseh pravnih predpisih upravičen le do nadomestila plače in ne do plače. Ker do plače v tem času ni upravičen, ni upravičen niti do stimulacije (razlike v proviziji), kot dela plače, ki pa se je tožniku kljub temu tudi v času bolniškega staleža izplačevala. 3 Višji kot je znesek osnovne plače, dodatkov, nadomestil plače in stroškov v zvezi z delom, manjše je izplačilo stimulacije oz. razlike v proviziji. 4 Zgolj pavšalno, nekonkretizirano zanikanje nasprotnikovih trditev se ne upošteva, saj velja princip substanciranega prerekanja. 5 Tožnik je iz naslova premalo izplačane osnovne plače terjal 3.970,00 EUR, iz naslova dodatka za delovno dobo 1.848,06 EUR, iz naslova nadomestil plače za praznike in letni dopust 11.096,33 EUR, iz naslova nadomestila plače zaradi bolezni do 30 dni 3.727,02 EUR, iz naslova nadomestila plače zaradi bolezni nad 30 dni 8.207,04 EUR in iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust 6.990,56 EUR, skupaj 35.839,01 EUR.