Jedro

V skladu s Pravilnikom o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen - Uradni list RS 43/2011 (v nadaljevanju Pravilnik), je dovoljeno dvigovati bremena do 55 kg, če je oseba mlajša od 45 let. Če je oseba starejša od 45 let, je največja dovoljena masa, ki jo pri delu lahko dviga, 45 kg. Glede na dejstvo, da se je v obravnavanem primeru dvigovala in premikala nagrobna marmorna plošča teže med 215 in 240 kg in da so navedeno nagrobno ploščo dvigovale in premikale tri osebe (tožnik in navedena delavca, pri čemer sta tožnik in en delavec bila stara preko 45 let) je navedeni Pravilnik očitno kršen in to zaradi ravnanja delodajalca tožnika, ki je za pripravo groba za pogreb (nujno delo) tožniku v pomoč dal le dva delavca. Že kršitev navedenega predpisa (za pripravo groba so bili po delodajalcu tožnika določeni trije delavci, potrebni pa bi bili štirje, če ne že pet) pa je privedla do poškodbe tožnika, ker so v posledici dviga tako težkega bremena na vse tri delavce (tudi na tožnika) delovale prevelike, neenakomerne in tudi nenadne (pri dvigu in premiku nagrobne plošče pride do zanihanja) sile na posameznega delavca, kar se je dejansko tudi zgodilo in rezultiralo v poškodbi križnega (ledvenega) dela hrbtenice tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana vmesna sodba.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zoper toženo stranko vtožuje plačilo odškodnine v višini 19.198,00 EUR iz naslova nezgode pri delu. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen. Odločitev o stroških postopka je prvostopno sodišče glede na naravo sodbe (vmesna sodba) pridržalo za končno odločbo.

2. Vmesno sodbo s pritožbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi izpostavlja, da tožeča stranka ni pravočasno podala trditev o točnem kraju nezgode, to je mesta groba, ki ga je tožnik skupaj s sodelavci pripravljal za pogreb. Nastanek poškodbe tožnika tudi ni opredeliti kot delovne nezgode, ker je zatrjevano poškodbo v križnem delu hrbtenice utrpel pri dvigovanju oziroma premeščanju nagrobne plošče. Dvigovanje bremena kot takega ne predstavlja nenadnega in nepričakovanega dogodka. Zmotna je tudi presoja prvostopnega sodišča o tem, kdo je tožniku odredil delo. Tožnik je bil sam vodja režijskega obrata in mu tako direktorica občinske uprave ni odredila dela, to je priprava groba za pogreb. Kot vodja režijskega obrata je tožnik sam odredil dela v nasprotju s pravili varstva pri delu in tudi kot odgovorna oseba moral sam ustrezno organizirati delo pri pripravi groba za pogreb. V koliko ni bilo varnih pogojev za opravo dela, bi moral delo odkloniti. Tožnik je kot vodja režijskega obrata tudi bil odgovoren za usposabljanje delavcev za varno delo. Sicer pa so bili delavci po gospodarski družbi B. inženiring d.o.o. ustrezno poučeni tudi o nevarnostih pri dvigovanju ter prenašanju težjih bremen ter tudi poučeni, kako morajo takšno delo opraviti. Tožnik in sodelavci so bili tudi seznanjeni s Pravilnikom o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (ta dovoljuje dvigovati bremena do 55 kg teže) in bi tožnik kot vodja režijskega obrata moral delo v tej smeri tudi organizirati. Sicer pa se nagrobna plošča ni dvigala v celoti, temveč delno in še to s pomočjo vzvodov. Tako je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik in sodelavci niso bili usposobljeni za dvigovanje težjih bremen v okviru pokopališke dejavnosti, zmoten. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zoper toženo stranko iz naslova civilne odgovornosti delodajalca tožnika (zavarovanca toženke) vtožuje odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz naslova delovne nesreče. Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca je določena v prvem odstavku 179. člena Zakona o delovnih razmerjih1 in v določbi prvega odstavka 131. člena OZ, ki temeljno opredeljuje krivdno odgovornost. 6. Prvostopno sodišče na podlagi izpovedbe tožnika, prič I. Š., B. P. in M. M. (vsi navedeni so bili prisotni na kraju škodnega dogodka), priče N. J. (direktorica občinske uprave) ter izvedenca iz varstva pri delu D. L., pravilno ugotavlja: - da je bil tožnik v času škodnega dogodka pri opravljanju svojega dela pri zavarovancu tožene stranke (občina D.) zaposlen kot vodja režijskega obrata ter je v skladu s pogodbo o zaposlitvi moral skrbeti za opravljanje nadzora nad vzdrževanjem lokalnih cest, vodovodov, javnih površin itd., prav tako pa je bil tožnik po navedeni pogodbi dolžan opraviti tudi druge naloge in dela po odredbi župana in direktorja občinske uprave in da je režijski obrat zraven navedenega opravljal še pokopališko dejavnost od maja 2015 dalje; - da je bil tožnik dne 14. 7. 2015 v jutranjih urah po direktorici občinske uprave Občine D. (delodajalec tožnika) še z dvema delavcema napoten za pripravo groba za pogreb pokojne in da je istega dne v dopoldanskem času skupaj z delavcema I. Š. in B. P. začel tudi odrejeno delo izvrševati; - da je med 9.00 in 9.30 uro prišlo do tožnikove poškodbe ledvenega dela hrbtenice pri dvigu in premiku nagrobne marmorne plošče teže med 215 in 240 kg, pri čemer so nagrobno ploščo dvigovali trije, in sicer tožnik in dva že navedena sodelavca, I. Š. ter B. P..

7. Take pravilne presoje prvostopnega sodišča ne spremenijo pritožbena izvajanja, da je bil tožnik kot vodja režijskega obrata odgovoren za nadzor nad upoštevanjem varnostnih predpisov na terenu (organizacija dela, način dela, ustreznost delovne opreme, uporaba osebne varnostne opreme) in da direktorica občinske uprave za to ni imela nobene pristojnosti, ker je z izpovedbo tožnika, katero potrjujeta priči M. M. in I. Š., izkazano, da je v obravnavanem primeru direktorica občinske uprave N. J. tožniku naložila pripravo groba (to delo je bilo nujno, ker je bil pogreb istega dne ob 13.00 uri) in tudi odredila, kdo gre zraven tožnika na odrejeno delo. Tožnik pa je predhodno direktorico opozarjal, da ima premalo ljudi za opravljanje pokopališke dejavnosti. Tožnik, sicer vodja režijskega obrata, vendar podrejen direktorici občinske uprave, navedenega dela (priprava groba za pogreb istega dne) zaradi nujnosti ni mogel odkloniti, kot zatrjuje pritožba. Tožnik je tako glede na nujno pripravo groba za pogreb odrejeno delo moral opraviti in to s sredstvi ter delavci, kot jih je imel na razpolago. Za pomoč pa sta mu bila dodeljena dva delavca. Po navedenem ni pritrditi pritožbi, da je tožnik kot vodja režijskega obrata zaradi neustrezne organizacije in načina odrejenega dela v celoti sam kriv za nastalo poškodbo. Dela pa zaradi nujnosti (tudi pietetni razlogi) v obravnavanem primeru tudi ni mogel odkloniti in tako tudi ni podana njegova deljena odgovornost (171. člen OZ).

8. V skladu s Pravilnikom o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen - Uradni list RS 43/2011 (v nadaljevanju Pravilnik), je dovoljeno dvigovati bremena do 55 kg, če je oseba mlajša od 45 let. Če je oseba starejša od 45 let, je največja dovoljena masa, ki jo pri delu lahko dviga, 45 kg. Glede na dejstvo, da se je v obravnavanem primeru dvigovala in premikala nagrobna marmorna plošča teže med 215 in 240 kg in da so navedeno nagrobno ploščo dvigovale in premikale tri osebe (tožnik in navedena delavca, pri čemer sta tožnik in en delavec bila stara preko 45 let) je navedeni Pravilnik očitno kršen in to zaradi ravnanja delodajalca tožnika, ki je za pripravo groba za pogreb (nujno delo) tožniku v pomoč dal le dva delavca. Že kršitev navedenega predpisa (za pripravo groba so bili po delodajalcu tožnika določeni trije delavci, potrebni pa bi bili štirje, če ne že pet) pa je privedla do poškodbe tožnika, ker so v posledici dviga tako težkega bremena na vse tri delavce (tudi na tožnika) delovale prevelike, neenakomerne in tudi nenadne (pri dvigu in premiku nagrobne plošče pride do zanihanja) sile na posameznega delavca, kar se je dejansko tudi zgodilo in rezultiralo v poškodbi križnega (ledvenega) dela hrbtenice tožnika. Tako tudi ni pritrditi pritožbi, da obravnavani škodni dogodek ne predstavlja nenadnega in presenetljivega dogodka, torej nesreče, kot jo opredeljujejo Splošni pogoji za zavarovanje civilne odgovornosti v prvem odstavku 1. člena (priloga B3).

9. Ker je že navedena kršitev Pravilnika v neposredni vzročni zvezi s poškodbo tožnika se pritožbeno sodišče ni posebej ukvarjalo s pritožbenimi izvajanji o tem ali je bil tožnik in ostali delavci po delodajalcu zadostno poučen o varnosti pri dvigovanju težkih bremen. Namreč tudi če bi bil, to ne spremeni presoje, da je bil tožnik po delodajalcu napoten na nujno delo v nasprotju z že navedenim Pravilnikom.

10. Prvostopno sodišče tudi ni odločilo izven trditvene podlage tožeče stranke, ker je ta že v tožbi zatrjevala, da je tožnik poškodbo hrbtenice utrpel pri dvigovanju in premiku nagrobne plošče (zraven je še sicer trdil, da ga je pri dvigu oziroma premiku nagrobna plošča udarila v hrbet, kar pa se v dokaznem postopku ni izkazalo), zadostno pa je z navedbo groba s priimkom pokojne in krajem pokopališča določen tudi kraj škodnega dogodka. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

11. Prvostopno sodišče pri izdaji vmesne sodbe pravilno ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, ker bo višina odškodnine predmet presoje v končni sodbi, v kateri pa se bo z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo ali so vse zdravstvene težave tožnika v zvezi s poškodbo, ali pa so posledica predhodnih zdravstvenih težav tožnika.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica izdaje vmesne sodbe.

1 Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava.