Jedro

Drugi odstavek 11. člena ZBPP se nanaša tudi na nujno brezplačno pravno pomoč. Tudi nujna brezplačna pravna pomoč namreč obsega le tista dejanja brezplačne pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. VI Ps 2183/2011 z dne 24. 2. 2014. Predmetno odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč izdal v ponovljenem postopku, v katerem je ugotovil, da je tožnik zgoraj navedeno pritožbo vložil dne 20. 3. 2014, Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa jo je prejelo naslednjega dne, to je 21. 3. 2014. Enako je bila oddana oziroma sprejeta tudi prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči na Delovnem sodišču v Mariboru. Organ za brezplačno pravno pomoč je s sklicevanjem na 11. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotovil, da je bila pritožba sestavljena najkasneje istega dne, to je 20. 3. 2014, kot je bila vložena vloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato brezplačne pravne pomoči ni mogoče odobriti.

Tožeča stranka v vloženi tožbi zatrjuje, da je organ za brezplačno pravno pomoč napačno uporabil 11. člen ZBPP, saj ni upošteval dejstva, da je tožnik v skladu s 36. členom ZBPP zahteval nujno brezplačno pravno pomoč, ki se v skladu s tem členom odobri nemudoma, to je še isti dan, ko je vložena zahteva za brezplačno pravno pomoč. V primeru, ko je pritožba vložena isti dan kot prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je treba le-to šteti za pravočasno. Drugačna razlaga bi predstavljala poseg v tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave kot tudi 23. in 25. člen Ustave ter 6. člen EKČP. V nadaljevanju tožba povzema navedbe podane v tožbi, s katero je tožeča stranka izpodbijala odločbo organa za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 89/2014 z dne 1. 4. 2014, ko je bila vloga tožeče stranke zavrnjena na podlagi 24. člena ZBPP z obrazložitvijo, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Po mnenju tožeče stranke ima vložena pritožba izgled za uspeh. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči, da se tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša stroške tega upravnega spora, prosi pa tudi za taksno oprostitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v predmetni zadevi niso bili podani razlogi za odobritev nujne brezplačne pravne pomoči, saj je bila pritožba vložena isti dan kot prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in zato tožeči stranki ni grozila zamuda nobenega roka. Razen tega tožena stranka pojasnjuje, da je prošnja tožeče stranke glede na 11. člen ZBPP vložena prepozno. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi ni sporno, da sta bili prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in pritožba, za vložitev katere je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč, vloženi isti dan. Na tej dejanski podlagi je organ za brezplačno pravno pomoč s sklicevanjem na drugi odstavek 11. člena ZBPP tožnikovo prošnjo zavrnil. Drugi odstavek 11. člena ZBPP določa, da dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena, razen v primeru iz četrtega odstavka 25. člena tega zakona, ta pa se nanaša na prvi brezplačni pravni nasvet. Glede na citirano določilo, po katerem je mogoče brezplačno pravno pomoč odobriti za tista dejanja, ki do dneva vložitve brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna (enako je Upravno sodišče že odločilo v zadevi II U 513/2012).

Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na to, da gre v predmetni zadevi za nujno brezplačno pravno pomoč ne more biti uspešna. Nujna brezplačna pravna pomoč se odobri, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje (prvi odstavek 36. člena ZBPP). Tudi v primeru, ko gre za nujno brezplačno pravno pomoč pa mora prosilec takoj ali najkasneje osmih dneh po odobritvi brezplačne pravne pomoči dokazati izpolnjevanje vseh zahtevanih pogojev (tretji odstavek 36. člena ZBPP). Sodišče se strinja z ugotovitvijo organa za brezplačno pravno pomoč, da v predmetni zadevi ne gre za nujno brezplačno pravno pomoč, ne glede na to pa se drugi odstavek 11. člena ZBPP nanaša tudi na nujno brezplačno pravno pomoč (tako tudi Upravno sodišče v zadevi I U 312/2012). Tudi nujna brezplačna pravna pomoč namreč obsega le tista dejanja brezplačne pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena.

Izpodbijana odločitev je bila torej pravilno sprejeta na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, zato pavšalni trditvi tožeče stranke, da je bilo z njo poseženo v njene ustavne pravice ni mogoče pritrditi. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, vendar pa pod pogoji in po postopku, ki ga določa ZBPP. Ta v drugem odstavku 11. člena določa, da brezplačna pravna pomoč zajema le tiste stroške, ki so nastali po dnevu vložitve brezplačne pravne pomoči, za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena. Ker torej tožeča prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe ni vložila pravočasno, ni upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči. Ker je bila tožnikova prošnja pravilno zavrnjena na navedeni materialnopravni podlagi, so tudi vse ostale tožbene navedbe v zvezi z izgledom pritožbe za uspeh neupoštevne.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

O predlogu za taksno oprostitev sodišče ni odločalo, saj tožeči stranki v tem postopku taksna obveznost ni nastala (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1).