Jedro

Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom utemeljeno zavrnilo tudi ugovora dolžnikov z dne 10.4.2004. V zvezi s tem ugovorom je potrebno opozoriti, da je bila dne 20.10.2005 izdana odločba Ustavnega sodišča RS U-I-351/04, po kateri mora sodišče pri odločanju o nadaljevanju prekinjenega postopka novemu dolžniku dati možnost, da se izjavi že v postopku na prvi stopnji, ter mu mora zato skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka vročiti pravnomočni sklep o izvršbi, ki se glasi na prvotnega dolžnika, o ugovoru dolžnika glede prehoda obveznosti pa je dolžno odločiti sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila dolžnika še pred vložitvijo ugovora in pritožbe zoper sklep z dne 6.4.2004 seznanjena, na katero terjatev se nanaša predmetna izvršba, saj so bili njuni pooblaščenki dne 7.5.2004 izdani prepisi sklepa o izvršbi skupaj s predlogom za izvršbo. Kljub temu, da v času izdaje izpodbijanih sklepov sodišča prve stopnje odločba ustavnega sodišča U-I-351/04 z dne 20.10.2005 še ni bila izdana, je bil po ugotovitvah pritožbenega sodišča v skladu z navedeno odločbo ustavnega sodišča novima dolžnikoma omogočen ugovor glede prehoda obveznosti prvotnega dolžnika na njiju in možnost izjave v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da že iz samih navedb dolžnikov o tem, da sta družbo skušala rešiti iz slabe finančne situacije, izhaja, da sta bila seznanjena z njenim poslovanjem in vanj vključena, tako ni mogoče zaključiti, da sta bila le pasivna družbenika te družbe. Ob dejstvu, da sta bila edina družbenika te družbe, bi morala in mogla preprečiti nastanek slabe finančne situacije v tej družbi. Ne moreta sklicevati na to, da sta družbo poskušala rešiti šele potem, ko je ta zašla v finančne težave in da prej v njeno poslovanje nista bila vključena, saj se njuna vključenost v poslovanje družbe ne presoja po tem, kaj sta dejansko delala, ampak kaj bi za preprečitev izbrisa družbe iz sodnega registra lahko storila.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom opr. št. III Ig z dne 6.4.2004 odločilo, da se izvršilni postopek opr. št. Ig nadaljuje zoper družbenike izbrisanega dolžnika, ki so P. S. in T. S., z rubežem in s cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, ki se nahajajo na naslovu dolžnika ter po pravnomočnosti tega sklepa s prodajo zarubljenih stvari in nakazilom kupnine za prodane stvari na račun upnika do višine izvršljive terjatve upnika ter da sta dolžnika dolžna upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 13.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2004 dalje. S sklepom z dne 10.1.2005 pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor dolžnikov z dne 1.4.1996 in 10.5.2004, in odločilo, da dolžnika nosita sama stroške ugovora ter odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnika v znesku 57.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2005 do plačila.

Zoper navedena sklepa sta se pravočasno pritožila dolžnika.

V pritožbi z dne 10.5.2004, s katero se pritožujeta zoper sklep z dne 6.4.2004, navajata, da sodišče ne more nadaljevati tega postopka, saj gospodarska družba, katere družbenika sta bila, ne obstaja več ter da je plačala vse terjatve, ki jih je lahko. Pravita, da za povečanje osnovnega kapitala nista imela denarja, prav tako tudi ne za naknadna vplačila v družbo. Svežega kapitala nista mogla pridobiti, ker ga nista imela. Prav tako nista našla novega družbenika, ki bi vstopil v podjetje. Pravita, da sta naredila vse, da bi rešila podjetje, vendar noben ukrep za rešitev podjetja ni pomagal. Nazadnje zaradi slabega gospodarskega položaja podjetja nista imela denarja niti za to, da bi predlagala uvedbo stečaja. Ker sta storila vse, da bi podjetje rešila, jima ni mogoče očitati malomarnosti. Poleg tega je nadaljevanje tega postopka brezpredmetno, saj še vedno nimata denarja, da bi poravnala obveznosti družbe, ker sta oba brez zaposlitve. Pravita tudi, da sodišče ne more nadaljevati izvršbe zaradi terjatve v višini 154.186,39 SIT, saj je za ugovarjani del terjatve zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi. V pritožbi z dne 9.2.2005, s katero dolžnika izpodbijata prvostopenjski sklep z dne 10.1.2005, navajata, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo uporabiti določbe 55.a prej veljavnega ZIP, saj je bilo s sedaj veljavnim ZIZ določeno, da se z dnem njegove uveljavitve prenehajo uporabljati določbe prejšnjega ZIP. Izpodbijana odločba pa zato nima formalno veljavnega razloga in jo je treba razveljaviti. Nadalje navajata, da je bil ugovor po izteku roka z dne 1.4.1996 ustrezno obrazložen, saj je dolžnik navedel, da je glavnico plačal in s tem navedel okoliščino, ki kaže, da upnikova terjatev ne obstaja, zato je bilo na upniku, da jo dokaže. Sodišče bi pri tem moralo upoštevati, da je dolžnik ta ugovor vložil brez pravnega zastopnika, zato bi pa moralo presoditi pomen dejstva, da je terjatev plačana. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 109. člen ZPP/77 oziroma 8. člen ZPP/99 in od dolžnika zahtevati, da ugovor dopolni z ustreznimi dokazi, če je menilo, da so ti potrebni ter dolžnika opozoriti na njegove pravice po določbi 12. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje oba odgovora upnika vročilo dolžniku hkrati z izpodbijanim sklepom, mu je vzelo pravico do izjave o navedbah upnika v odgovoru na ugovor in odgovoru na pritožbo, saj je za navedbe upnika zvedel šele hkrati s sklepom, v katerem jih je sodišče že upoštevalo. S tem je podana kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Menita, da dejstvo, da sta poskušala družbo rešiti, še ne pomeni, da sta bila vključena v njeno poslovanje, saj sta družbo reševala potem, ko je njeno poslovanje zaradi dolgov že prenehalo.

Takrat pa na poslovanjem nista mogla več vplivati. Ker odločitev sodišča prve stopnje, da poskus reševanja družbe kaže, da sta vplivala na poslovanje družbe, ni utemeljena in ker izpodbijani sklep drugih razlogov nima, je podana kršitev iz 14.točke 2. odst. 339. člena ZPP. Glede na delno razveljavitev sklepa o izvršbi in napotitve na pravdo, bi sodišče lahko nadaljevalo izvršbo le zaradi izterjave

129.187,99 SIT s pp. Sklicujeta se na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pg z dne 27.5.2004 je bil sklep o izvršbi v tej zadevi v točki 1. izreka razveljavljen za del glavnice v znesku

24.999,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1999 do plačila in postopek v tem delu ustavljen. Pritožbenemu sodišču zato predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru z dne

1.4.1996 ter ugovoru in pritožbi z dne 10.5.2004 ugodi ter upniku naloži, da mora dolžniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje, v 15 dneh pod izvršbo, podrejeno pa da izpodbijani sklep o izvršbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ter upniku naloži, da mora dolžniku povrniti stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri dalje, v 15 dneh pod izvršbo.

V odgovoru na pritožbo z dne 22.6.2004 je upnik navedel, da je pritožba neutemeljena in meri na zavlačevanje postopka.

Po določilih ZFFPod, ZGD, ustavne odločbe in sodne prakse družbeniki še eno leto po izbrisu odgovarjajo za dolgove družbe v primeru izbrisa družbe iz sodnega registra. Pri tem pa finančne možnosti dolžnikov niso pomembne, kakor tudi ni pomembno, zakaj družbenika nista povečala osnovnega kapitala družbe. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži dolžniku povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10.1.2005 utemeljeno zavrnilo ugovor dolžnika P., d.o.o., Ljubljana z dne 1.4.1996. Sodišče prve stopnje, ki je ugovor dolžnika z dne 1.4.1996 pravilno obravnavalo kot ugovor po izteku roka, je utemeljeno zaključilo, da ga dolžnik - takrat še P. d.o.o. Ljubljana ni obrazložil, kot je to nalagal 5. odst. 55.a člena tedaj veljavnega ZIP (Zakon o izvršilnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/1978 s spremembami in dopolnitvami), saj v ugovoru ni navedel ne zneska ne datumov zatrjevanih plačil, niti ni za svoje navedbe sodišču prve stopnje predložil nobenega dokaza. Glede pritožbenih navedb o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa dne 10.1.2005 uporabiti določbe sedaj veljavnega ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 40/2004), ne pa 55a. člen ZIP, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZIZ res nima nobene prehodne določbe, po kateri bi moralo sodišče prve stopnje ugovor dolžnika, ki je bil vložen pred uveljavitvijo ZIZ dne 15.10.1998, presojati po določbah tedaj veljavnega ZIP. Vendar pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ugovor dolžnika z dne

1.4.1996 ni ustrezno obrazložen, pravilna tako ob uporabi določb ZIP kot tudi ob uporabi določb veljavnega ZIZ, saj je tako po 5. odst. 55.a v zvezi z 2. odst. 55. člena in 51. členom ZIP kot tudi po 3. odst. 61. člena v zvezi s 1. odst. 56. in 2. odst. 53. člena ZIZ potrebno, da je ugovor po izteku roka obrazložen. Sodišče prve stopnje je zato neobrazložen ugovor dolžnika pravilno in v skladu z določbo 3. odst. 58. člena ZIZ zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom utemeljeno zavrnilo tudi ugovor dolžnikov P. in T. S. z dne 10.5.2004. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila dolžnika še pred vložitvijo ugovora in pritožbe zoper sklep z dne 6.4.2004 seznanjena, na katero terjatev se nanaša predmetna izvršba, saj so bili njuni pooblaščenki dne 7.5.2004 izdani prepisi sklepa o izvršbi skupaj s predlogom za izvršbo. Kot nadalje izhaja iz vsebine njunega ugovora, sta svojo pravico do izjave zato tudi vsebinsko realizirala in je prvostopno sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa na vse njune očitke zoper izdani sklep o izvršbi tudi odgovorilo. Novima dolžnikoma je bil torej tudi omogočen ugovor glede prehoda obveznosti prvotnega dolžnika na njiju in možnost izjave o tem v tem postopku.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe dolžnikov o tem, da jima je bila kršena pravica do izjave v postopku, ker jima je bil odgovor upnika na njun ugovor vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom o nadaljevanju postopka. Sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o ugovoru ni dolžno vročiti upnikovega odgovora dolžniku v odgovor, saj takšna procesna obveznost sodišča ni predpisana. Dolžnika sta bila po določbi 2. odst. 53. člena ZIZ vsa dejstva dolžna navesti že v ugovoru, poleg tega pa dolžnika v pritožbi tudi nista povedala, kaj naj bi na odgovor upnika odgovorila, zaradi česar tudi ni mogoče presoditi, ali bi te njune naknadne navedbe sploh lahko vplivale na odločitev o njunem ugovoru.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so ugovorne navedbe dolžnikov o tem, da za obveznosti prvotnega dolžnika nista odgovorna, neutemeljene in je zato sodišče prve stopnje njun ugovor utemeljeno zavrnilo. Upoštevajoč odločbo ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9.10.2002 bi se nova dolžnika lahko razbremenila odgovornosti za dolgove prejšnjega dolžnika P. d.o.o. Ljubljana, če bi dokazala, da nista bila aktivna družbenika te družbe. V zvezi s tem ugovorom dolžnikov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da že iz samih navedb dolžnikov o tem, da sta družbo skušala rešiti iz slabe finančne situacije, izhaja, da sta bila seznanjena z njenim poslovanjem in vanj vključena in tako ni mogoče zaključiti, da sta bila le pasivna družbenika te družbe. Ob dejstvu, da sta bila edina družbenika, bi morala in mogla preprečiti nastanek slabe finančne situacije v tej družbi. Ne moreta se sklicevati na to, da sta družbo poskušala rešiti šele potem, ko je ta zašla v finančne težave in da prej v njeno poslovanje nista bila vključena, saj se njuna vključenost v poslovanje družbe ne presoja po tem, kaj sta dejansko delala, ampak kaj bi za preprečitev izbrisa družbe iz sodnega registra lahko storila.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo tudi, da niso utemeljene ugovorne navedbe o tem, da se izvršilni postopek ne more nadaljevati, ker prvotni dolžnik ne obstaja več. Izvršilni postopek se lahko namreč na predlog upnika nadaljuje tudi zoper družbenika prvotnega dolžnika - družbe, ki je bila na podlagi ZFPPod (Zakon o finančnem poslovanju podjetij, Uradni list RS, št. 54/99) izbrisana iz sodnega registra, in sicer na podlagi določbe 4. odst. 24. člena ZIZ in na podlagi odločb ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9.10.2002 v zvezi s 4.odst. 27. člena ZFPPod ter U-I-351/04 z dne 20.10.2005. Z izdajo izpodbijanega sklepa o nadaljevanju postopka zoper nova dolžnika z dne 6.4.2004 pa se je prekinjeni izvršilni postopek zoper nova dolžnika tudi nadaljeval, saj po določbi 5. odst. 9. člena ZIZ niti ugovor niti pritožba ne zadržita postopka.

Tudi navedbe dolžnikov o tem, da se izvršba ne bi smela nadaljevati za celotno v predlogu za izvršbo predlagano terjatev so brezpredmetne, saj se izvršba ne nadaljuje za celotno glavnico s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz sklepa o izvršbi izdanega v tej zadevi dne 20.2.1996 ter sklepa o ugovoru z dne 21.3.1996, s katerim je bil sklep o izvršbi razveljavljen za znesek glavnice 24.999,00 SIT ter zakonite zamudne obresti od tega zneska od 1.3.1996 do plačila, je mogoče nedvoumno razbrati, da se za razveljavljeni del sklepa o izvršbi izvršilni postopek ne nadaljuje.

Ker pritožba dolžnikov zoper sklep z dne 10.5.2005 tako ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnikov z dne 9.2.2005 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 10.5.2005. Ker po ugotovitvah pritožbenega sodišča tako ni nobenega razloga, da se izvršilni postopek zoper nova dolžnika ne bi nadaljeval, je pritožbeno sodišče tudi to pritožbo na podlagi določbe 2. odst. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 6.4.2004. Ker odgovor upnika na pritožbo glede na določbo 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni bil potreben in ker dolžnika s pritožbama nista uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 154. in 1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s

1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, da vsaka stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.