Jedro

Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da je potrebno 15-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteti od datuma zagovora tožnice, dne 13.6.2003. ZDR v 2. odstavku 110. člena začetek teka 15-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca oziroma, če se delavec ne odzove zagovoru, na datum odklonitve le tega, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (v primeru razlogov za odpoved po 2. in nadaljnjih alinejah 1. odstavka 111. člena ZDR) oziroma na datum, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (v primeru odpovednega razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 26.6.2003. Toženi stranki je naložilo, da tožnico v roku osmih dni pozove nazaj na ustrezno delovno mesto, ji od 28.6.2003 do ponovnega nastopa dela izplača pripadajoče plače z vsemi dodatki in ji povrne stroške postopka v višini 130.645 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v osmih dneh. Zavrnilo je zahtevek tožnice, da jo tožena stranka pozove na delovno mesto "urednik oddaje II". Sodišče je zaključilo, da je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi po preteku zakonskih rokov iz 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Glede na to, da je tožena stranka izredno odpoved o zaposlitvi utemeljila s tem, da je tožnica zlorabila svoj položaj in si neupravičeno pridobila 1.977.264 tolarjev, ta kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, in se v odpovedi sklicevala na odpovedna razloga po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, je sodišče posebej ugotavljalo, ali je rok za izredno odpoved potekel v primeru obeh odpovednih razlogov. Štelo je, da 15-dnevni rok po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR začne teči od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, to je od ustnega zagovora delavke, ki je bil dne 13.6.2003. Zato je bila odpoved z dne 26.6.2003 v okviru tega roka. Tožena stranka pa je zamudila 6-mesečni objektivni rok, ki teče od nastanka razloga za izredno odpoved. Tožnica naj bi očitano kršitev namreč storila s tem, ko je dne 27.9.2002 neupravičeno prejela plačilo zneska 1.977.264 tolarjev. V zvezi z rokom za izredno odpoved iz razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka s kršitvijo pogodbene obveznosti seznanila že ob pregledu avtorskih pogodb v januarju 2003, takrat pa je izvedela tudi za storilca te kršitve. Ker pa je pred odpovedjo dala tožnici možnost, da denar vrne v roku treh mesecev po prejemu dopisa z dne 17.1.2003 (rok se je iztekel dne 21.4.2003), je zaključilo, da je tožena stranka tega dne izvedela, da tožnica denarja prostovoljno ne bo vrnila in je takrat pričel teči subjektivni 15-dnevni rok za odpoved. To pomeni, da je tudi ta rok zamudila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Kot neutemeljene je štelo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, saj to dejstvo na tek t. i. subjektivnega roka, ki je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR, nima vpliva. Sprejelo je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka najkasneje dne 21.4.2003 seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se je takrat iztekel rok, da tožnica prostovoljno vrne denarni znesek, ki ga je prejela po avtorski pogodbi, ki je bila po mnenju tožene stranke sklenjena neupravičeno. Takrat je izvedela tudi za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, zaradi česar je potekel tudi 15-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje neutemeljeno razlikovalo med začetkom teka 15-dnevnega roka iz prvega in drugega stavka 2. odstavka 110. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava oz. revizijska razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka ugotovila, da je izredna odpoved utemeljena šele tedaj, ko je tožnica na zagovoru izročila D. T., ki je vodil postopek, dokumentacijo - elaborat o idejnem projektu. Zato meni, da je prav zagovor tisti datum, od katerega je potrebno šteti rok za izredno odpoved. Šele ob zagovoru se v večini primerov ugotovijo razlogi za ali proti izredni odpovedi. To je tožena stranka izpostavila tudi v dosedanjem postopku, vendar se sodišči prve in druge stopnje s tem vprašanjem nista ukvarjali in se do tega nista opredelili. Ker sta sodišči sprejeli svojo odločitev le na podlagi listinskih dokazov, nista pa izvedli drugih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišča druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Iz revizijskih navedb izhaja očitek bistvene kršitve določb postopka, ker sta sodišči prve in druge stopnje odločitev sprejeli le na podlagi listinskih dokazov, nista pa izvedli še ostalih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je revizijski razlog le v primeru, če je takšno bistveno kršitev storilo sodišče druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Do takšne kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje bi lahko prišlo le, če bi tožena stranka v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kot procesno kršitev uveljavljala napačno postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z izvedbo dokazov, sodišče druge stopnje pa se do takšnih pritožbenih navedb ne bi opredelilo. Iz pritožbe tožene stranke to ne izhaja, saj tožena stranka ni izpodbijala sodbe sodišča prve stopnje zaradi tega, ker sodišče prve stopnje neupravičeno ne bi izvedlo še ostalih predlaganih dokazov. Glede na to in v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP se tudi sodišče druge stopnje ni opredelilo do postopanja sodišča prve stopnje v zvezi z dokaznim sklepom o izvedenih dokazih in zavrnitvi še drugih dokaznih predlogov, torej mu ni mogoče očitati navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da je potrebno 15-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteti od datuma zagovora tožnice, dne 13.6.2003. ZDR v 2. odstavku 110. člena začetek teka 15-dnevnega prekluzivnega roka ne veže na zagovor delavca oziroma, če se delavec ne odzove zagovoru, na datum odklonitve le tega, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (v primeru razlogov za odpoved po 2. in nadaljnjih alinejah 1. odstavka 111. člena ZDR) oziroma na datum, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca (v primeru odpovednega razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR). Pomembna je torej seznanitev delodajalca s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s storilcem ali z razlogi za izredno odpoved, torej z razlogi, ki so določeni v 111. členu ZDR. Seznanitev je glede na dejanske okoliščine lahko že takoj, ko je do kršitve prišlo, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej le zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Datum seznanitve z razlogi oziroma datum, ko je delodajalec izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, je dejansko vprašanje. Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožena stranka izvedela za kršitev pogodbene obveznosti in storilca oziroma se je seznanila z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved, najkasneje dne 21.4.2003. Že januarja istega leta so bile pregledane avtorske pogodbe. Generalni direktor tožene stranke je ugotovil nepravilnosti pri avtorski pogodbi s tožnico, seznanil s temi ugotovitvami tožnico ter ji dal možnost, da že izplačani honorar vrne v roku treh mesecev po prejemu dopisa in poziva. Glede na to je pravilen materialno pravni zaključek sodišča druge stopnje, da je dne 26.6.2003 že potekel zakonski rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.