Jedro

Sklep o izvršbi, ki dovoljuje rubež 1/4 zajamčene plače, nasprotuje omejitvam iz 102. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sklep z dne 6.10.1999 razveljavi. Ugovoru se delno ugodi ter se sklep z dne 9.3.1999 spremeni tako, da se sme zarubiti 1/3 plače, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek zajamčene plače, v ostalem pa se ugovor zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9.3.1999 odločilo, da se izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom z dne 1.4.1998 nadaljuje tudi z novim izvršilnim sredstvom prodajo dolžnikovih premičnin ter rubežem plače. Zoper sklep sta ugovarjala dolžnika. Sodišče prve stopnje je štelo ugovor za neutemeljen ter samo izdalo obrazložen sklep, s katerim je ugotovilo, da je postal sklep o izvršbi pravnomočen dne 14.4.1998 ter da se ugovor dolžnikov zoper sklep o novem izvršilnem sredstvu zavrne. Obenem je nadaljnje stroške upnika odmerilo na 22.724,00 SIT in upnika oprostilo plačila sodnih taks. Zoper tak sklep sta dolžnika vložila pritožbo, v kateri navajata, da posedujeta zaščiteno kmetijo, ki nujno potrebuje za obdelavo vse opisane in v bodoče predvidene oz. določene premičnine. Drugodolžnica zasluži malo in se z nezarubljivim delom plače ne bo mogla preživljati. V ugovoru, na katerega se sklicujeta, pa sta dolžnika navajala, da je predlog v nasprotju s 1. točko 102. člena ZIP (pravilno ZIZ). Menita, da so premičnine, na katere je sodišče dovolilo izvršbo, iz nje po 3. točki 79. člena ZIZ izvzete. Enako naj bi veljalo glede osebnega avta, saj z njim dolžnika izpolnjujeta izročilno pogodbo do dolžnikove matere. Pritožba je utemeljena, ugovor kot pritožba pa je delno utemeljen. 3. odstavek 58. člena Zakona o izvršbi - ZIZ predvideva, da sodišče, ko odloča o ugovoru, temu ugodi, ga zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega ali pa ga pošlje višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Zakonodajalec torej ne predvideva, da bi sodišče prve stopnje izdalo obrazložen sklep, s katerim bi ugovor zavrnilo. Zakonodajalec izvršilnemu sodniku nalaga le ugotovitev, da ugovor ni utemeljen. Za to ugotovitev ni predvidena nikakršna oblika, marveč je ta odločitev izražena že s tem, ko prvo sodišče ugovor pošlje višjemu sodišče, da to o njem odloči kot o pritožbi. Tej ureditvi je botrovalo dejstvo, da takšno poslovanje ne povzroča praktično nobene zamude pri delu izvršilnega sodnika ter sodišču ali strankam ne povzroča dodatnih stroškov (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na seji dne 9.12.1999). Sklep sodišča prve stopnje z dne 6.10.1999 v takšni obliki je torej nepotreben, odvečen in v nasprotju z zgoraj navedenim. Pritožbeno sodišče mora tako v dani situaciji s sklepom z dne 6.10.1999 ravnati kot z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je ugovor neutemeljen ter o ugovoru, ki ga je prvo sodišče zavrnilo, odločiti kot o pritožbi (58/3 člen ZIZ). Pri tem pa ni mogoče mimo dejstva, da je bila s pravnim poukom izpodbijanega sklepa o neutemeljenosti ugovora dolžniku dana možnost pritožbe. Navedbe, ki jih je dolžnik podal v vlogi, naslovljeni kot ugovor in v vlogi, naslovljeni kot pritožba, je potrebno zato obravnavati kot celoto ter o njej odločiti kot o pritožbi. Ne glede na vse zgoraj navedeno pa je sklep z dne 6.10.1999, s katerim je sodišče ugotovilo, da ugovor ni utemeljen, tudi vsebinsko napačen, zato ga je pritožbeno sodišče razveljavilo. Ugovor dolžnika je namreč utemeljen, ko pravi, da je sodišče dovolilo izvršbo z rubežem plače v nasprotju s 102. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Na tem zakonskem mestu je namreč v 1. točki 1. odstavka določeno, da je na plačo mogoče seči do dveh tretjin prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače. Predlog za razširitev izvršbe s še drugimi izvršilnimi sredstvi, ki mu je sodišče z izpodbijanim sklepom z dne 9.3.1999 v celoti ugodilo in izvršbo z novimi sredstvi dovolilo, pa pravi da se sme zarubiti 1/3 plače ter 1/4 zajamčene plače. Prva omejitev je znotraj zakonsko določene omejitve, druga pa jo presega. Iz tega razloga je ugovor dolžnika utemeljen ter predstavlja dovoljen ugovorni razlog po 7. točki 55. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato ugovoru kot pritožbi ugodilo ter sklep z dne 9.3.1999 spremenilo tako, da je upoštevalo jamstvo, ki ga določa 102. člen ZIZ. V preostalem delu pa je ugovor kot pritožba neutemeljen. Sodišče je namreč v skladu s 3. odstavkom 34. člena ZIZ na predlog upnika dovolilo poleg že dovoljenih sredstev, izvršbo še z drugimi sredstvi. Poleg izvršilnega sredstva z rubežem plače, o katerem je bilo obrazloženo že zgoraj, je upnik predlagal še rubež premičnin. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je bil tak predlog nepotreben, saj je bila izvršba z rubežem in prodajo dolžnikovih premičnin dovoljena že s sklepom o izvršbi z dne 2.4.1998. Z novim predlogom je upnik ob tem izvršilnem sredstvu le primeroma navedel osebni avtomobil dolžnikov in njune traktorje. Ne glede na to, da se dolžnika upirata ravno izvršbi na navedene premičnine, saj naj bi šlo za predmete, ki so izvzeti iz izvršbe (79. člen ZIZ), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v fazi dovolitve izvršbe takšen ugovorni razlog preuranjen. S samim izvršilnim sredstvom - rubežem in prodajo dolžnikovih premičnin, ni namreč nič narobe, glede konkretnih stvari, na katere bo izvršba segla, pa je potrebno opozoriti na določbo 2. odstavka 84. člena ZIZ. Ta določa, da se zarubijo predvsem stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Navedeno pravilo je dovoljšnje jamstvo, na katero bo potrebno paziti v fazi oprave izvršbe. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugovor kot pritožbo v preostalem delu zavrnilo ter izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdilo, saj niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.